Najlepša hvala za besedo in tudi za sklic seje, ki se meni iz vsebinskega stališča prav gotovo zdi izjemno pomembna tema, ki jo obravnavamo. Hkrati bi pa želela poudariti, da so tovrstna afera, ki se je zgodila na Poljskem in je seveda doletela v nekem kontekstu tudi Slovenijo zelo dobra priložnost, da mi preverimo in pogledamo tudi svoje lastne sisteme tako nadzora nad našimi prehranskimi izdelki kot pa tudi vsega, kar je s tem povezano in kar se odpira kot vprašanje vključno s sistemom javnega naročanja z zagotavljanjem dostopa do informacije našim potrošnikom in ostalih vsebin. Torej spodbujanje kratkih oskrbnih verig in spodbujanje pridelave lokalne hrane sta prav gotovo eni ključni strateški prioritet tako na evropski ravni in posledično tudi v Sloveniji, zato si mi skozi različne ukrepe in pa aktivnosti k temu seveda prizadevamo. Da pa živimo na območju Evropske unije kjer velja načelo prostega pretoka blaga in storitev v tem primeru tudi mesa pa seveda je tudi dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati. Na nivoju EU so seveda predpisani pogoji za zagotavljanje varnosti, kakovosti in pa tudi nadzornih mehanizmov, ki morajo vse te postopke v različnih državah članicah spremljati. Jaz sem v zadnjih tednih od kar je afera se pravi prisotna tudi v Sloveniji in predvsem v medijih in v širši javnosti tudi veliko se ukvarjala s tem, da smo zelo dobro pogledali tudi naše sisteme nadzora ter sem zadovoljna, da smo pri tem prišli do skupne ugotovitve, da sistem nadzora, ki poteka v Sloveniji je zelo dober, kar so potrdili vsi tisti deležniki, ki v tem nadzoru sodelujejo se pravi od kmetov do različnih združenj do živilsko predelovalne industrije. Tukaj jaz mislim, da dejansko nimamo večjih potreb po tem, da spreminjamo ta sistem, kar seveda ne pomeni, da se ne da teh kontrol še povečati oziroma v primeru pojava kakršnikoli nevarnosti še zaostriti. Kar se tiče, potem tematike, ki je prav tako v zadnjih dneh izjemno prisotna in je povezana s kakovostjo prehrane, ki prihaja posledično, zaradi tega prostega pretoka blaga v EU iz drugih držav v javne zavode bi želela dodati zgolj še nekaj mogoče pojasnil. Tudi gospa Iva Dimic je že povedala kje morebiti vidi pomanjkljivosti zakona, ki naj ne bi dopuščal izbire hrane po kriteriju kakovosti, ampak naj bi preferiral zgolj najnižjo ceno. Zakon, ki je bil sprejet 1. aprila 2016 seveda tudi omogoča, da se iz javnih naročil izvzemajo izločeni sklopi po 80 tisoč evrov vrednosti do največ 20 % skupne vrednosti celotnega javnega naročila. Ta isti zakon dopušča možnost, da se da prednost kriterijem po izbiri kakovosti se pravi sheme kakovosti v zakonu so vključene od leta 2016 in zavodom omogočajo, da se v okviru javnega naročila živil pri merilih za izbiro ponudbe prednostno upoštevajo živila, ki so v shemah kakovosti, kar pomeni, da glavni kriterij ni zgolj cena, ampak je upoštevana tudi kakovost konkretno shema kakovosti. Uredba o zelenem javnem naročanju določa, da morajo javni naročniki pri naročanju živil naročiti najmanj 15 % ekoloških živil in 15 % živil iz različnih certificiranih shem. Po pregledu stanja tudi na terenu kaj naročajo naši javni zavodi imam jaz podatek, da se med 40 in 50 % hrane že sedaj naroča se pravi hrane lokalnega izvora. Kjer pa vidim pomanjkljivosti in ne trdim, da je sistem popoln vidim pomanjkljivosti predvsem pri tem, da trenutno ni vzpostavljen nadzor nad izpolnjevanjem zahtev, ki so v Uredbi o zelenem javnem naročanju in da mogoče ni dovolj velika osveščenost tisti, ki se ukvarjajo z javnim naročanjem v vseh javnih institucijah. Jaz sem se s to problematiko začela ukvarjati kmalu po nastopu na svojo funkcijo, ni popolnoma nova in ni povezana s to afere in sem se imela možnost prepričati, da imamo številne javne zavode, ki naročajo nad 70 % hrane celo nekateri naročajo 100 % hrane, kar pomeni, da sistem oziroma zakonodaja to dopušča. Je pa zelo odvisno od tega kdo se na šoli, v bolnišnici oziroma v javnih institucijah s tem ukvarja in koliko pozornosti posveča temu, da resnično želi oblikovati takšno javno naročilo, ki bi to dopustilo. Kot rečeno, nisem nikoli trdila in ne trdim, da tudi zakonodaja ne dopušča možnosti izboljšave. Jaz sem za to, da se dvigne odstotek iz 20 vsaj na 40 ali 60 % lokalnih živil, ampak sem pa skoraj da prepričana, da če ob tem ne bomo vzpostavili tudi nadzora, ki bo se pravi to pregledoval in ta nadzor bo moral biti s strani Ministrstva za javno upravo, ki je tudi nosilec tega zakona, zato sem tudi predlagala, da danes Ministrstvo za javno upravo pride na sestanek oziroma na sejo. Nisem prepričana, da bo tudi ta številka kaj bistveno vplivala, potem je potrebno nadalje seveda zelo dobro nadaljevati z izobraževanjem in osveščanjem naročevalcem javne prehrane v teh zavodih, da bi seveda bili sposobni teh postopkov korektno in pa v smeri naročanja lokalnih živil voditi. Na določenih šolah smo se prepričali tudi v to, da nimajo dovolj kadra, ki bi se s tem ukvarjal v tem primeru je tudi možnost, da se povezujejo različne manjše šole ali pa javni zavodi, da izvajajo skupna javna naročila in da se izogibajo tega, da zato najemajo zunanje izvajalce v številnih primerih namreč ta javna naročila izvajajo različne odvetniške pisarne, za kar jaz verjamem, da potem resnično se pravi jemljejo samo tisti kriterij najnižje cene. Toliko, kar se tiče javnih naročil. Jaz sem v četrtek dogovorjena za sestanek z Ministrstvom za javno upravo in z Ministrstvom za šolstvo in se bomo dogovorili, da oblikujemo skupno delovno skupino, ki bo natančno analizirala stanje, pregledala možnosti za izboljšave zakona predvsem pa možnosti kako v okviru že danih zakonskih možnosti dvignjen odstotek lokalnih živil v javnih zavodih.

Kar se tiče kontrole in nadzora nad živili samimi. Želela bi povedati, da sem danes klicala Svet za varno hrano kot posvetovalno telo sestavljeno iz strokovnjakov iz različnih področij na ministrstvo, da je bila po precej dolgi, ampak zelo dobri konstruktivni seji na koncu ugotovitev, da je potrebno predvsem v tem trenutku predlagati na nivoju Evropske unije, da se sistem nadzora nad izvajanjem kontrol, ki jih predpisujejo standardi in pa zakonodaja izboljša, kajti jaz mislim, da v tem primeru je zatajil sistem nadzora nad tem izvajanjem. Da se seveda v komunikaciji, ki je v takšnih primerih, v javnosti, povežejo različne službe.

V tem primeru je potrebno najbrž vključiti še komunikacijo tudi sektorja zdravstvenega oziroma zdravstvenega resorja, kajti, prebivalce potrošnike predvsem zanima, koliko je ta hrana bila nevarna oziroma je ogrožala njihovo zdravje in tudi na tem sestanku sem podala informacijo in odprla nadaljnjo diskusijo o tem.

Kot ste najbrž že slišali, na ministrstvu ustanavljamo nov direktorat, to bo direktorat za hrano in v okviru te pobude oziroma teh postopkov seveda želim tudi širšo razpravo, kaj naj še ta direktorat vključuje. Seveda bomo na Svetu za varno hrano vodili intenzivno v prihodnjem mesecu, ampak resnično s tem tudi želim, da do znanja, da hrana je naša pomembna strateška dobrina, da z varnostjo hrane in zagotavljanjem čim večjega odstotka lokalne hrane, s tem seveda mislim tudi na dvig samooskrbe na tistih področjih, kjer smo slabi ali pa deficitarni, mislim zelo resno in s 1. aprilom načrtujem otvoritev oziroma odprtje tega novega direktorata na ministrstvu. Toliko iz moje strani in bom kasneje, v diskusiji, če bo še potrebno, se oglasila. Hvala.