Spoštovani gospod predsednik, gospa ministrica, državna sekretarja, spoštovani poslanci!

Dovolite mi, da poskušam na najkrajši možen način izluščiti bistvena agrarno-politična sporočila, ki jih je ta študija prinesla in da bi na ta način na nek način odprli tudi razpravo.

Govoril bom predvsem o sistemski naravi kmetijske politike in zakaj njeni učinki niso spodbudnejši, tako kot smo zdaj slišali. Potem bom poskušal zaokrožiti po 4 temeljnih sklopih cilja za kaj gre, v čem je problem in kje so možnosti izboljšave in predvsem končati spodbudno kako iti naprej, ker mislim, da nekatere stvari v zadnjem času se pa odvijajo v pravo smer.

Uvodoma zelo jasen poudarek: Študija osvetljuje kmetijsko politiko skozi fokus, ki do zdaj v slovenski in tudi evropski kmetijski politiki še ni bil uporaben. Zaradi tega mogoče deluje malo kritično, zaradi tega je mogoče kdo vznemirjen ob tem, kar je prišlo ven, ampak to je nujno, ko vstopamo v ta svet strateškega načrtovanja in strateških ciljev. Torej namen tega dela je bil jasen. V nekaj podobnega sem bil vključen tudi na evropski ravni, sem izvedel tudi za Evropsko komisijo.

Torej namen je obrniti kurz in način določanja politike, o tem je kolega Lovec govoril, ter seveda se prilagoditi na to, kar jasno morajo delati vse javne politike: ugotoviti kje so realne potrebe, kje je nujnost poseganja z javnimi sredstvi, kje so družbene potrebe, postaviti cilje, jih kvantificirati in zbrati najboljše možne ukrepe. In to je v bistvu vaja, ki smo jo skupaj v projektu izpeljali tudi v zelo dober sodelovanju z vladnimi in nevladnimi službami.

Dejstvo je treba jasno povedati, da se dosedanja politika s potrebami ni ukvarjala natančno. Mi smo jih jemali tako, kot ideološke koncepte, zato tudi cilji nikoli niso bili jasno opredeljeni. in izbirala je ukrepe predvsem iz danega nabora in v skladu z željami interesnih skupin ter kapaciteta administracije. Torej okvir določanja iz izbire ukrepov in delovanja kmetijske politike v preteklost, predvsem bi tu poudaril obdobje od vstopa pa recimo od zadnjega obdobja je bil pač tak.

Malo bom mogoče grob, ampak tudi s kolegi, ko se pogovarjam, iz stroke in iz ministrstva, in z nevladnih organizacij, v bistvu je v ozadju vladala maksima, ki ni dobra. Zadovoljiti vse, dosegati vse in razdeliti vsa sredstva, ne. To je seveda vodilo v ta ključni razlog, da intervencijska logika, torej način kako iščemo čim boljše ukrepe za uresničevanje ciljev, da je šibko. Torej to je dejstvo, ki je ugotovljeno. To ni nič presenetljivega. Enako lahko trdimo za druge države in za Evropsko unijo. Torej mi nimamo zdaj opravka z neko anomalijo v Sloveniji, imamo opravka z anomalijo kmetijske politike kot take. In mi poskušamo z vsemi temi pristopi v bistvu odpreti nov zorni kot in nov pristop, kjer je jasno dosegati jasne in realne nacionalne cilje, dosegati bolj smotrno porabo javnih sredstev in predvsem obrniti list v razvoju kmetijstva.

Pred enim letom sem v tem prostoru govoril na to temo, kako je pomembno, da v bistvu po fazi osamosvojitve, prilagajanja z EU gremo kvalitetno v nek nov krog. In danes smo v bistvu v tem, da nas pristop strateškega načrtovanja tudi sili. In prvič ni prilagajanja na Evropo primarni cilj. Mi moramo to delati zaradi sebe.

No in če zdajle grem po posameznih sklopih, kje smo, dejstvo je, da v slovenski kmetijski politiki, to je jasno pokazalo tudi naše delo, da so jedro, njeno jedro dohodkovni motivi. Torej, položaj je dejansko neugoden. Ekonomski položaj kmetov ni rožnat, vendar kaj ugotavljamo? Tega nimamo potrjeno s številkami. Za dohodek gre večina sredstev in v to / nerazumljivo/ smeri na večino ukrepov. In tukaj imamo nekaj, kar je zelo, zelo zaskrbljujočega in kar moramo presekati. Torej, slovensko kmetijstvo je postalo odvisno od neposrednih in drugih podpor. Na marsikateri kmetiji je to postalo bistvo gospodarjenja. V zadnjem času je naša skupina precej delala na terenu in tudi s kmetijsko svetovalno službo in tako naprej. Prevečkrat smo slišali, kako izpolniti pogoje, da dobim sredstva kmetijske politike, in to je bistvo vsega, tako večjih, manjših, profesionalnih in samooskrbnih. In s tako politiko, ki ni razvojno usmerjena, seveda so učinki take politike lahko tudi pozitivni, mi smo za to politiko počasnih strukturnih sprememb, ampak ali so te upočasnjene strukturne spremembe želene, ker na drugi strani imamo šibak razvoj sektorja, torej kmetijstva. Omejen je na posameznike, imamo odličnih, kar nekaj, stotine dobrih zgodb, ki so se prilagodili modelu, izgradili svojo zgodbo, nimamo pa v bistvu celovite razvojne zgodbe slovenskega kmetijstva; kasneje bom povedal, zakaj ne. Torej, ali imajo vsa kmetijska gospodarstva enake dohodkovne potrebe - ne. Ali opravljajo enake družbene funkcije, gospodarsko, okoljsko, socialno in tako naprej - tudi ne. Ampak temu fokusu nismo do zdaj nismo dali posebnega poudarka in je v bistvu razporeditev sredstev precej slučajna. Seveda je to najtežje, ne poznam kmetijske politike - to v obrambo vsem nam -, ne poznam kmetijske politike, ki bi zelo jasno vedela, v katero strukturo bo dajala sredstva, za kaj in kako. Ampak, da pa ne poskušamo tega bolje narediti, pa ni dobro, torej moramo to začeti spreminjati. Že kolega Lovec je o tem govoril. Mi lahko še toliko govorimo o problemih, potrebah in tako naprej, imamo - to je pa spet sistemski, bruseljski problem -, izbira ukrepov je sorazmerno omejena. Torej, mi smo obsojeni jemati in izbirati med naborom ukrepov, ki jih ponuja pravni red Evropske unije, lahko delamo korekcije, lahko delamo jasnejši intervencijsko vlogo in cilje, ampak zato smo šele na prvem koraku delati bolje. Kar moramo zdajle narediti, je, prilagoditi se, iskati znotraj danega okvira čim boljše.

Na okoljskem in naravovarstvenem področju pa imamo drug problem. Če so pri dohodkovnem razpršitev, nejasni cilji, prehajanje v odvisnost od podpor, imamo na okoljskem in naravovarstvenem področju problem koncepta politike. Torej, politika je pozitivno usmerjena in namenjena za doseganje okoljskih ciljev, vendar imamo problem z realizacijo, nimamo realno izrazitejših učinkov. Tu moramo biti korektni, da ni vse odvisno zgolj od politike, ker se nam dogajajo tudi drugi trendi. Ampak dejstvo je, zeleno plačilo je praktično brez dinamičnih učinkov, drugi ukrepi so bolj usmerjeni izpolnjevanju kriterijev in ne doseganje cilja. Seveda pa moramo paziti, ne črno-belo slikanje, vse je narobe, kajne, torej, so tudi pozitivni učinki. Predvsem pa premalo upoštevamo, da v ozadju delujejo neki trendi, ki jih vi s politiko ne morete popravljati. Mi se toliko ukvarjamo s politiko pa z njeno razdelitvijo sredstev, da nikoli ne smemo pozabiti, da gospodarstvo, družba gre po svojih kriterijih. In dejstvo je, da rastoča intenzifikacija kmetijstva na eni strani in na drugi strani zaraščanje seveda precej negativno vpliva na okolje in politika tu v bistvu ne more spremeniti, če ne bo imela bolj ciljno naravnanih in bolj rezultatsko naravnanih in tako naprej. In tu je v bistvu osnovni problem, da imamo na področju okolja šibko dizajniranje, oblikovanje ukrepov. Sami ste se ukvarjali v Državnem zboru s precej kritikami, zakaj tak ukrep, zakaj drugačen ukrep. Tu moramo narediti temeljit, kvaliteten preskok.

Tretji sklop ciljev je vezanih na stanje, zaposlenost in kakovost podeželja. Tu je mogoče kmetijska politika preveč ambiciozna ali pa ni pravilno umeščena v splošen regionalni kontekst. Kmetijska politika je samo eden od dejavnikov razvoja na podeželju in zagotovo ne najpomembnejši. Prispeva pa k oblikovanju - mislim, da je to treba poudariti, imamo kar nekaj novih zgodb na individualni ravni, ki izhajajo iz ukrepov kmetijske politike, vendar nimamo celovite zgodbe razvoja podeželja, kjer pa je, mislim, večji problem kot kmetijska politika. In za to namenja sorazmerno malo sredstev, dohodek pobere večino sredstev, potem je še močan paket okolja, in to je v bistvu zadnji del. Pomembno, kar ugotavljamo, je, da v bistvu nimamo sinteze, sinergije vseh politik na podeželju. Kajti ključno je, da pripeljemo delovna mesta v bližino ljudi, da dvignemo kakovost življenja, nova delovna mesta, in tu sama kmetijska politika ne more dosti narediti. Lahko pa naredi. Peljite se samo - jaz to pogosto delam takrat, ko sem zelo kritičen do slovenske kmetijske politike, grem po eni strani Kolpe pa po drugi strani Kolpe ali pa po Goričkem pa po Madžarskem. Torej, naš sistem kmetijske politike, če ne drugega, ohranja obdelanost, površine so vitalne, vasi so še zmeraj vitalne, vprašanje pa je, kako dolgo, torej, brez kvalitetnih premikov.

Mislim, da lahko stopim zdajle v zadnji del, ki se mi zdi ključen, z zelo preprostim vprašanjem, ki bi si ga morali postavljati pri vsaki stvari, ki jo počnemo javno - torej, zakaj so nekatere države uspešnejše kot druge pri razvoju kmetijstva, pa tudi nasploh. Kaj je tisto, kar dela neko državo boljšo, zakaj, recimo, pri nas nekaj ne gre, pri drugi pa gre. In če pogledamo to logiko, zakaj - pa ne bom imenoval držav - tam stvari grejo, pri nas pa ne grejo ali pa grejo slabše, seveda zmeraj lahko rečemo, da gre drugje še slabše, ampak to ni rešitev, kajne. In tudi če pogledamo zgodovino razvoja slovenskega kmetijstva - jaz sem jo podrobno študiral, od prve svetovne vojne naprej -, mi smo imeli zgodovinska obdobja, ko je prihajalo do večjih pozitivnih premikov, ki jih zdaj ni več. Kaj je skupni imenovalec - vložena sredstva sploh niso tako pomembna -, skupni imenovalec je zelo enostaven, samo dve stvari: znanje, torej, da vemo, kaj bomo naredili, kako bomo naredili, in drugo je sodelovanje, skupen nastop vseh udeležencev. Tako preprosto in tako zahtevno in tako težko. In mislim, da nam trenutno prav teh dejavnikov najbolj primanjkuje pri razvoju kmetijstva in podeželja. Ne gre toliko za sredstva, tudi za sredstva, mislim, da se v Sloveniji premalo soočamo, če gledamo to, da ne znamo zgraditi 20 kilometrov železniške ceste, da imamo težave s kakršnimkoli javnim razpisom, da iz vsake stvari naredimo političen problem - skupni imenovalec so kadri. In kadrovsko stanje, če grem zdaj nazaj na kmetijstvo - zakaj sem pa povedal prej, ker ni kmetijstvo nič bistveno slabše, mogoče v katerem pogledu celo boljše kot drugje -, kadrovsko stanje v kmetijskih institucijah se ne izboljšuje, če ga primerjamo z najboljšimi, pa stagnira in je vzrok za to, da stojimo in stagniramo. Bazen kadrov je majhen in se še slabi. In danes v bistvu na katerokoli ključno pozicijo v kmetijstvu zelo težko pripeljemo adekvaten kader, ki bi bil sposoben čez noč prevzeti, ker smo enostavno presekali, mi nismo sistematično razvijali kadrov, ne v vladnih strukturah ne v nevladnih, ne na univerzi in še kje. In v bistvu kot punčico očesa bi jih morali… Druga zgodba, ki je prišla, je, da institucije niso povezane. Torej, zmeraj so v Sloveniji, ko so se stvari premikale, tudi ob vstopu v EU, ko smo se v teh prostorih menili, kako se pogajati, kaj narediti, pa čez cel arzenal strank, pa do desete zvečer, brez problema smo se zmenili, kaj je skupna zgodba. Osamosvojitev - ista zgodba, in tudi nazaj lahko gledamo. Danes vsak gleda na svoje koristoljubje, na svoj individualen položaj in mu niti za lastno institucijo ne gre, kaj šele, da bi se povezal iz ene do druge. Kako to spremeniti, to je zdaj zelo kvalitativno, kar govorim, kako to spremeniti, ampak tu je ključ do uspeha. Imamo sicer nekaj zgodb v kmetijski politiki, kjer se poskuša to znanje, to sodelovanje nekoliko okrepiti. Ampak, recimo, porodni krči - ne vem, koliko ste seznanjeni s tem -, ki smo jih imeli z evropskim inovacijskim partnerstvom, s SRIP, torej z dvema sodobnima mehanizmoma, govorijo v bistvu o osnovni težavi: da imamo težave s kadri, dizajniranjem in izvedbo. Torej, brez znanja ne bo sprememb, tudi seveda znanje ne samo na vladni ravni in na ukrepih, podobna zgodba je v gospodarstvu. Tudi gospodarstvu ne gredo stvari hitreje in boljše naprej, ker manjka volja za sodelovanje, itn. Torej, če se pa pri nas agroživilstvo ne bo sposobno za nove čase, tako nagrajena digitalizacija na podnebne spremembe, na družbene vrednote in okolje, bo vlak šel enostavno mimo. Zato moramo v naslednjem obdobju se vrniti nazaj k sebi, in da ti jasno strukturo in jasno opredeljeno postaviti, kako bomo kadre vzpostavljali, kako bomo stimulirali zadeve po vseh inštitucijah. To se mi zdi zdelo ključen problem in ne samo kmetijstva.

Da zaključim kako naprej. Ta nujni obrat ne bo nastal čez noč. Torej, to je dejstvo, da najtežji so premiki v glavah. Ne z visoko zvenečimi političnimi deklaracijami in gesli, preveč je bilo tega v zadnjem obdobju. Kar rabimo, je premik pri sodelovanju med inštitucijami in pri delu. Moram poročati o pozitivnem premiku, ki ga vidim zdajle, ki nastaja recimo pri pripravi resolucije, ki jo tako težko čakate in ker je naša raziskovalna skupina dejansko se tudi izrazito angažirala. Ampak ta dokument sam po sebi ne bo prenesel nič. Lahko bo šel v predal, če ne bomo dejansko uveljavili ključnih treh stvari. Prvič, da se bomo ukvarjali s tem kaj družba hoče od kmetijstva in sledili temu, hrana, naravni viri, podeželje, da bomo iskali dodano vrednost v kmetijstvu. Torej pomembno je, da mi nimamo šanso kakršnikoli običajni ekonomizaciji kmetijstva, logističnih strukturah. Mi moramo biti boljši od vsega in boljši od vsega so samo, če veš kaj je boljše in znaš to tudi narediti. In tretje je v bistvu, da se zresnimo in začnemo tudi strateško načrtovati, torej da z realnimi fakti in ne z ideologijo na eni strani, s praznimi gesli in potem kar deliti denar. To ni sodobna kmetijska politika. Torej, pravo delo nas še vse čaka in tako kot je kolega Lovec povedal, torej izkoristimo to strateško načrtovanje vsi skupaj, tudi ta odbor, da delamo drugače, da razumemo probleme, da jih rešujemo po najboljši moči in pameti. Torej mislim, da bodo ti premiki nujni, zato pa rabimo zelo trezno samorefleksijo, pogled navzven, kaj delajo drugi in predvsem se odpovedati lastnemu koristoljubju, ki ga prinaša status quo in je dejansko ključen moment delovanja Slovenije in tudi slovenskega kmetijstva. Upam, da nisem šel čez meje, ki se pričakujejo za raziskovalca, da bi bilo, da so pa mogoče ta razmišljanja v tem prostoru koristna in samo izkazuje to, da res vsi skupaj želimo, da gremo naprej, in da gremo na boljše. Hvala lepa.