Ja hvala za besedo.

Bom pa skušal bit res kratek, če bo potrebno, se bi kasneje raje kaj več oglasil.

Zahvaljujem se seveda za diskusijo o tako pomembnem vprašanju, kot je funkcioniranje Sodnega sveta. Po drugi strani me pa dejansko malo čudi, da zdaj po malo več kot enem letu od uveljavitve tega zakona, se odpirajo vprašanja, za katera je bil čas, da se odprejo takrat, ko se je zakon sprejemal. Saj vendarle je bila široka razprava in bi takrat morali razrešit vsaj nekatera ta globalna vprašanja, ki se zdaj zastavljajo. Mislim, da je treba počakat, da se nekako ta zakon prime, da se uveljavi, da se res »detektira« vse tiste morebitne pomanjkljivosti ali pa morebitna področja, kjer bi kazalo izboljšat delovanje Sodnega sveta, tako da se potem po nekem določenem času vidi, kje so res tiste prave rešitve, da se ne bi zdaj prenagljeno spuščali v neke spremembe zakona in tako dalje. Po drugi strani se mi pa zdi, da je dosti odvisno tudi od same organizacije dela Sodnega sveta, kako se stvar na konkretnih zadevah, sejah in gradivu, ki se pripravlja za sejo, organizira, tako da se uspešno in učinkovito pristopi k temu delu. Jaz se v to seveda ne morem spuščati, ker to ni moje področje. Po drugi strani pa lahko rečem to, da pomanjkljivost tega zakona je gotovo v tem, da za njegovo izvajanje niso bili storjeni vsi ukrepi, ki bi bili potrebni. Dokaz za to je, da še zdaj nudimo mi, Vrhovno sodišče, s svojimi resursi pomoč Sodnemu svetu, da lahko funkcionira tako, kot se spodobi. To govorim od finančnega poslovanja naprej, tako priprava zaključnih računov proračuna in tako naprej, naši ljudje to pripravljajo, tudi na področju informatike smo bistveno pomagali njim, še zdaj pomagamo, da ta informatika pri njih funkcionira. Po drugi strani pa tudi ne nazadnje z dodeljenimi sodniki, tudi to gre na naš račun pravzaprav, če se dodeli sodnika na Sodni svet. In mislim, da vse to kaže, da vendar kljub tem prostorom, ki so bili zdaj v zadnjem času, lani, dodeljeni Sodnemu svetu, za kar gre seveda zahvala Ministrstvu za pravosodje, ni bilo vse narejeno, da bi res zakon zaživel tako, kot je treba. Podobne težave zaznavamo tudi pri izvedbi disciplinskih postopkov, tam, kjer dajemo predloge za disciplinske postopke, kjer se to ne izvaja funkcionalno, kot bi mi pričakovali. Zato imam morda res malo drugačno stališče kot predsednica Sodnega sveta glede profesionalizacije delovanja Sodnega sveta, ker se mi zdi, da na obsežnost stvari, pristojnosti, ki jih ima Sodni svet, bi vendarle kazalo razmišljati v smeri profesionalizacije vsaj predsednika in podpredsednika Sodnega sveta, ker si ne znam predstavljati, kako se lahko učinkovito to delo sicer izvaja. Ne nazadnje so pa tu tudi kakšni primeri, ki so pa morda malo pretirani, v nekaterih državah, kjer so vsi člani Sodnega sveta profesionalizirani. Tako to ni kar nekaj, kar bi si zdaj v Sloveniji izmišljevali ali pa razmišljali o tem samo zaradi svojih lastnih težav. Ampak če se hočeš dejansko vsebinsko podrobno poglobiti v obravnavane zadeve, je treba tudi tu imeti neke take pristope.

Morda je treba omeniti še to, da se v sodni sferi ali pa v sodni upravi poraja tudi vprašanje, kako se v Sodnem svetu interpretira njihove pristojnosti, ali se jih interpretira tako, kot jih, recimo, bi videli tudi mi, ali pa se jih interpretira širše. Ker če si Sodni svet širi razlago svojih pristojnosti, potem je tu vprašanje, do kam, kje in kako, zlasti pa je za nas občutljivo vprašanje takrat, ko s svojimi odločitvami posegajo v področje sodne uprave, kjer v okviru sodne uprave odgovarjamo mi za redno izvajanje sodne oblasti. Njihove odločitve ostajajo na ravni odločitev Sodnega sveta in imajo neposreden vpliv na naše delo, odgovornost za to pa nosimo mi, je ne nosi Sodni svet, nihče od Sodnega sveta je ne nosi.

To so, se mi zdi, neka taka relevantna vprašanja, ki bi jih izpostavil za začetek. Hvala.