Prosim, če mi dovolite, da orišem sliko, zato, da bom lahko prešel, kvalitetno prešel na vprašanja in podprl vlaganje, povečanje vlaganja v reševanje socialnih stisk državljank in državljanov in mislim, da je pomembno, da je oris te slike pomemben del moje razprave.

Skratka, v Avstriji imajo zelo lep primer, lahko bi se zgledovali po njih. Na drugi strani pa imamo težavo, ko pride do vlaganja v razvoj, ko pride do vlaganja v izobraževanje, ko pride, zdaj pa prehajam na predmet današnje razprave, v socialo.

In zopet, orisal bom zelo, orisal bom široko sliko s parimi statistikami, ki nam bodo prišle prav, zato da vidimo, o čem se sploh pogovarjamo. Nekaj točk o revščini, o stanju o revščini v Sloveniji. Zelo nazorne številke, ki se pojavljajo navkljub gospodarski rasti. Nismo več v krizi. Gospodarstvo ne diha več na škrge. Živimo v času gospodarske rasti, pa je situacija, pa so statistike takšne. Osebe, ki živijo pod pragom tvegane revščine, torej pod 636 evri – 13,3 % oseb ali 268, to je ta točna številka s katero radi razpolagamo. V starostni skupini 60 plus je ta delež 16,1 % oziroma številka je 78 tisoč. V starejši starostni skupini, torej 75 plus, je ta odstotek kar 20,4 % , torej petina vseh starostnikov nad 75 let živi pod pragom revščine. In še bolj črn scenarij, tudi visok procent med mladoletnimi osebami, 12,8 %.

Zdaj pa k tistimi, ki lahko rečemo, prispevamo k ustvarjanju blaginje. 6,6 % oziroma 56 tiso polnoletnih, delovno aktivnih oziroma 4,2 % zaposlenih živi pod pragom revščine, 15,9 % ali 78 tisoč upokojencev, od tega večji delež žensk, 54 tisoč in 23 tisoč moških. 26,6 % ali 24 tisoč samozaposlenih, o katerih na dolgo in široko razpravljamo, predvsem v kontekstu reševanja problematike prekarnih zaposlitev. 41, skoraj 42 % brezposelnih, pa potem še zanimiva statistika, 32 % ali 66 tisoč vseh ljudi, ki so najemniki, torej tisti, ki nimajo svoje nepremičnine, ki morajo plačevati za to, da imajo streho nad glavo, zato da imajo streho nad glavo, živijo pod pragom revščine. In 22 % ljudi, ki živijo v stanovanjih, ki so v slabem stanju.

OK. Zdaj samo toliko, da orišem sliko, kakšna je situacija. Torej, navkljub gospodarski rasti se vedno soočamo, se še vedno soočamo in ta diskurz gre kar naprej in naprej, z istimi težavami. Zgolj in samo v poudarek tega, da je treba in da moramo na vsaki točki naslavljati iskanje rešitev. Teh problemov. Kar se tiče rešitev, ki pa jih predlaga ta rebalans proračuna, pa zdaj serviram par konkretnih vprašanj.

Najprej o centru za socialno delo. Centri, CSD, se po celi državi soočajo z velikimi težavami. Glavna težava je, to so znane stvari, kadrovska podhranjenost in pa potem ta reorganizacija centrov, ki se je zgodila prejšnje leto, za katero ne gre na trenutno garnituro kazati s prstom, je kriva veriga upravljanja ministrstva iz prejšnjih sklicev. Iz rebalansa je razvidno, da bodo centri za socialno delo prejeli dodatna sredstva za 2019, torej 4,6 milijona znotraj katerih pa je definiranih 73 novih zaposlitev, kar je seveda pohvalno in super in smo navdušeni, ampak se bodo pa ti novi zaposleni soočali ne samo s krpanjem vrzeli kadrovskega manjka, ampak bodo morali prevzeti tudi siceršnjo širjenje ali pa neke nove delovne vloge in se bojimo, da je 73 vseeno premalo. Slovenija po deležu zaposlenih v socialnem varstvu namreč, zopet statistika, zaostajajo za povprečjem Evropske unije. Po številu zaposlenih v socialnem varstvu na 100 tisoč zaposlenih dosega le 42 5 povprečja, Evropskega. Na sto tisoč prebivalcev je v povprečju, evropskem, ki jih obravnava socialna služba, zaposlenih tisoč 851 socialnih delavcev, pri nas je ta številka okrog 770. Tukaj nastaneta dva problema. Eden je problem pri uporabnikih, drug je problem pri strokovnih delavcih, ki so že zdaj preobremenjeni. Mi vemo, da delo socialnega delavca ni zgolj in samo delo. Je poslanstvo. In marsikdo ga opravlja s srcem in predanostjo, ki pristoji temu delovnemu mestu. Socialni delavci delajo na terenu in v pisarnah, delajo tudi med vikendi, če je treba. In zato sprašujem naslednje stvari. Po katerem ključu ste se odločili, da se potrebuje 73 zaposlitev? Kateri centri so najbolj obremenjeni oziroma kako bodo te nove zaposlitve teh 73 novih zaposlitev razporejenih? Kdaj bodo realizirani? To je prvi del. Potem, kako se bomo naslednje leto izognili zaostankom, ki smo jim bili letos priča ob začetku šolskega leta in vse v novo leto? In potem, zaključim ta del razprave z vprašanjem, kdaj lahko pričakujemo uresničitev tistega iz obdobja promocije reorganizacije centrov za socialno delo, da bo strokovnim delavcem na CSD-jih omogočeno več dela na terenu, več socialnega dela na terenu z ljudmi, manj v sami administraciji? Vidimo, naj se ponovim, da socialni delavci sedijo v pisarnah in čakajo na priložnost, da opravljajo delo socialnega delavca. Toliko zaenkrat. Hvala lepa.