Hvala za besedo, lep pozdrav vsem.
Višje delovno in socialno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prihodnje določbe 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1(?) iz leta 2000, ki je urejal uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992.
Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana določba krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kjer je delovnim invalidom s preostalo delovno zmožnostjo, ki se jim je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali je pri njih prišlo do nastanka nove invalidnosti, priznavala manjši obseg pravic po novem ZPIZ-1. Delovnim invalidom s preostalo delovno zmožnostjo, ki se jim zdravstveno stanje ni spremenilo, pa je priznavala večji obseg pravic po starem ZPIS 1992.
Sklicujejo se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Kranjc(?) ugotovilo, da je ZPIZ-1 utrdil legitimno pričakovanje delovnih invalidov s preostalo delovno zmožnostjo, da bodo tudi po zakonodajni reformi še naprej do upokojitve prejemali nadomestilo za čas čakanja, če bodo ostali brezposelni.
ESČP je presodilo, da je bilo pri tožniku po poslabšanju njegove invalidnosti, ki je pritožnik ni mogel predvideti in se nanjo pripraviti, prekomerno posežena v njegovo pravice do lastnine, iz 1. člena 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. V ZPIZ-1 je prišlo do večjih sistemskih sprememb pri ureditvi invalidskega zavarovanja, ki so povečale odgovornost in aktivnost delovnih invalidov s preostalo delovno zmožnostjo pri ponovni vključitvi v delovno okolje. V ta namen je ZPIZ-1 za vse delovne invalide, tudi za tiste, ki so delovni invalidi postali že po ZPIZ 1992, uvedel 2 nova pravna instituta. Prvi institut je bila uvedba obveznih obdobnih kontrolnih pregledov, na katerih je invalidska komisija ugotavljala, ali je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti.
Zato sprememba v pravni obravnavi delovnega invalida, ki je užival denarno nadomestilo po ZPIZ 1992, ni bila odvisna od poslabšanja njegove invalidnosti kot to zatrjuje predlagatelj, temveč od izvajanja obveznih obdobnih kontrolnih pregledov, ki bi jih uživalec denarnega nadomestila po ZPIZ 1992 lahko predvidel in se nanje tudi ustrezno pripravil. Drugi institut je bila uvedba izbirne pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo je delovni invalid s preostalo delovno zmožnostjo imel možnost izbrati namesto drugih pravic(?) invalidskega zavarovanja.
Zato po uveljavitvi ZPIZ-1 za izpolnitev pogoja ostati brezposeln, ki je omogočal nadaljnje prejemanje inventarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo, ni več zadoščalo, da je delovni invalid še naprej pasivno čakal, da mu bo drugo ustrezno delo našla država ali delodajalec, temveč se je od njega pričakovalo tudi aktivno prizadevanje za poklicno rehabilitacijo in ponovno zaposlitev, ki je bilo nagrajeno tudi z večjim obsegom pravic iz invalidskega zavarovanja.
Če bi vpisane možnosti, ki jih je omogočala(?) izpodbijana zakonska ureditev, izkoristil zavarovanec iz prekinjenega postopka socialnega spora, bi mu bila tako namesto denarnega nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, v višini 389 evrov, priznana za 9 % višja, polna invalidska pokojnina, v višini 492 evrov. Ker pa te zakonske možnosti niso bile izkoriščene, mu je bila priznana za 46 % nižja delna invalidska pokojnina v višini 211 evrov.
Izpodbijana ureditev z vidika uživanja denarnih nadomestil, torej enako obravnava uživalce denarnih nadomestil, pri katerih ni prišlo do poslabšanja njihove invalidnosti in tiste uživalce, pri katerih se je ugotovljena invalidnost poslabšala, je nastala nova invalidnost.
Zato je zatrjevana kršitev splošnega načela enakosti očitno neutemeljena. Glede na navedeno, Ustavnemu sodišču predlagamo, naj ugotovi, da tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo. Hvala lepa.