Dober dan, Sladjana Jelisavčić.

Torej, jaz bi še v imenu Zavoda za zdravstveno zavarovanje pozdravila vse prisotne in podala tudi nekaj uvodnih misli v zvezi s strategijo. Mi ocenjujemo, da je strategija dokument oziroma osnova za pričetek razprave, je poskus strateškega pristopa načrtovanja določenega programa v slovenskih bolnišnicah, kar seveda pozdravljamo in tudi pogostokrat ocenjujemo, da nam ravno pri razvoju bolnišnic manjka ta strateški pristop, se pravi makro pogled, kaj in koliko bomo v posameznih bolnišnicah razvijali.

Pozitivno se nam zdi tudi, da so opredeljeni kazalniki kakovosti in tudi nek načrt kako se bodo zbirali te kazalniki kakovosti, potem tudi evalvirali, objavljali, skratka, da se bo tudi na kakovosti dejansko začelo nekaj delati.

Kot najbolj kritično točko v te strategiji pa ocenjujemo potrebne kadre in sicer je tule zapisano, da bo potrebno za 396 postelj zagotoviti 458 zdravnikov specialistov, od tega najmanj 214 zdravnikov specialistov intenzivne medicine. Junija 2017 smo jih v Sloveniji imeli 95, od tega se jih bo v naslednjih 10 letih 30 upokojilo. Ugotavlja se tudi regionalno neenakomerna razporejenost teh zdravnikov in tu je ocena, da je potrebno v naslednjih 10 letih izobraziti najmanj 220 specialistov. Natančnih izračunov, koliko kadra oziroma koliko diplomiranih medicinskih sester, jaz nisem zaznala iz te strategije. Je pa jasno, da gre za diplomirane medicinske sestre, ki se lotevajo in opravljajo tudi najzahtevnejše naloge, kar se njihovega delovnega področja tiče. Tako glede na to, da če bi se pogovarjali danes o urologiji ali pa, recimo, o urgentni medicini ali o katerikoli drugi dejavnosti, radiologiji na primer, bi tudi ugotavljali izjemno veliko pomanjkanje kadra. Tako tu ocenjujemo to kot najbolj kritično točko teh dolgoročnih projekcij. Se pravi, če gledamo, koliko sploh pride zdravnikov letno, ki se izšolajo preko medicinske fakultete, koliko jih opravi potem specializacijo, in potem te odlive, se nekako bojimo, da vseh teh potreb na vseh področjih in specialnostih medicine bo zelo težko zagotoviti. In ne vidimo druge možnosti, kot so tudi neke potrebe po specializaciji oziroma koncentraciji posameznih dejavnosti, zato da lahko zagotovimo ustrezno kakovost in varnost obravnave. Tako s tega zornega kota dejansko tudi tak pristop podpiramo.

Še glede financiranja se moram oglasiti. Tu imamo pa nekoliko drugačne poglede kot, recimo, predlagatelji strategije. Mi menimo, da ne moremo financirati posameznih oddelkov ali posameznih dejavnosti znotraj bolnišnice, parcialno, ampak financirati neko celovito obravnavo pacienta. Ko vstopi pacient v bolnišnico, od sprejema do potem, recimo, obravnave na kirurškem oddelku, intenzivni medicini, potem negovalnem oddelku, skratka, neko celovito obravnavo pacienta, nikakor pa ne posamezne faze obravnave pacienta znotraj bolnišnice. To je uveljavljen način plačevanja, ki ga poznajo tudi druge evropske države, gre za tako imenovane skupine primerljivih primerov. Se pa zavedamo, da je ta način oziroma to verzijo, ki jo danes uporabljamo v Sloveniji, treba nadgraditi, se pravi, izboljšati, pa tudi delati na stroškovnih študijah, se pravi, tudi prevrednotiti določene skupine. To se nam zdi prava pot, se pravi, bomo delali na tem tudi mi kot plačnik, nikakor pa ne vidimo tega pristopa, da bi posamezne oddelke ali posamezne faze obravnav začeli financirati v bolnišnicah, ker to dejansko vodi v nek razpad sistema in borbo potem med oddelki in enotami, in tudi ni običajna metoda plačevanja v drugih evropskih državah.

Toliko bi jaz imela. Hvala lepa.