Hvala za besedo.

Ja, v Zakonodajno-pravni službi smo pripravili mnenje kot odgovor Državnega zbora na pobudo za oceno ustavnosti nekaterih določb Zakona o kmetijstvu in pa prehodne določbe zadnje novele. Pobudo so vložili Družba Mercator in drugi ter je precej ter je precej obsežna, zato je obsežen tudi odgovor nanjo. V odgovoru izčrpno navajamo argumente v prid stališču, da so očitki pobudnikov neutemeljeni ter da izpodbijanje določbe niso v neskladju z Ustavo, zato bom ustno predstavila zgolj kratek povzetek.

Zdaj, glavnina očitkov se nanaša na neskladje 61. f člena Zakona z Ustavo. Ta ureja nedovoljena ravnanja, ureditev pa naj bi bila v neskladju z večjimi določbami Ustave, s poudarkom na 74. členu. Ustava v 74. členu zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, vendar to ne pomeni, da je uveljavljeno povsem svobodno ravnanje na tem področju. Ustava namreč pooblašča zakonodajalca, da opredeli tako pogoje za ustanavljanje gospodarskih subjektov, kot tudi za upravljanje gospodarske dejavnosti. Ustava tudi izrecno prepoveduje upravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec lahko s posamičnimi ukrepi tudi omeji to človekovo pravico, da se doseže spoštovanje te ustavne prepovedi. Ali pa pomeni posamezen zakonodajni ukrep na področju gospodarske dejavnosti, kjer ima zakonodajalec že sicer široko polje proste presoje, način uresničevanja svobodne gospodarske pobude ali pomeni že njeno omejevanje, je prepuščeno vsakokratni presoji konkretne ureditve. Meja med njima pa kot je zavzela stališče Ustavno sodišče, je težko določljiva in je gibljiva. In, ko Ustavno sodišče presoja, ali posamezna ureditev pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ali pa gre že za njeno omejitev, upošteva kako močno predpis oži polje podjetniškega udejstvovanja. Prav tako tudi upošteva, ali ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo, in to je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnosti ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti.

Po mnenju pobudnikov izpodbijana ureditev nedovoljenih ravnanj tako intenzivno zožuje pogodbeno avtonomijo, da pomeni nesorazmeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Državni zbor nasprotno meni, da se s to ureditvijo ne posega nesorazmerno v svobodno gospodarsko pobudo, in sicer v mnenju tudi izčrpno navajamo argumente v prid oceni, da je izkazana izrazito poudarjena javna korist, ki se zasleduje z izpodbijanimi določbami, in sicer se javni interes izraža zlasti v ureditvi razmer v verigi preskrbe s hrano, zaščiti šibkejših pogodbenih strank, prehranski varnosti države, poštenemu ravnanju gospodarskih subjektov na trgu in tudi varstvu potrošnikov.

Prav tako koristi, ki se dosežejo s to ureditvijo, bistveno presegajo težo posledic izpodbijanih določb na izvajanje gospodarske dejavnosti na področju verige preskrbe s hrano. Izpodbijana ureditev pobudnikom z ničemer namreč na splošno ne prepoveduje opravljanja njihove dejavnosti, niti jih v bistvenem ne omejuje, temveč z določnejšo opredelitvijo meje dovoljenega izloča iz pravnega prometa nepoštena ravnanja na tem področju, ki pomeni izkoriščanje gospodarskega položaja in s tem tudi pogajalskega položaja z namenom pridobiti si nesorazmerne koristi. Kar vodi do prekomerne neuravnoteženosti interesov pogodbenih strank.

Pobudniki pa seveda morajo tudi sicer že po splošnih pravilih obligacijskega prava pri sklepanju obligacijskih razmerij ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Izpodbijana zakonska ureditev v bistvu pomeni izpeljavo tega načela na področju verige preskrbe s hrano. V pristojnosti zakonodajalca pa je, da presodi, ali stanje na določenem področju zahteva, da se pogodbena volja oseb omeji tudi z drugimi instrumenti, ne le s splošnimi določbami civilnega prava. Prav tako je v zvezi s tem pomembno poudariti, da izpodbijane določbe ne učinkujejo neposredno, temveč se nedovoljena ravnanja ugotavljajo v postopku nadzora in v postopku prekršku ter tudi preverjajo v okviru sodnega varstva, v teh postopkih pa so zagotovljena tudi ustavna-procesna jamstva poštenega postopka in pravnega sredstva.

Po oceni zakonodajalca pa se z izpodbijano ureditvijo ostaja tudi v mejah urejanja načina izvrševanja svobodne gospodarske pobude. Ker pa je upoštevaje omenjeno ustavno-sodno judikaturo meja med urejanjem načina izvrševanja svobodne gospodarske pobude in njenim omejevanjem gibljiva in težko določljiva, je zakonodajalec ob obravnavi in sprejemu izpodbijane ureditve upošteval tudi vse zahteve po ustavno dopustnem posegu v svobodno gospodarsko pobudo.

Pobudniki zakonski ureditvi 61. f člena zakona očitajo tudi tolikšno nejasnost, da naj bi bila v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov kot enemu od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Ti očitki pobudnikov prav tako niso utemeljeni. Iz ustaljene ustavne-sodne presoje izhaja, da predpis ni nejasen zgolj zato, ker ga je treba razlagati, ali zato, ker ne daje odgovorov prav na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti pri njenem izvrševanju v praksi. Predpis je sporen le tedaj, kadar se z metodami razlage pravnih aktov ne moremo priti do jasne vsebine pravnih pravil.

V mnenju so prav tako podrobno predstavljeni argumenti, da je opredelitev nedovoljenih ravnanj dovolj določna in jasna, da zadosti vsem elementom ustavnega načela jasnosti in določnosti, saj je mogoče s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm nedvomno ugotoviti njeno vsebino in namen ter v tem okviru tudi pomen posameznih pojmov.

Pobudniki nadalje očitajo ureditvi 61. f člena zakona tudi neskladje s 14. členom. In prav tako menimo, da je neutemeljen očitek pobudnikov, da ta določba – oziroma določba drugega odstavka 61. f člena zakona, ki ureja domnevo znatne tržne moči, s tem, ko enako obravnava podjetji, od katerih eno pretežni del ali ves promet na nabavni strani ustvari s prometom s hrano, drugo pa ga pretežni del ustvari z drugim blagom, krši načelo enakosti pred zakonom. Splošno načelo enakosti pred zakonom namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno in zakonodajalec seveda tudi upravičeno(?) v mejah svojih pristojnosti določiti te kriterije, ki mu služijo za opredelitev, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da bo na njih vezal enake pravne posledice in katere se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi pravnih posledic od prvih razlikovati.

V primeru domneve znatne tržne moči je določen kriterij celotne ekonomske moči podjetja, ne glede na to, ali je letni promet na nabavni strani ustvarilo s hrano ali drugim blagom - z izpodbijano ureditvijo se namreč ščiti interese šibkejših subjektov v verigi preskrbe s hrano v razmerju do močnejših subjektov, ki imajo ravno zaradi svoje znatne tržne moči večjo pogajalsko moč v pogodbenih odnosih in v teh razmerjih pa sta položaja obeh podjetij bistveno(?) enaka.

Prav tako, kršitev načela enakosti pobudniki očitajo tudi določbi petega odstavka 61.f člena zakona. Ta izključuje uporabo določb glede nedovoljenih ravnanj za razmerja med zadrugo in člani te zadruge. S tem se po mnenju zakonodajalca prav tako ne krši načelo enakosti pred zakonom, saj je zadruga v notranjem razmerju do svojih članov, se pravi članov iste zadruge, v drugačnem položaju, se pravi, položaju, ki ni primerljiv položaju ostalih podjetij na trgu, zato je temu ustrezno njen položaj zakonodajalec uredil drugače.

Pobudniki zatrjujejo neskladje določb 61.f člena zakona tudi v povezavi s prekrškovno določbo, ki se nanaša na nedovoljena ravnanja, saj naj bi bilo zaradi nejasnosti nedoločenosti(?) kršeno tudi načelo zakonitosti v prekrškovnem pravu. Prav tako, glede tega menimo, da so očitki neutemeljeni. Ustavno sodnem(?) presoji je ustaljeno stališče, da mora biti zahteva po določeni opredelitvi kaznivega ravnanja v okviru načela zakonitosti, spoštovana tudi pri določanju prekrškov, vendar pa zahteva po določnosti(?) ne pomeni, da bi zakonski vpis(?) prekrška moral vsebovati vpis konkretnega dogodka.

Po ustaljeni ustavno sodni presoji tudi prekrškovna norma izpolnjuje zahteve po določnosti, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in če ravnanje organov, ki imajo pooblastila za sankcioniranje prepovedanega položaja, določno in predvidljivo. In te zahteve ustavnega načela so izpolnjene tudi pri izpodbijani ureditvi.

Prav tako pobudniki zatrjujejo tudi neskladje 61.g člena zakona s 74. členom Ustave. Ta določa obveznost pisnih pogodb v verigi preskrbe s hrane, sklenitev pogodb pred dobavo in pa njihovo okvirno vsebino in tudi v tem primeru navajamo argumente, da je izkazan in utemeljen poudarjen javni interes in nujnost tudi za ureditev tega področja, te materije in tudi v tem primeru je, teža navedene javne koristi močno presega težo omejitve(?) pogodbene avtonomije.

Pobudniki izpodbijajo tudi prehodno določbo zadnje novele, ki ji očitajo neskladje z načelom varstva(?) zaupanje(?) v upravo(?) in zakonodajalec pa je seveda tudi v celoti upošteval zahteve tega načela, tako da je očitek pobudnikov očitno neutemeljen. Načelo pravne varnosti ne zagotavlja nespremenljivosti pravne ureditve, terja pa ustrezno dolg čas, da se naslovljenci pravnih norm lahko prilagodijo na spremenjene razmere.

Zakon je uredil ustrezno prehodno obdobje, tako da učinkovanje na bodoča pravna razmerja z zamikom začetka uporabe določb 61.g člena zakona, kot tudi za učinkovanje na obstoječo obligacijsko pravna razmerja, za katero je to obdobje še ustrezno daljše.

V javnem interesu pa seveda je, da se ob spremembi veljavnega sistema na nekem področju nov sistem čim bolj celovito in popolno uveljavi. Vzporednost dveh sistemov, starega in novega, naj bi zato tudi ne trajala dlje časa kot je to nujno potrebno za prilagoditev. Hvala lepa.