Dober dan! Lepo pozdravljeni iz najbolj oddaljene regije, kot ste rekli, Podravja, spodnjega Podravja, kamor sodi Splošna bolnišnica Ptuj. Sem Anica Užmah, direktorica Splošne bolnišnice.

Na osnutek strategije, ki je bila v javni obravnavi v decembru oziroma do decembra smo tudi v splošni bolnišnici oblikovali pripombe in jih strnili v šest sklopov oziroma šest obširnejših točk, med katerimi bi mogoče na tem mestu, ker skozi vse ni mogoče iti, ker je kar precej zadev za pripomniti, bi mogoče se dotaknila predvsem vsebine. To se pravi, govorimo o intenzivni medicini v splošni bolnišnici. Intenzivna medicina v bolnišnici ni samostojni oddelek in kot taka bolnišnica brez intenzivne medicine ne more funkcionirati; lahko je brez okulistike ali ORL, ne more biti pa brez intenzivne medicine, pa naj gre za raven ena, dva ali tri. Ta strategija, pa tudi če ne bomo lokalna bolnišnica, nam v nadaljevanju omogoča izvajanje le ravni ena, kar je najnižja raven, kar pomeni, da bomo sprejeli praktično vse bolnike, jih v 24 urah pripravili za transport v nadrejeni center, kakor piše v strategiji, s tem, da kateri je ta nadrejeni center, v tem trenutku niti ne vemo. Naj povem, da že zdaj s premeščanjem tistih bolnikov, deset približno jih na leto iz intenzive premestimo v kako drugo bolnišnico, nikoli na regionalno običajno, ampak vedno v UKC, imamo vedno težavo najti prosto posteljo v UKC za našega pacienta, ki je nujno potreben premestitve. In zaradi tega vzdržujemo stanje dan, dva ali več v bolnišnici. Se pravi, intenzivna medicina je vkomponirana v vse medicinske veje, najbolj v internistiko, kirurgijo, porodništvo in tudi v ostale, na teh področjih pa v urgenco. Seveda razumem ministrstvo, da se trudijo, da bi se določene zadeve specializirale ali mogoče izvajale smotrneje, vendar je intenzivna medicina ena od tistih, za katero mislim, da je smotrneje ni možno izvajati na tak način, da bi ravni obravnave znižali na ta nivo, da bi delali samo določene storitve, naprej pa ne. Mi imamo deset intenzivnih postelj, od tega štiri za raven tri, izvajamo približno polovico raven ena, približno 25 % raven dva in ostalo do 25 oziroma med 15 in 20 % ravni ena. Ti pacienti, vsi, ki so v dvojki in trojki, bodo ponovno premeščeni v nadrejeni center, kdo jih bo delal, ne vemo, nikamor ne moremo priti z vsemi pacienti že zdaj ne, ko jih imamo samo deset. To sigurno pomeni poslabšanje dostopnosti ali kakovosti zdravstvenih storitev za paciente, ki pridejo v našo bolnišnico, za njihovo obravnavo, in s tem seveda ne moramo nikakor soglašati, pri tem nas podpira tudi lokalna skupnost.

Naj pa morda poudarim še to, da je ta veja medicine zelo pomembna tudi za donorski program. Mi smo ena od teh treh bolnišnic, ki imamo donorski program mogoče malo na višjem nivoju. V zadnjih desetih letih imamo trinajst uspešnih eksplantacij organov, Slovenija Transplant nas stalno poziva k temu. In intenzivna medicina za vzdrževanje donorja je osnovna zadeva, da lahko sploh do tega pride, kar pomeni, da brez intenzivne medicine donorja ni možno imeti. Kratko povedano, s finančnega vidika to praktično pomeni, da bomo delali v lokalnih ali kakršnekoli bomo že našli bolnišnice, male, vse, kar delamo tudi zdaj, vendar za to ne bomo prejeli ustreznega plačila. Ne glede na to, kako se to definira, bo to pomenilo sigurno posledično nek manko sredstev, če drugega ne, bo to vplivalo na zmanjšanje zdajšnjega espepeja oziroma povprečno oteženega primera, ki bo sigurno nižji, kar pomeni, da bodo v bolnišnice sigurno sredstva pritekala v nižjem nivoju. Poleg tega si ne znamo predstavljati delovanja bolnišnice v vseh drugih vejah z osemurnim intenzivistom, ostalo bo pa v pripravljenosti. Na tak način bolnišnica ne more funkcionirati, to lahko dela kvečjemu negovalna bolnišnica, pa še ta rabi vsaj polintenzivo. Zato odločno nasprotujemo temu. In ta strategija mora iti v ponovno obravnavo oziroma v ponovno presojo vsem tistim, ki so jo snovali. Poleg tega tudi podatki, ki so bili podlaga, iz let 2012 do 2014, pobrani iz vprašalnikov v letu 2015, so verjetno preveč zastareli. Danes se je stanje v bolnišnicah bistveno spremenilo. Konkretno v naši bolnišnici ni primerljivo za pet let nazaj niti po dejavnostih niti po številu zdravnikov niti po obsegu in bi bilo treba verjetno analizirati stanje ponovno in bi dobili verjetno podatke tudi drugačne. Ne nazadnje že v sami strategiji je v eni od tabel jasno razvidno, da imamo lokalne bolnišnice ravni ena in dva popolnoma enako, kot ju imajo tudi regionalne, in od tega tudi 13 % ravni tri, kar pomeni, da dobesedno po vseh podatkih sodimo med regionalne bolnišnice, kar tudi smo. Tako se s tem seveda ne moremo strinjati in predlagamo, da se zadeva da ponovno v obravnavo oziroma pripravi ustrezen predlog, ki bo povzel vse to, kar je treba narediti, da bomo lahko izvajali normalno medicinsko dejavnost v naših bolnišnicah.

Hvala lepa.