Luka Juvančič, član raziskovalne skupine, vodja tega raziskovalnega projekta.

Zahvaljujem se Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za možnost predstavitve rezultatov te študije. Gre za študijo, ki je nastala v okviru ciljnega raziskovalnega projekta, njegov naslov je Učinki in perspektive skupne kmetijske politike na slovensko kmetijstvo in podeželje. Sofinancerja sta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Agencija za raziskovalno dejavnost.

Gre za, mislim, da enega večjih projektov iz tistega razpisa. Je tudi strateško pomemben. Vanj smo pravzaprav vključene praktično vse inštitucije, ki se raziskovalno ukvarjamo z vprašanjem kmetijske politike, tako da združuje raziskovalce iz Biotehniške fakultete, potem Kmetijskega inštitut Slovenije, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Gozdarskega inštituta in pa Fakultete za družbene vede.

Rezultat te študije, ki jo bom poskusil zelo strnjeno predstaviti danes, se ukvarja za presojo ukrepov skupne kmetijske politike v Sloveniji. Njen namen je prispevati k bolj učinkovitem ciljno naravnanem uspešnejšem izvajanju kmetijske politike v Sloveniji v skladu s potrebami in cilji, kot jih v slovenskem kmetijstvu imamo.

Vemo, da slovensko kmetijsko vključeno v institucionalni pravni finančni okvir skupne kmetijske politike Evropske unije, tako da pretežni del nalog, ki si jih zastavljamo, se v resnici načrtuje in izvaja znotraj tega okvira.

Iz samih zakonodajnih predlogov ureditve SKP in predlaganega javnofinančnega okvira za naslednje programsko obdobje pa lahko izpostavimo precej pomembne izzive, ki jih bomo morali znati ustrezno nasloviti.

Prvi so večje pristojnosti državam članicam in hkrati tudi odgovornosti, da oblikujejo ukrepe skladu s svojim danostmi in potrebami.

Drugi je poudarek strateškemu in podatkovno podprtemu načrtovanju kmetijske politike. Naša uspešnost in potem tudi sredstva, ki bodo iz naslova skupne kmetijske politike prihajala v prihodnjih letih, se bodo merila glede na doseganje ciljev, ki si jih zastavimo sami.

Naslednja je, da v že tako širok nabor nalog, kot jih ima kmetijska politika, se pravi konkurenčnost, dohodkovna stabilnost, varnost, kakovost hrane, trajnostna raba virov, razvoja podeželja, vstopajo še nove družbene potrebe, to je recimo hitrejši prenos znanj in tehnologij v kmetijstvu in po celotni agroživilski verigi, upravljanje s tveganji, in ob tem, se pravi ta nabor izzivov ob zelo verjetno tudi znatno skromnejšem javnofinančnem okviru EU, kot smo ga bili vajeni v zadnjih dveh programskih obdobjih, tako da govorimo o velikanskem izzivu.

Naloga, ki smo si jo zadali v raziskavi, o katerih rezultatih je danes govora, je v prvi vrsti tako namenjena delu za naprej, se pravi podpori načrtovalcem in nosilcem odločanja, da te izzive ustrezno naslovimo v dokumentu, ki se mu reče strateški načrt kmetijske politike Slovenije. No in svojo vlogo, se pravi vlogo te raziskovalne skupine, vidimo v zagotovitvi ustreznih strokovnih podlag za strateško načrtovanje. Pri tem bomo v takih zaostrenih razmerah, prej sem rekel več potreb, manj sredstev, bolj kot doslej morali slediti načelom dobre prakse v načrtovanju politik. Tehnično temu rečemo intervencijska logika, kar pomeni jasno podatkovno podprti opredelitvi potreb za javno intervencijo, potem določitvi ciljev ukrepanja, ki izhajajo iz teh potreb, so kvantificirani. Izbiri ukrepov, ki naslavljajo zastavljene cilje, jih meriti z merilnimi kazalniki, se odločati o nadaljevanju, korekcijah, ali dopolnitvah na podlagi povratne informacije, se pravi vrednotenja.

Se pravi, ta strateška komponenta je močneje odganjala kmetijsko politiko kot kdajkoli in pravzaprav kot tudi v druge skupne evropske politike. Več o tem kontekstu sprememb pa o ustroju delovanja skupnih evropskih politik bo v nadaljevanju razpravljal kolega Marko Lovec.

Preden mu predam besedo pa še nekaj besed o vsebini in pristopu k naši raziskavi. V presojo kmetijske politike za obdobje 2015-2020 so prvič, to bi radi poudarili, zajeti vsi ukrepi kmetijske politike v Sloveniji. Do zdaj smo imeli znotraj sklopa razvoja podeželja nek utečen sistem vrednotenja, celoten korpus kmetijske politike pa ne. V njem smo si skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. V kolikšni meri načrtovanih ukrepov v Sloveniji že sledi tistim dobrim praksam strateškega načrtovanja o katerih je bilo govora prej?

2. V kolikšni meri je bila nacionalna politika v opazovanem obdobju uspešna ali učinkovita v doseganju zastavljenih ciljev.

Samo raziskavo smo zastavili v treh korakih, prvi korak je predstavljala priprava podlag za presojo ukrepov. Gre za precej obsežen pregledno obdelavo dokumentov, ki predstavljajo nek strateški okvir izvajanja kmetijske politike, govorim o resoluciji in strategiji za izvajanje resolucije kmetijske politike, področna zakonodaja, program za podeželja, ukrepi kmetijske politike v letih 2016 in 2017 in potem smo za proračunsko utež uporabili zadnji proračun 2018.

Ključni rezultati tega koraka seveda predstavljajo vsebinski okvir naše presoje, hkrati pa bi rad poudaril, da so tudi neposredno uporabni pri oblikovanju strateškega načrta kmetijske politike, namreč znotraj tega je bil narejen sistematični opis ukrepov kmetijske politike v Sloveniji, potem sistematizacija in opis ciljev kmetijske politike, tukaj na podlagi analize teh temeljnih nacionalnih in evropskih dokumentov smo opredelili 4 splošnih in 28 iz njih izvedenih ciljev kmetijske politike. Opredelili in vsebinsko smo razmestili ukrepe kmetijske politike v 46 konsistentnih skupin in za vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev so kolegi iz Kmetijskega inštituta uredili podatkovno bazo 50 kazalnikov za 10-letno časovno vrsto. V njih bo v nadaljevanju podrobneje poročal gospod Tomaž Cunder iz Kmetijskega inštituta.

Drugi korak, jedro te raziskava predstavlja vrednotenje v ožjem smislu. V njem so poleg sodelavcev raziskovalcev s svojimi ekspertizami in izkušnjami prispevali tudi drugi strokovnjaki. Tukaj bi izpostavil in se še posebej lepo zahvalil sodelavcem iz Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

V tem delu smo presojali ustreznost ukrepov, potencialne učinke ukrepov, pregledali razporeditev proračunskih sredstev med cilji in vrednotili skladnost ukrepov.

V poročilu, za katerega vidite, da je razmeroma zajeten, gre za precej tehničen, temu primerno podroben prikaz rezultatov. Z njim bi počakali potem na morebitno razpravo v nadaljevanju. Samo raziskavo smo zaključili s sintezo rezultatov presoje, kjer smo na podlagi rezultatov vrednotenja oblikovali nekatere vsebinske poudarke, nekaj organizacijskih predlogov kako pristopati k strateškemu načrtovanju kmetijske politike v prihodnje. Te del pa bo v zaključku našega izvajanja potem predstavil kolega prof. Emil Erjavec.

Zdaj bi pa dal besedo dr. Marku Lovcu.