Hvala.

Se pravi, kot je povedal kolega dr. Juvančič, se kontekst izvajanja skupne kmetijske politike bistveno spreminja in sicer je do sedaj veljalo, da bi bila oziroma so bili ukrepi skupne kmetijske politike definirani na ravni EU do izvedbene ravni, se pravi Evropska unija v bistvu določa na kakšen način se bodo ukrepi izvajali. Zdaj temu do neke mere več ne bo tako in sicer bomo imeli na skupni ravni, na ravni EU določen nabor prioritet, neke vrste ciljev. Imeli bomo v grobem definirane ukrepe in imeli bomo nabor kazalnikov. To pa bomo morali na nacionalni ravni sami določiti hierarhijo teh prioritet oziroma ciljev, se pravi, kaj je za nas bolj pomembno, najbolj pomembno, morali bomo definirati izvedbeno raven ukrepov, se pravi, to so razne operativne definicije, recimo kdo je aktivni kmetovalec, kje je meja za mladega kmetovalca in tako naprej, tudi nekatere stvari s pogojenostjo oziroma dosedanje navzkrižne skladnosti in pa sami si bomo določili ciljne vrednosti kazalnikov. To pomeni, da bomo sami opredelili kaj želimo v tem programskem obdobju doseči, do kje želimo, da se naše kmetijstvo po različnih kazalcih razvije.

Seveda to zdaj vse skupaj izgleda kot neko dodatno administrativno breme in zakaj je do tega prišlo, kaj je v ozadju? V ozadju tega so ene širše spremembe v Evropski uniji, večje razlike med državami članicami in Evropska komisija se je na te razlike, vsi poznate Junkerjevo Belo knjigo in tako naprej, odzvala na ta način, da skuša povečati prilagodljivost politik na nacionalni ravni in skupna kmetijska politika, kot največja skupna politika je v bistvu neke vrste lakmusov test, ta nov pristop politikam na skupnostni ravni.

Seveda pa je skupna kmetijska politika še vedno financirana iz skupnih virov in zato, da bi zagotovili odgovorno uporabo teh skupnih virov skupnega denarja je bilo določeno, dogovorjeno, da bodo morale države članice oblikovati strateške načrte, kjer bodo opredelile svoje nacionalne prilagoditve, jih utemeljile in tudi merile in spremljale rezultate teh prilagoditev.

Se pravi gre za neke vrste kompromis med tistimi, ki vplačujejo v skupno poračun, med neto vplačniki in neto prejemniki, se pravi tistimi, ki več dobimo iz skupnega proračuna, kot pa prispevamo.

Zdaj na nek način bi lahko rekli, da celotna skupna kmetijska politika postaja nekoliko podobna drugemu stebru, kjer smo že poznali spremljanje, merjenje kazalcev, programiranje in tako naprej, ampak v resnici gre še za več kot to, zato ker je samo programiranje in sistem kazalcev in tako naprej na področju drugega stebra bilo veliko bolj parcialno, vezano na te posamezne ukrepe, medtem ko sistem spremljanja in programiranja, kot je nastavljen za celotno skupno kmetijsko politiko veliko bolj spominja na to, kar že poznamo pri kohezijski politiki.

Se pravi gre za bolj strukturna vprašanja, ki se nanašajo na Slovenijo v celoti, na ene ključne kazalce zaposlenost, produktivnost, strukturne spremembe na dolgi rok in tako naprej. In seveda tu lahko takoj potegnemo vzporednico s tem, kar že poznamo iz kohezijske politike. Imamo cel kup študij, ki so narejene na to, kako mi kot Slovenija izvajamo kohezijsko politiko in na podlagi teh študij, teh izsledkov, si lahko obetamo, da bomo verjetno relativno dobri pri spoštovanju določenih formalnih pravil. Občasno bomo imeli težave z absorpcijo, to kar poznamo iz kohezijske politike, največji problem pa bo strateški način razmišljanja, se pravi odločiti se za to, katere so ključne prioritete, kam se bo usmeril denar in v zvezi s tem tudi voditi nek odgovoren politični proces, se pravi sodelovati z deležniki, v dialogu z njimi odločati kaj so najpomembnejše stvari, kam je potrebno usmerjati energijo in seveda vse to početi na nek konstruktiven način.

V tem kontekstu, ki sem ga zdaj skušal orisati, v tem spremenjenem kontekstu smo v naši študiji poskušali nekoliko podrobneje opredeliti kako je Slovenija pripravljena že do zdaj glede na dosedanje izvajanje ukrepov in sicer se bom sam v tem svojem delu osredotočil na tri vidike. Najprej na to, kako postavljamo cilje, potem na intervencijsko logiko ukrepov in na koncu še na sam proces odločanja oziroma vključevanja deležnikov.

Zdaj,ko gre za cilje, če recimo tako na hitro pogledamo strateške cilje slovenske kmetijske politike, kot izhaja iz resolucije in drugih dokumentov, ki so bili sprejeti recimo v zadnjem desetletju, lahko opazimo, da smo na nek način skopirali pa prepisali cilje Evropske unije, potem smo pa zraven dodali še nekaj svojih specifičnih ciljev, ali pa posebnosti, nekaj v zvezi z zemljišči, samooskrbo in tako naprej.

Se pravi v tem smislu bo zdaj potreben nek miselni preskok. Mi bomo morali zdaj v okviru teh devetih prioritet, ki jih postavlja Evropska unija bolj poglobljeno premisliti kaj so ključna vprašanja, katere so ključne prioritete za nas in jih tudi potem nekoliko operacionalizirati in seveda, to je zelo pomembna naloga. Nekako v to smer smo poskušali tudi z našo študijo, se pravi naša študija vsebuje že nekaj podlage za tovrstno razmišljanje in seveda, to je zelo pomembna naloga zato, ker če ne veš o čem je problem v ozadju, je tudi zelo malo verjetno, da boš našel rešitev. Mislim, recimo, če te boli želodec pa se udariš s kladivom po glavi te bo nehal boleti želodec / smeh/, ampak ne boš pa rešil izhodiščnega problema.

Se pravi, v tem smislu, ko gre za cilje, potrebujemo nek napredek opri ustreznem definiranju problemov slovenskega kmetijstva in potem glede na to opredelitev ključnih prioritet in izpeljavo teh prioritet v ustrezne ukrepe in nadalje kazalce in tako naprej.

Kar se tiče intervencijske logike ukrepov, se pravi, to so ti mehanizmi, ki jih uporabljamo, neposredna plačila, program razvoja podeželja, bi v bistvu prebral nekaj, kar smo napisali v resoluciji leta 2011 in sicer v resoluciji piše: Dosedanji ukrepi skupne kmetijske politike, neposredna plačila, ukrepi programa razvoja podeželja in tako dalje, so delovali v smeri ohranjanja obstoječe strukture, kar je za Slovenijo razvojno zaskrbljujoče. To smo napisala kot država in v bistvu glede na rezultate te študije nimamo k temu kaj dodati.

Se pravi, mi kot država ugotavljamo, da ukrepi skupne kmetijske politike, kljub vsemu temu obsegu denarja, niso prispevali k bistvenim strukturnim spremembam. Zdaj je seveda do te ugotovitve treba pristopiti z neko distanco, z razumevanjem ozadja. Ukrepi skupne kmetijske politike so bili do zdaj v veliki meri v naprej določeni. Ključni ukrepi recimo, kot so neposredna plačila, naslavljajo cel kup različnih ciljev na evropski ravni, kjer kmetijstvo deluje v zelo različnih pogojih in ta kritika tega, da neposredna plačila skušajo naslavljati preveč stvari in na koncu nimajo zelo pomembnih učinkov na nobenem področju ni slovenska kritika, to je neka vseevropska kritika, ki jo lahko preberete v različnih analizah, ki so narejen en ravni EU in tako naprej.

Se pravi, kar se tiče neposrednih plačil je nekako Slovenija delal s tem, kar je bilo na voljo, res pa je, da zaradi nekih strukturnih značilnosti slovenskega kmetijstva, so ta neposredna plačila še nekoliko slabše vplivala na neke pozitivne trende, ali pa na nek razvoj slovenske kmetijske strukture. Poznate sami, relativno majhne kmetije, slaba uporaba faktorjev in tako naprej in tako naprej.

Zdaj tisti del, ki je nekoliko bolj zaskrbljujoč, je pa program razvoja podeželja . če ste pogledali, v tej študiji, pa bi mogoče pričakovali nekoliko boljše rezultate, tu smo imeli kot Slovenija nekoliko več manevrskega prostora. Rezultati se spet razlikujejo po posameznih ukrepih. V ozadju je tudi vprašanje metode. Metoda je bila nekako anketna, se pravi strokovnjaki so sodelovali v teh fokusnih skupinah ali kakorkoli.

Včasih smo tudi bolj kritični sami do sebe, kot bi bilo potrebno, se pravi, razlogi so v ozadju kompleksni.

Tudi če gledamo iz vidika samega izvajanja, programiranja, en del je administrativen drug del je na kakšen način so deležniki vključeni, na kakšen način so interesi kmetijstva predstavljeni, nedvomno tudi strok, tudi znanstvena sfera tu nosi svoj del odgovornosti, da so stvari takšne, kot so.

Zadnja stvar, ki bi jo omenil je pa vprašanje samega procesa odločanja in to se mi zdi pomembno, tudi tu bodo neke bistvene spremembe in tu nas čakaj o veliki izzivi. Se pravi, do zdaj je skupna kmetijska politika temeljila na tem, da smo slovensko zakonodajo prenašali uredbe dogovorjen na skupni ravni, zdaj bomo pa imeli priložnost, da sami definiramo določene elemente, ampak s tem tudi sami prevzemamo odgovornost.

In druga bistvena sprememba je, da s tem, ko imamo sami nek manevrski prostor, skupna kmetijska politika postaja stvar političnih debat, politizacije. Se pravi, zdaj bo čas za to, da Odbor za kmetijstvo, tudi drugi odbori, presojajo, razmišljajo, razpravljajo o ukrepih kmetijske politike in tudi prejemajo neke odločitve. Seveda ene del odgovornosti nosi stroka, ampak odločitve so politične, drugi del pa je na politiki in seveda so te stvari zelo pomembne zato, ker je v bistvu že v sedanjem krogu spreminjanja skupne kmetijske politike so bile na mizi ideje, da bi se del kmetijske politike renacionaliziral, se pravi, da bi države članice same doplačevale za izvajanje posameznih ukrepov pa potem ta del ni šel skozi politični proces, je bil opuščen. In zelo velika možnost je, da se bomo k temu vrnili po 7-letnem obdobju, če rezultati v posameznih državah članicah ne bodo takšni, kot so pričakovani.

Že obstoječ predlog, obstoječa nova skupna kmetijska politika vsebuje elemente, kjer je učinkovitost izvajanja vezana na financiranje, recimo, če okoljski - tam, tiste države, ki bodo dosegle dobre okoljske učinke, bodo dobile dodaten denar, tiste, ki ne bodo, ne bodo dobile dodatnega denarja. Ampak še slabše bo, če posamezne države v okviru strateškega načrtovanje in spremljanja ne bodo uspele dokazati, da so dosegle zastavljene vrednosti kazalcev. In potem je pomembno tudi to, da ob Evropska komisija imela neke vrste veto na strateške načrte, kar pomeni, da če si bo država poskušala postaviti premalo ambiciozne kazalce, bo Evropska komisija imel možnost, da tovrstne poskuse prepreči, da tovrstne poskuse ustavi.

In na to bi še opozoril, da je že od zdaj, na evropski ravni se je že do zdaj veliko govorilo o absorpcijski sposobnosti, se pravi države članice, nove, predvsem prejemnice, imajo neko omejeno sposobnost absorbiranja denarja, ki ga prispevajo bolj razvite članice, na 4 % se je ta meja politično postavila in na podlagi tega so potem določali obseg sredstev, ki je bil, ki ga je bilo mogoče prerazporejati. In zdaj se te absorpcijski sposobnosti, ki vidimo, da je nek pomemben koncept, vidimo, da se obseg sredstev zmanjšuje, gre za eno drugo perspektivo, da so v ozadju neka razmišljanja kako učinkovito so bila ta sredstva porabljena in takoj imamo lahko v mislih svoj lasten program razvoja podeželja, sredstva, ki mogoče kje ostajajo, na kakšen način na to potem gledajo iz Bruslja, takoj povežejo z absorpcijsko sposobnostjo.

No, zdaj se temu pridružuje še problem tako imenovane administrativne sposobnosti. Koncept administrativne sposobnosti, ki se nanaša na to, ali bo država članica sposobna postaviti ustrezne prioritete, jih izpeljati do ravni ukrepov, postaviti pa meriti kazalce.

In moram reči, da bomo morali kot Slovenija tu nekoliko pohiteti v smislu priprave teh strateških načrtov. V nasprotnem primeru, a ne, v nasprotnem primeru je velika možnost, da bomo skupaj z drugimi, verjetno številnimi drugimi državami članicami, postali primer, ali pa argument za številne na ravni Evropske unije, ki si želijo skupno kmetijsko politiko renacionalizirati. Problem pa bo to tudi iz vidika slovenskih kmetov, ker takoj, ko bomo morali iz nacionalnega proračuna začeti doplačevati v primeru renacionalizirane politike, bo kmetijstvo moralo tekmovati za sredstva z zdravstvom, šolstvom, in takrat se bo razprava, bo bistveno drugačna.

Hvala.