Hvala za besedo, predsedujoči.

Temu proračunu se pozna oziroma temu rebalansu se pozna, da nastaja v času tako imenovanih debelih krav in temu primerno je slika na večini postavk lepša, kot je bila v preteklih letih. V zadnjih nekaj mesecih so se odpravile tudi nekatere krivice, socialne krivice, plačne krivice iz preteklih let, in to so vse pozitivne stvari, ki jih kaže pozdraviti. Mislim, da je delno to tudi prispevek sodelovanja Levice. V splošnem pa mislim, da je to tista makroekonomska klima, ki vpliva na to, da gre slika na bolje. To rekši, pa še zmeraj proračun izhaja iz nekaterih problematičnih izhodišč. Če jih povzamem in zgolj nekatere izpostavim. Opazna je prioriteta nabav v orožju, recimo, postavke za nabavo streliva se dvigajo s 4,3 na 11,5 milijona evrov, tu imamo oklepnike, na katere v Levici konsistentno opozarjamo. Izrazito se, skratka, sredstva za vojaško tehniko dvigujejo, se približujejo tudi administrativnim ciljem in že presegajo oziroma želijo preseči 1 % bruto družbenega proizvoda. Vidi se tudi, da je prioriteta politika spoprijema migracij z represivnimi ukrepi, torej več denarja za zapiranje meja, za betoniranje meja, namesto da bi posegli po dejansko učinkovitih recepturah, kot so regulacije migracij, mednarodna zaščita, integracija prišlekov in tako naprej, ker bi bilo tisto, kar bi bilo treba narediti. Vmes najdemo tudi take stvari, kot je, bom povedal bolj zaradi kurizitete kot karkoli drugega, kot je servisiranje luksuza lastnega birokratskega aparata, recimo, v obliki obnove hotela in gradu na Brdu, kjer bodo sestankovali evrobirokrati. In to je nekaj, na kar smo v Levici opozarjali že pri prejšnjem proračunu.

Čisto posebej se je treba pogovoriti tudi o raziskovalni strategiji, pa ne zgolj v visokošolskih oziroma raziskovalnih okvirih, ampak tudi v tistih okvirih, ki tangirajo gospodarstvo. Tu imamo postavko težko 250 milijonov evrov in vsekakor v Levici nismo tisti, ki nasprotujemo vlaganjem v razvoj slovenskega gospodarstva, prav nasprotno, to podpiramo. In to podpiramo celo tako zelo, da opozarjamo na probleme premajhne regulacije v porabi tega denarja. Ta denar, v veliki večini gre tu za nepovratna sredstva, to so direktne infuzije javnega denarja v dobičke zasebnih kapitalistov, ki socializirajo na naše skupne stroške svoje odhodke. Seveda pa ko pride do dobičkov, se upirajo plačevanju davkov in ta sredstva raje porabljajo za svoj lasten luksuz. In tu mislimo, da bi morala država poseči po korenitejših regulativah. Recimo, ena pot, ki jo vidimo v Levici, je, da ta sredstva niso nepovratna, ampak so povratna, pa da država vstopa v gospodarske projekte kot solastnica, potem pa ta svoj solastniški delež uporabi za smotrne razvojne usmeritve oziroma za to, da postopoma mehko, neproblematično demokratizira ta podjetja in pripusti delovne kolektive k soupravljanju s temi podjetji. Morda je simptomatično tudi to, če se spomnite mesec, dva ali koliko nazaj, sem gospodu predsedniku Vlade Marjanu Šarcu zastavil vprašanje glede nakupa novih oklepnikov in s tem povezanih proračunskih postavkah. Na kar je odgovoril s tisto krilatico, da on ni za… / oglašanje v ozadju/ - preidem zdajle vsak trenutek na šolstvo, gospod Mahnič -, da on ni za alternativo maslo ali topovi, ampak da lahko in zmoremo oboje. No, ampak žal je še zmeraj slika taka, da je proračunski okvir za transfer v pokojninsko blagajno 70 milijonov nižji, kot je bil, in še zmeraj imamo 266 tisoč upokojencev s pokojninami pod 600 evri. In vse to so področja, kjer bi lahko v obstoječih okvirih ubrali drugačen pristop.

In zaključujem z uvodom, da bi vas povabil k razmisleku o drugačni optiki in drugačnih družbenih prioritetah, za katere čas še ni potekel. Kar me pripelje do vprašanja resorja, ki ga obravnavamo na tem odboru, torej resorja, ki pritiče Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Tudi tu je viden napredek v dvigu sredstev. Posebej bi se pa osredotočil na vprašanje raziskav, razvoja in s tem povezanih odhodkov. Najbrž se spomnite, v Levici smo se na državnozborske volitve odpravili z geslom, ki smo ga udejanjali tudi v letih prejšnjega mandata, to je, naj se sredstva raje namenijo za razvoj in za raziskave, namesto za orožje in tovrstne prioritete bi radi videli tudi močneje udejanjene na postavkah Ministrstva za izobraževanje in znanost, konkretno na raziskovanju, konkretno na raziskovanju. Po letu 2011 so se univerze in raziskovalne organizacije znašle v hudem, hudem varčevalnem primežu in se jih je dobesedno izstradalo, sredstva so drastično upadla, da si ravno gre ravno za tista ključna strateška sredstva, ki naj nam omogočijo razvojni preboj. In razvojni preboj, ko to rečem, ciljam na vse sfere družbe. Navsezadnje so to učinki, ki se prelivajo tudi v gospodarstvo in omogočajo preseganje statusa periferne odvisnosti slovenskega gospodarstva, ki je v to periferno odvisnost ujeto v tem trenutku in je ves razvoj zreduciran na razvoj v nerazvitost v resnici. Tukaj ne prihaja do kvalitativnih preskokov, če želimo imeti kvalitativne preskoke in želimo presekati s to pozicijo globalnega podizvajalca in dobavitelja za zahodne koncerne, potem je potrebno povečati investicije za raziskovanje.

Okej, smo pri proračunu, se ukvarjamo s številkami, zato bom tudi ostal tukaj pri številkah, še preden pa grem na kakšno besedo o številkah več, bi rad naredil ta »diskleimer«, da ni problematična samo višina financiranja, ampak tudi način financiranja. Ta način financiranja je tak, da javnim raziskovalnim organizacijam ne zagotavlja stabilnega vira financiranja in posledica je, da so raziskovalci, tudi tisti, ki so na projektih odvisni od neke eksistenčne profesionalne negotovosti – nikoli ne vejo, kako bo s tem denarjem, z njihovim lastnim denarjem in njihovo lastno eksistenco za naslednjih nekaj let. Ne morejo tematsko pristopati k problemom, ne morejo se specializirati za posamezna področja, zato, ker preprosto lovijo sredstva iz kateregakoli budžeta že kapnejo, zato da se sploh eksistenčno potegnejo iz leta v letos.

Kje imamo v Sloveniji veliko prednost, je terciarno izobraževanje. Vi bi, gospe in gospodje temu bržčas rekli človeški viri in tukaj se ta problematičnost podhranjenosti raziskovanja zelo izrazito izkaže, ker je skrb za mlade strokovnjake nezadostna, vložek, ki gre v izobraževanje teh ljudi, je praktično neizkoriščen zaradi raziskovalne podhranjenosti. Ko se govori o mobilnosti in ne vem kakšni raziskovalni povezavi s preostalo Evropo, smo v izrazitem podrejenem položaju. Tukaj nam ljudje bežijo. Kadrovski tok je usmerjen proti severu, ljudje odhajajo iz države, kakšni novi raziskovalci iz tujine pa semkaj ne prihajajo in tukaj nam odlični kadri odhajajo, vsesplošen družbeni razvoj, posledično tudi gospodarstvo, je pa tisto, ki potegne ta kratko, ker stagnira v tem razvoju v nerazvitost.

Tudi intenzivnost raziskovalne razvojne dejavnosti v zasebnem sektorju se od leta 2013 naprej zmanjšuje, kot direktna posledica zmanjševanja neposredne javne podpore raziskavam in razvoju in kot sem že omenil, to spremlja še dodatni primer, da so statistike razvojne dejavnosti v zasebnem sektorju za povrh vsega še napihnjene, so definicije tukaj zelo ohlapne in pogosto sredstva, ki naj bi šla tukaj za raziskave in za razvoj, ničesar ne prinašajo ravno raziskavam in razvoju, ampak podjetje z njimi krije kakšne druge stroške.

Zato se na koncu dneva v levici pridružujemo opozorilom slovenskih znanstvenikov, znanstvenic glede slabih pogojev za raziskovalne delo in njihovim zahtevam po tem, da se raziskovalna in razvojna dejavnost financira bolj ambiciozno. Zmeraj je bila podhranjena ta dejavnost, od leta 2010 naprej na hudem udaru varčevalnih rezov, ARRS recimo je padel za 30 %, zaradi tega, ker je znanost ostala zgolj na statusu dekle v slovenski družbi, so vsi vidiki raziskovanja tukaj potegnili ta kratko. Skratka, toliko, no. Več prioritete raziskavam, razvoju, to je to.