Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj.

Čestitke gospodu Jugu na novi poziciji v čevljih dr. Šturma. Upam, da jih boste dobro zapolnil in ne dobiti preveč žuljev takoj na začetku.

Glede slovenščine v zamejstvu na avstrijski strani Koroška je čudovit primer, kako se jezik vzdržuje, kako dopolnilni pouk in zanimanje tudi neslovenskega življa je za dvojezični pouk. Avstrijska državna pogodba ima določena določila in potem leta 1959 je pa bilo z zakonom ustanovljeno območje, kjer se bo dvojezičnost tudi uveljavljala v šolah, otroških vrtcih in podobno. Stvar je v tem, da to območje na žalost je dobro, ampak ponekod ni dorečeno. Največja stvar, najhujša stvar, ki jo pa jaz osebno vidim, da je to obvezno samo za prve štiri leta šolanja, potem pa slovenščina postane izbirni jezik, razen na področju, kjer je že dejansko dvojezično od začetka do konca, tako kot je srednja strokovna šola v Rožu in podobno, Celovška gimnazija. Tudi sin deželnega glavarja Petra Kauzerja je obiskoval dvojezično šolo v Celovcu. To rečeno omejenost delovanja, ki je z zakonom, je leta 2015 dalo 66 ljudskih šol. To je kar nekakšen uspeh in od teh šol imamo šest podružničnih in 18 glavnih in dve šoli zunaj tega dvojezičnega območja. To sta obe ustanovi v Celovcu. Od skupno 68 ljudskih šol so bile zadostne prijave na samo 64 šolah. Torej, štiri so malo nižje. Dvojezičnost se uveljavlja samo takrat kadar je dovolj prostovoljno prijavljenih ljudi. Tukaj ne gremo po etnični pripadnosti, ampak kandidat, starši ali skrbniki otroka ali dijaka, ki hoče iti v to ustanovo morajo pač se temu prijaviti. Vključevanje realiziranih vpisov, dejansko realiziranih vpisov, je leta 2015 poraslo za približno 1,3 %, kar pomeni, da je 2 tisoč 240 učencev se udeleževalo tega pouka, kar predstavlja 45 % vseh šoloobveznih otrok na tistem področju. Torej, to je do neke mere uspeh. Žal pa se ta uspeh ne nadgrajuje v sekundarni ali pa višji stopnji šolske izobrazbe. Na uradu podpiramo vse karkoli se le da, da bi se to pojačalo. Vendar mi kot suverena republika ne moremo sugerirati spremembi šolskega sistema, suvereni sosedi. Mi lahko prispevamo samo pri dodatnem dopolnilnem pouku slovenščine in naklonjenosti oblasti kot takšnih. Tukaj imamo dobrega sogovornika v deželnem glavarju Petru Kauzerju, ki nas kar precej podpira v okviru svojih državnih in pravnih regulativ in možnosti da, kar se le da. Tako s tega stališča jaz vidim, da se jezik še ohranja. Problem je to, da zadnje štetje 2011 je dalo 12 tisoč 600 slovenskih duš na severni meji na Koroškem, dejansko pa je neuradna številka okrog 40 tisoč. Zanimivo je tudi dejstvo, da veliko teh vpisanih v prve štiri stopnje izobrazbe ni slovenskega rodu ali pa niso mešani zakoni, kar pomeni, da avstrijska stran že sprejema multikulturnost in dvojezičnost kot nekaj dobrega za njihove otroke. Kako bomo dosegli, da se bo to dvignilo, jaz nimam odgovora na to, to je vprašanje bilateralnih odnosov med obema državama in pogovorov v tej smeri. Imamo tudi financiranje s strani Ministrstva za šolstvo, poslanec Koprivc je bolj spoznan s tem, bo lahko kaj povedal, ker je že bil na tem področju, kjer mi subvencioniramo izobraževanje in nadaljevanje študija v slovenskem jeziku na naši strani. Pred par meseci sem bil gost predstavitve celovškega dvojezičnega vrtca, kjer so mi poudarili problem pomanjkanja vzgojiteljic v slovenskem jeziku. Jaz vidim tu nekaj, kjer bi se sinhronizacija ali pa uskladitev standardov vzgoje na avstrijski strani in na naši strani približala do take mere, da če mi damo štipendijo dekletu iz Borovelj - Ferlach po domače, kajne, kakor pravijo tukaj -, da študira srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani, potem izpopolnjen jezik, slovenski literarni jezik nese nazaj v Celovec v otroški vrtec, pri tem pa ne izgubi svojega narečja; narečje je izredno etnično in kulturno pomembno v vsaki skupini, kjerkoli živi, pa naj bo to Rezija ali naj bo to Gorski Kotar.

Veliko je stvari, mandat je kratek, sredstva so pa omejena. In tu mi lahko komisija mogoče pomaga pri lobiranju za več sredstev od Ministrstva za finance. Hvala.