Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem!

Seveda, ko se začne govoriti o invalidih, se odpirajo še druga področja. Sama mogoče nekako najbolje čutim ali pa poslušam zgodbe bolnikov, ki dejansko niso več upravičeni do kakršnegakoli nadomestila oziroma invalidnine od leta 2012, ker imamo invalidnine, kar se tiče delovnih invalidov, ni jih pa več iz naslova bolezni. Pa vendar, mislim, da zdajle vendarle prihajajo na dan, sploh v zadnjem tednu, v zadnjih štirinajstih dneh, težke zgodbe mladih invalidov ali pa, lahko rečem, bolnic, ki prejemajo neko invalidnino za nadomestilo 320 evrov, ne dobijo zaposlitve zato, ker si pač invalid, imaš določene okvare in težave pri opravljanju dela, ne moreš opravljati niti najenostavnejših del. Se mi zdi, da je prav, da razmislimo, kaj bomo v prihodnje in kako bomo pomagali. Ker tega je, žal, veliko. In če gre - bom s primerom povedala - neka prodajalka, ki ima že tako nizko osnovo, na neko štiriurno invalidnino in potem štiri ure mogoče vseeno opravlja in če ima pred sabo še 10, 15 let do pokojnine, ima pred sabo še vedno veliko za delat, in se mi zdi, da bo njena osnova izjemno nizka za izračun pokojnine. Kaj bodo vsi ti ljudje, bolniki, kako bodo lahko preživeli, ali bo vse to prenesla socialna pomoč na domu in tako naprej. Mislim, da moramo globalno se vprašati, kako in na kakšen način bomo omogočili tudi tistim, bom rekla, ker so invalidi, imajo stopnjo, kategorijo invalidnosti, kako bodo preživeli. Mi moramo gledati tudi čez 10, 15, 20 let, kako jim bomo omogočili življenje. Jaz verjamem, da so, ampak, glejte, tudi bolniki so invalidi, in mislim, da na nek dostojen način - je treba zavezati državo, da poskrbi tudi za njih, za eno dostojno življenje. Ko se bo o tem razmišljalo, naj se tudi to plat pogleda.

Hvala.