Ja hvala, predsednik, za dano besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, direktorji splošnih bolnišnic, direktorji zdravstvenih domov, župani, županje, člani, članice odbora. Vsem skupaj en lep pozdrav.

Dokaj bogato omizje kaže, da zadeva ni tako neaktualna, kot bi nekateri želeli prikazati, in da današnja debata na koncu potrebuje tudi zelo resne zaključke. Za kaj pri vsej stvari gre? Pred sabo imamo strategijo razvoja intenzivne medicine Republike Slovenije, ki so jo pripravljali strokovni kolegi za intenzivno medicino pri ministrstvu in širša delovna skupina in je podala na gradivo tudi čas do konca leta 2018 različnim subjektom, da se na to odzovejo. V tej strategiji je, kar bom v nadaljevanju navedel sam, pa verjetno tudi direktorji splošnih bolnišnic, zdravstvenih domov in pa tudi župani, kar nekaj anomalij, ki kličejo po tem, da se zadeve malo umirijo, predvsem malo drugače predstavijo in na koncu tudi spremenijo. Strategija naj bi dosegla soglasje z vsemi ključnimi deležniki o spremembah, ki so potrebne za boljše odzivanje sistema zdravstvenega varstva na potrebe prebivalstva. Potem želimo danes izvedeti, kdo vse je sodeloval oziroma čigave pripombe se bodo upoštevale ali pa bodo vse pripombe le glas vpijajočega v puščavi. Po našem mnenju mora plan zdravstvenega varstva temeljiti na analizi zdravstvenega stanja prebivalstva, izhajati iz zdravstvenih potreb po celovitem zdravstvenem varstvu, upoštevati kadrovske in druge zmogljivosti ter zagotoviti smotrno delitev dela. In to po našem mnenju strategija ne opisuje v dovolj veliki meri. Kar nekaj je tako splošnih kot konkretnih pripomb, ki obstajajo in na katere želimo danes doseči odgovore. Eden izmed ključnih odgovorov je, zakaj so se pripravljavci odločili, da se predrugači mreža bolnišnic v Republiki Sloveniji, tako da bi po novem brez nekih zakonskih podlag obstajale tako imenovane lokalne bolnišnice, usmerjene bolnišnice in pa regionalne bolnišnice ter seveda univerzitetne oziroma terciarne bolnišnice. Verjetno bo ministrstvo predstavila, koliko je bilo pripomb s strani bolnišnic in pa lokalnih skupnosti.

Je pa treba v tem uvodnem delu opozoriti na nekaj zadev. Prva je ta, da zakonodaja določa, da na sekundarni ravni mrežo določa Republika Slovenija po predhodnem mnenju zainteresiranih občin, a osnutek strategije kaže, da temu ne sledite. Druga stvar, ki je zelo pomembna, je tudi vprašanje financiranja, kjer je v strategiji temu zelo malo namenjenega oziroma celo še več, ministrstvo se sklicuje, da bo naknadno ustanovilo delovno skupino, ki bo pokazala, kakšni bodo finančni učinki te nove mreže intenzivne medicine v Republiki Sloveniji, kar je po mnenju predlagateljev nespoštljivo, da ne govorimo predvsem nestrokovno in pa nehigienično, tako do direktorjev oziroma zaposlenih na tem področju, ki ne vedo, kaj jim bo prihodnost prinesla. Premalo je tudi po našem mnenju analize. Kljub temu, da ste se trudili na teh 30 straneh napisati predvsem kakovost intenzivne medicine, je premalo nekih resnih analiz, da bi tako na hitro nekaj spreminjali, predvsem pa slabili mrežo na terenu. Skratka, dovolite nekaj splošnih pripomb. Po mnenju predlagateljev predlog strategije ni bil pripravljen v skladu z določenimi načeli razvojnih politik Vlade, ki so zapisane kot osnova za vsako resno spremembo. Predlog strategije ne vsebuje večine obveznih sestavnih delov, ki jih določa uredba, po kateri morajo biti strategije pripravljene. Predlog strategije ne temelji na izvedenih vrednotenjih in evalvacijah, predvsem pa po našem mnenju ne določa javnofinančnih obremenitev in virov, s katerimi se bo zagotovilo izvajanje strategije. Prav tako po našem mnenju je bilo premalo upoštevanega splošnega družbenega soglasja, tudi na podlagi lokalnih strokovnih razprav, ki so potekale. Predvsem pa bi po našem mnenju bilo potrebno dopolniti strategijo z bolj podrobnim opisom dejanskega stanja v vseh zavodih, spremembami dejanskega stanja v zavodih in pa utemeljitvijo predlaganih rešitev z vidika teh sprememb. Skratka, manjkajo cilji, ki se jih želi doseči s sistemskimi spremembami. Skratka, poleg tega, da brez zakonske podlage predvsem Splošno bolnišnico Brežice, Splošno bolnišnice Trbovlje in pa Splošno bolnišnico Ptuj dajete v neenakomeren položaj, tako na vsebinskem, pravnem, pa tudi na finančnem področju, je še nekaj drugih pripomb, ki so po našem mnenju. Merila za postavitev mreže javne zdravstvene službe lahko sprejme zgolj Državni zbor Slovenije s sprejetjem plana zdravstvenega varstva Republike Slovenije, tu pa bo očitno odločitev sprejel nekdo drug še enkrat mimo zakona. Na strani 18 je določeno, da mora biti po regijah oziroma po številu prebivalcev število postelj opredeljeno. Kaj to pomeni v praksi, če bo prišlo do spremembe? Naslednje, kadrovski normativi in standardi so premalo omenjeni v tej strategiji razvoja intenzivne medicine. Kako to bo vplivalo na število medicinskih sester in pa drugega kadra v enotah intenzivne medicine, ker vemo, da ni problem samo kadrovska sestava v splošnih bolnišnicah na sekundarni ravni, ampak predvsem na terciarni ravni. Po našem mnenju je nedopustno, da zdravstveni svet potrdi predlog strategije. Čeprav je zdravstveni svet najvišji posvetovalni in usklajevalni organ, pa nima po našem mnenju pristojnosti potrjevati ali sprejemati tovrstnih dokumentov.

Sedaj pa dovolite, da vpletem v to stvar še določene segmente regije, iz katere prihajam in se je ta strategija tudi dosega, to pa je Posavje. Leta 2011 je takratni minister na začetku mandata grozil Splošni bolnišnici Brežice, da bo ukinil porodnišnico v Brežicah. Posavci in Posavke smo dosegli, da se to ni zgodilo. Leta 2015 je ministrica napovedala ukinitev službe nujne medicinske pomoči v Krškem in Sevnici oziroma ni želela nadaljevati z nadgradnjo te službe v teh krajih in po štirih letih ste zoper prišli na Ministrstvo za zdravje pred Posavce z idejo, da boste intenzivno medicino v Splošni bolnišnici Brežice dali na lokalno in ne na regionalno raven. In v Posavju se sprašujemo kakšne so intence teh idej, ki se jih očitno želi vsakokratna vlada v zadnjih 8-ih oziroma 10-ih letih, da želi Posavju nekaj vzeti, potem pa ko se bo kakšna mreža spremenila pa boste rekli, saj vi ničesar nimate, ne morete iz tega delati nadgradnjo.

Kaj vse to pomeni za posamezne regije, ki se jih predvsem dotika to predrugačenje mreže intenzivne medicine, bodo verjetno v nadaljevanju povedali tako direktorji splošnih bolnišnic, direktorji zdravstvenih domov in pa tudi župani, ki verjetno bolj kot določeni predstavniki ministrstva skrbijo za uspešno in kvalitetno mrežo zdravstvenih storitev na svojem področju.

Da pa so zadeve alarmantne, kažejo kar nekatera pomembna dejstva. Jaz sem pridobil podatke glede primerjave dodeljenih medicinskih sredstev in dodatnih programskih sredstev med bolnišnicami v zadnjih 4-ih letih, kjer kaže, da nekdo na ministrstvu, ali pa mora še kje drugje, nima rad določenih bolnišnic oziroma očitno obstajajo nekateri kriteriji, ki niso vsem znani zakaj za določene investicije ali pa za izvajanje programov določene bolnišnice dobijo več ali manj sredstev.

Na ministra za zdravje, Sama Fakina, sem naslovil poslansko vprašanje, kako komentira kazalnik števila prebivalcev na enega zdravnika, kjer sta tako Posavska in tudi Zasavska regija med najslabšimi. Vi pa želite zmanjševati pomen intenzivnem medicine v Posavju z regulacijo intenzivne medicine in tudi v Zasavju pa sem dobil odgovor, da metodologija ni prava.

Naslednja stvar, ki sicer ne bo danes tema, bo pa verjetno tema ene izmed naslednjih sej je: Kako počasi Ministrstvo za zdravje ureja odprto vprašanje na področju urgentnih centrov in pa službe nujne medicinske pomoči?

Tisti, ki smo opozarjali na problematiko pravilnika o službi nujne medicinske pomoči ste nas odslovili z zadevami, da bodo tako ključni momenti kot so ustanovitev dispečerske službe in pa helikopterske nujne pomoči in tudi satelitski urgentni centri kmalu zagledali luč sveta.

Na odgovor na moje drugo poslansko pobudo smo zgroženi ugotovil, da boste komaj do 1. 1. leta 2020 zaživeli s projektom dispečerski center.

Zadnja stvar, s katero želim zaključiti ta uvodni del pa je, da mislim, da se popolnoma na napačnih segmentih in na napačnih nivojih odločate za spremembo tokrat intenzivne medicine. Dva primer: Če se oslabi v Posavju intenzivna medicina, kje mislite, kje se bodo delale čakalne vrste? Pri sosedih v Celju in v Novem mestu.

Skratka, namesto da bi razbremenili ljudi oziroma medicinsko osebje, boste zato, ker bodo morali takoj po tem pravilniku RO-1 in RO-2 ljudje še dlje čakati v Celju in Novem mestu.

In kar je ključno po našem mnenju, bi preden se lotite sprememb na lokalni ravni, torej da želite splošne bolnišnice, oziroma program intenzivne medicin e v Brežicah, Trbovljah in pa Ptuju, spremeniti iz regionalnega v lokalnega, najprej uredite razmere na UKC Ljubljana in pa UKC Maribor, ki sta ključni problem zakaj slovensko zdravstvo ne deluje. Tam razmislite, zakaj se dogaja, da ni interni medicini zapuščajo položaj predvsem medicinske sestre, zakaj se zapirajo oddelčne sobe. Skratka, vi ste začeli na dnu, morali pa bi začeti na vrhu, torej pri sebi oziroma pri UKC Ljubljana in pa UKC Maribor.

Skratka, s strategijo razvoja intenzivne medicine v Republiki Sloveniji v takšnem dopisu, kot je znana iz novembra 2018, delate veliko škodo ne samo področju intenzivne medicine, ampak še drugim področjem znotraj zdravstvenega sektorja, o čemer pa bo verjetno malo več razprave tudi v nadaljevanju.

Da pa zaključim. V predlogu sklica smo predlagali dva sklepa, ki pa jih bomo danes tekom seje nadomestili s 6 novimi sklepi, o katerih želimo, da poslanci in poslanke glasujejo pred koncem splošne razprave pa dovolite, gospod predsednik, da jih tudi predstavim.

Najlepša hvala za uvodne besede.