Hvala lepa. Dr. Kristjan Musek Lešnik, sklepam, da sem tukaj kot namestnik predsednik strokovnega sveta Republike Slovenije za izobraževanje. Na vabilu je pisalo samo Kristjan Musek Lešnik, sem pa tudi starš, tako da lahko govorim v obeh vlogah.

Najprej hvala lepa za vabilo.

Šolstvo nedvomno rabi spremembe. In nismo edini. V mnogih državah sedajle potekajo razprave ali je trenutni model šole sploh še primeren času, kjer si nekaterih poklicev, ki jih bodo opravljali današnji šolarji, ne znamo še niti predstavljati. Takšno razpravo rabimo tudi v Sloveniji, kjer generacije otrok pošiljamo v šole, kjer se pretežno ukvarjamo s polnjenjem možganov in uma, malo pa z ostalimi pomembnimi življenjskimi področji, od razvoja socialnih veščin, čustva, inteligentnosti, reševanja konfliktov, kritičnega razmišljanja do ročnih spretnosti. Jaz sem psiholog, pa spim na postelji, ki sem si jo sam izrisal, izžagal in sestavil, ker sem se v osnovni šoli učil delati s stružnico in drugimi orodji. Moja otroka tega ne bosta nikoli mogla. Želim si, da razpravo o prihodnosti šolstva podpre politika. Želim si, da v njej sodelujejo starši. O vsebinah, v katere bo treba zagristi, sem pisal v gradivu, ki sem jih priložil gradivom za sejo. Tukaj je premalo časa. Tudi v peticiji za spremembo šolskega sistema je marsikaj s čimer se lahko strinjam. Žal pa govori predvsem o simptomih, pa o grobih problemih zaradi katerih nastajajo tiste težave, ki jih omenja. Je premalo časa, da bi govoril o vsebinah, zato bom sedaj omenil nekaj razlogov zakaj mislim, da je peticija zaradi katere dobrodošlo, seveda, da se danes pogovarjamo o šolstvu, hkrati pa mislim, da ne sme in ne more biti osnova za vsebinsko razpravo.

Prvič, govorimo o številki preko 22 tisoč. Ne morem pa mimo tistih mladoletnih dijakov, ki so me opozorili, da so jih k podpisu peticije vabili v okviru plačane promocije na njihovih Facebook profilih. To se mi zdi vsaj nehigienično.

Drugič, ko govorimo o 22 tisoč podpisnikih, pa ne želim podcenjevati kogarkoli, ki je dal podpis. Vsak, ki je podpisal to peticijo ve zakaj jo je podpisal in smatram, da je treba vsakemu od staršev, ki jo je podpisal, seveda, dati priznanje oziroma priznati, da ima stiske in težave zaradi katerih je govoril. Bi pa rad še nekaj rekel. 22 tisoč podpisnikov peticije, ki se začne: Državljani Slovenije imamo dovolj, dajmo tukaj pogledati na širši kontekst. Pa bi želel opozoriti na drug primer, ko so državljani imeli dovolj, jih ni bilo 22 tisoč, bilo jih je več kot 17 milijonov. Izglasovali so pa brexit. Kakšne posledice so brexita pa lahko sedajle v reality show vsak dan spremljamo.

Predvsem me pa moti vsaka stvar, ki smrdi po zlorabi civilne družbe v nehigienske namene. In tukaj ocenjujem, da je peticija pravzaprav izigrala 22 tisoč podpisnikov in še koga. Moja ocena pa temelji na zapisu gospe Nataše Šram na Facebooku, ko so jo opozorili, da lahko oseba odda neomejeno število podpisov pod peticijo. In je odgovorila: »S tem naj se ukvarja Vlada, katera je to možnost omogočila.« In naprej: »Oni imajo to čez, ne jaz. Oni so vzpostavili ta mehanizem.« Želel bi razumeti pravzaprav kakšno ima povezavo tukaj Vlada oziroma kje vidi gospa Šram povezavo med svojo peticijo in Vlado. Asociacija, ki jo jaz lahko dobim v tem je pa na tisto staro reklamo na polno greznico, ko so palčki prišli, si zavihali nos in rekli: Smrdi, smrdi, smrdi, kako smrdi.

Spoštovani člani odbora, jaz vas prosim, da z vašimi glasovi pa ravnanji prispevate k temu, da se res ustvari priložnost za široko razpravo v prihodnosti šolstva, po drugi strani pa prosim, da zagotovite, da se v to razpravo ne bodo vpletali poslovni ali drugačni interesi različnih interesnih skupin ali pa ideološke vsebine, ki v šolo ne sodijo. Vsekakor slovenski šolski sistem rabi resno razpravo o njegovi prihodnosti, ki bo vključila vse deležnike, s poudarkom na resni, takšni v kateri ne bo prostora za manipulacije in populizme. Rad bi omenil samo še eno reč, da razumemo kontekst o katerem se pogovarjamo. Nekaj dni nazaj sem na strani, kjer v glavnem pišejo starši, objavil en kratek zapis, in sicer se glasi takole: »Opozorila, da slovenska osnovna šola čedalje bolj računa na delo staršev, so pogosta. Zaradi tega nastajajo velike socialne razlike, prednost imajo otroci staršev, ki znajo razlagati in pomagati pri učenju ali pa zmorejo plačati inštruktorje, tečaje in podobno. Spremeniti to slabost sedanje šole bi po mojem mnenju moral biti eden poglavitnih ciljev prenove. Na ta tekst se je usul plaz soglasij. Prva, ki se je oglasila je bila gospa Nataša Šrank, ki je rekla, to je to, upam da boste to predstavili v parlamentu. zdaj sem to predstavil v parlamentu. tisto kar sem hotel pa omeniti je pa to, da to ni zapis, ki bi ga jaz pripravil zdajle, to je zapis, ki ga je zapisala 21 let nazaj dr. Darja Piciga, se pravi, se ukvarjamo popolnoma z enakimi stvarmi kot smo se ukvarjali že takrat, in če bi takrat poslušali strokovnjake, ker gospa Darja Piciga je bila vendarle vrhunska slovenska razvojna psihologinja, ki je cel kup posmeha s strani politike in nekaterih strokovnjakov / nerazumljivo/ naj šolskega prostora. Dajmo poslušati starše, strokovnjake, učitelje, ampak naj bo pa razprava resna.