Dober dan in lepo pozdravljeni.

Pričenjam 2. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam najprej naše članice in člane komisije ter še posebej lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Aljaža Kovačiča, se opravičujem, je z nami gospa Nina Maurovič, ki jo lepo pozdravljam in ji želim uspešno delo na naši komisiji.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: seznanitev s problematiko slepih in slabovidnih otrok. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - SEZNANITEV S PROBLEMATIKO SLEPIH IN SLABOVIDNIH OTROK.

Na sejo sem zato vabila Varuhinjo človekovih pravic, gospo Vlasto Nussdorfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; z nami je ministrica, gospa Ksenija Klampfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za pravosodje, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, nekdanjega predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih in nekdanjega direktorja Centra za socialno delo Celje; gospoda Braneta Buta, vabili smo tudi dr. Jasno Murgel, ki pa se nam je opravičila, potem pa smo seveda vabili starše slepih in slabovidnih otrok, ki nam bodo danes lahko predstavili to svojo kalvarijo in pa težke zgodbe ter stiske, s katerimi se soočajo, vabili smo gospo Majo Koritnik, gospo Andrejo Pader, gospoda Roka Volfanda, gospo Andrejo Vovk, gospo Metko Korže, gospo Marijo Kurmanšek Jagarinec, gospo Majdo Sraka, gospo Romano Bošnik, gospoda Igorja Kastelica, gospo Ireno Prašnič, gospo Liljano Bukovič, gospo Janjo Muršec, gospoda Danija Ogrinca, gospo Nado Močenik, gospo Natalijo Zupančič, gospo Milč(?) Hafner, gospoda Gregorja Hafnerja, gospoda Borisa Bošnika, gospoda Danila Črveka ter gospoda Marka Koritnika. Nekateri izmed staršev so se nam opravičili, vendar pa je večina danes z nami in bodo v nadaljevanju tudi dobili besedo. Sami se boste tudi dogovorili, kdo želi spregovoriti in pojasniti celotno zadevo. Naj pa samo zaradi tehničnih stvari opozorim, da moramo sejo zaključiti nekje najkasneje 15 do 12, ker se potem tukaj nadaljuje seja Odbora za pravosodje. S sklicem seje ste kot gradivo prejeli Dopis staršev slepih in slabovidnih otrok in sicer 1. februarja 2019, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Verjamem, da ste ga prebrali in pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda in uvodoma mi dovolite, da pojasnim, zakaj sem se kot predsednica komisije odločila, da skličem to sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. 20. decembra 2018, verjetno poslanci, ki ste bili takrat prisotni na seji Državnega zbora, ker je takrat potekala v teh prostorih, se boste spomnili, da so starši slepih in slabovidnih otrok protestirali pred Državnim zborom in takrat sem se jaz odločila, da starše sprejmem, jih povabim na pogovor. To ni bil vnaprej dogovorjen sestanek, vendar se mi je zdelo prav, da kot komisija reagiram in slišim njihovo zgodbo. To se mi zdi pomembna tema za komisijo in da jo je tudi nujno potrebno obravnavati.

Takrat smo se s starši na pogovoru pogovorili. Predstavili so položaj, v katerem so se znašli zaradi napačnega tolmačenja zakona v zvezi z prejemanjem dveh različnih prejemkov – govorimo o dodatku za nego otroka in dodatku za pomoč in postrežbo. Tukaj je treba pojasniti, da so najprej starši in njihovi otroci prejemali oba dodatka, potem pa konec leta 2003, so jih Centri za socialno delo obvestili, starše, da se morajo torej odločiti samo za en dodatek, saj naj bi se dodatka domnevno izključevala in to kljub dejstvu, da je zakon navajal, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica, ki jo v tem primeru pridobijo slepi otroci.

No takrat se je večina staršev, po meni znanih podatkih, odločila za pomoč za postrežbo, in se je takrat odrekla dodatku Centrov za socialno delo za nego otroka. Sledile so odločbe o ukinitvi dodatka, na katere se potem starši niso pritožili, saj so nekako, to pa moramo reči in tukaj jaz vidim tudi bistven problem, zaupali Centrom za socialno delo. Eden od staršev se je sicer v tistem obdobju pritožil, vendar neuspešno. Nekateri starši so morali dodatek vračati in so ga tudi vrnili. Nekaterim staršem, zanimivo, pa se je dodatek izplačeval. Se pravi, že tukaj imamo en velik razkorak.

Torej, izplačevala sta se oba dodatka, potem pa je nastopilo leto 2014, ko je eden od staršev na Centru za socialno delo izvedel, da lahko spet prejema oba dodatka, saj je bila 2012 o tem dobljena tožba na višjem sodišču. Sodišče je namreč navedlo, da se dodatka ne izključujeta in se tudi nanašata na različne stroške.

Zdaj, jaz lahko rečem, da tukaj je nastopila neke vrste zmešnjava. Starši so za to izvedeli in potem so leta 2015 spet začeli prejemati oba dodatka, ampak tisto, kar je mene najbolj presenetilo je to, da je bila sodba, izrečena leta 2012, šele leta 2015 pa so Centri za socialno delo ugotovili – se pravi, 3 leta kasneje, so centri za socialno delo ugotovili, da se dodatka ne izključujeta, ampak – nadaljujem, celo tako daleč je šlo, da naprej centri za socialno delo poslali obvestilo še leta 2015, da se dodatka izključujeta, potem pa deset dni kasneje, da se ne izključujeta. Skratka, tukaj moram reči, da je odgovornost tako na centru na socialno delo, kot na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zoper centre za socialno delo in ministrstvo so potem starši vložili tožbo, v kateri so zahtevali vračilo denarja za leta, ko niso prejemali obeh dohodkov in seveda jaz tukaj ocenjujem, da je to absolutno edino primerno, da država za to poskrbi in tudi izplača ta sredstva za nazaj. Dolg do nekaterih vlog znaša okrog 30 tisoč evrov, skupen znesek vseh pa je 350 tisoč evrov – tukaj si bom dovolila narediti eno primerjavo, zato da bomo vsi skupaj razumeli za kakšne zneske gre. Včeraj smo na Odboru za notranjo politiko obravnavali dva zakona, Zakon o vladi in Zakon o državni upravi v javni upravi, kjer so koalicijski poslanci predlagali šest dodatnih sekretarjev, potem ta zakona nista bila sprejeta, ampak to je pomenilo, če bomo imeli šest dodatnih sekretarjev, pa že zdaj jih imamo precej, to pomeni 400 tisoč evrov na mesec približno. Se pravi na drugi strani pa imamo starše slepih in slabovidnih otrok ter slepe in slabovidne otroke, ki želijo izterjati skupni dolg v višini 350 tisoč evrov. Jaz govorim tukaj o pravični državi, neki pošteni državi, ki bi se morala seveda zavzemati za tiste tudi najšibkejše v družbi in jim pomagati, za ranljive skupine in zato smo danes tukaj.

Jaz sem prepričana, da bodo starši v nadaljevanju še bolj pojasnili osebno, v kakšno stisko so prišli in v kakšni so se znašli ter kaj to njim pomeni in kaj takšna sredstva pomenijo njihovim otrokom.

Toliko za uvod, v nadaljevanju v kolikor bo potrebno, bom še se prijavila k razpravi, pa vendarle na koncu naj samo še povem, da bom predlagala sklep, o katerem naj odloči Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da v najkrajšem možnem času z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve, popravi krivice, ki so bile povzročene v zvezi s sočasnim uveljavljanjem pravice do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, na katero opozarja tudi varuh človekovih pravic, najbolj v letnem poročilu za leto 2015 in sicer priporočilo št. 83.

In prejeli smo se predlog sklepa koalicijskih strank in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku šestih mesecev pripravi ustrezne rešitve vezane na problematiko slepih in slabovidnih otrok.

Zdaj imamo dva sklepa, mislim, da je ta sklep, ki sem ga sama pripravila bolj ozko in natančno definiran in usmerjen, tako da jaz bom dala sicer oba na glasovanje, pa vendarle menim, da je prvi dosti bolj decidirano postavljen in tudi gre bolj hitro v smeri reševanja problematike, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali.

Sedaj pa dajem besedo najprej ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Kseniji Klampfer. Naj samo za magnetogram pojasnim, da boste v nadaljevanju nas zapustili, ampak je z nami državna sekretarka. Hvala pa, ker ste se odzvali in boste lahko pojasnili.

Izvolite.