Hvala.

Če začnem od začetka. Zakon o kulturnem evru je v resnici pripravljen. Potrebne so še drobne redakcijske spremembe, vsebinsko se v ta zakon več posegalo ne bo, ker je popolnoma usklajen. Tako jaz pričakujem, da gre lahko naprej v postopek že na sledeči seji parlamenta. Tako bo tja do poletja ta zakon lahko popolnoma operativen, kar bo tudi glede nekaterih drugih vprašanj, ki so bila zdajle postavljena, predstavljalo kar dosti veliko olajšanje.

Če se zdaj vrnem k vprašanju glede Carmine Slovenice in Festivala Brežice. Seveda tudi nam na terenu, da tako rečem, ni bilo jasno, kako je mogoče, da takšna dva slovenska kulturna velikana izpadeta iz obzorja Ministrstva za kulturo. Tako bomo takoj, če nastopim službo, vzpostavili stik, poskušali narediti vse, pa da ne rečem, od opravičila naprej do poziva k vrnitvi ali na kakršenkoli drug način nadaljevanje delovanja, takšnega, kot smo ga poznali. Če bomo pozneje kaj govorili o ambasadorjih slovenske kulture, to sta dva zelo prominentna ambasadorja. Seveda tudi gospod Ramovš s Festivalom Brežice, se sam spomnim, kako smo v preteklih letih z užitkom hodili na Kum v tako drobno gotsko cerkev, kjer so prirejali v sklopu tega festivala tudi koncerte. Tako je treba to seveda ohraniti, ponovno vzpostaviti in definitivno nadaljevati.

Kulturni evro bo omogočil tudi posege in pomoč takšnim drobnim, kot ste dejali, muzejem, kot je kroparski, ki v resnici pomeni za tisto mikro okolje, pa ne samo za mikro okolje, za celo slovensko dediščino, industrijsko kulturno dediščino, kakorkoli jo pač imenujemo, velik potencial. Seveda tudi vsa ta, da tako rečem, popravila streh, da bom čisto konkreten, ali vzpostavitev stanja, da prostori ne zamakajo, da niso eksponati v vlažnih prostorih in tako naprej, se pravi, vsa ta logistika, ki je potrebna, da deluje okrog neke takšne postavitve, bo ta kulturni evro v resnici na nek način omogočil, da se to čim prej izvede, popravi, vzpostavi, in seveda tudi, da gremo od tam naprej. Predvsem moj namen ni, da zdaj samo vzdržujemo stanje, takšno kot je, da popravljamo vse to, kar zadnjih deset let zaradi znanih razlogov ni bilo postorjeno, denar se v resnici vedno jemlje najprej kulturi in vojski, kar je zelo zanimivo, ker zame je tudi kulturno eno izmed najbolj državotvornih ministrstev. Tako da bomo poskrbeli za vse te stvari, to je moja zaobljuba. Naredili bomo vse, kar je mogoče, da te stvari peljemo naprej. Seveda pa kroparski muzej ni osamljen primer potrebne intervencije, takšnih primerov je kar nekaj. Recimo, v Mariboru jih je kar veliko, od mariborskega arhiva do mariborske galerije, do mariborske knjižnice. Tam so grehi narejeni pred desetimi leti z evropsko prestolnico kulture, tista velika gradbena jama je še vedno v opomin vsem. Sedaj je prišlo do mene, da je končno nova koalicija, mariborska, začela tudi sprejemati odločitve na tem področju, kar me zelo veseli. In seveda bo Ministrstvo za kulturo tvorno pomagalo, prispevalo, kakorkoli, ali finančno ali s strokovno ekspertizo pri odločitvah mestne občine, ki pa so v resnici njihove inicialne odločitve; na žalost jim je zdajle pred nekaj dnevi že propadlo eno gradbeno dovoljenje, tako se bodo nekateri postopki začeli izvajati na novo, še enkrat. Ampak če je res dobra volja, je seveda dobra volja na strani vseh, ker to ni samo dediščina Maribora, Štajerske, ampak je v resnici dediščina našega naroda. Sploh pokrajinski muzej je nujno potreben, nujno, nujno potreben, ker tam je v resnici že nevarno tudi za arhiviste, v bistvu v tisti plesnobi in vsem tistem živeti, dihati, da tako rečem, in nasploh strokovno delovati. Takšnih primerov je kar nekaj po celi Sloveniji in upam, da bomo od primera do primera, ki jih bomo detektirali, zelo hitro lahko akcijsko naredili načrte pomoči ali intervencij na takšni ali drugačni ravni. Toliko o varovanju kulturne dediščine, o tem vprašanju.

Zdaj pa tretje vprašanje gospoda Jelinčiča, dvig naročnin RTV Slovenija. Z vsem tem, kar naj bi se dogajalo na RTV in kakšna je percepcija v javnosti vsega tega pogona, jaz niti ne vem, koliko je res zaposlenih, govorijo o številka tam od 2 tisoč do 3 tisoč. Tako je najprej treba vse te stvari detektirati in narediti akcijski načrt, seveda z vodstvom RTV usklajeno. Seveda pa jaz kot minister za kulturo, če bom potrjen, ne odobravam in ne predvidevam nikakršnega dviga naročnin, v tem trenutku ne vidim razloga za kaj takega.

Kar se tiče odkupa premične dediščine. Sam sem veliko let se ukvarjal tudi z restavratorskimi poskusi na tem področju in sam vem, kako so po Štajerskem zadnjih 20 let tovornjaki te premične dediščine vozili v Avstrijo in Nemčijo. Na nek način včasih naši ljudje nimajo niti občutka, kaj je in kaj ni, tako se je to prodajalo, poklanjalo, uničevalo na veliko. Enako se, recimo, dogaja tam pri nas v Zasavju, kjer so stroji rudarske industrijske kulturne dediščine, stari nekateri več kot 150 let, bili razmontirani, prodani v železarne, stopljeni v plavžih in tako naprej. Tako da kar se mene tiče, jaz imam veliko afiniteto do tega in se mi zdi ta premična kulturna dediščina ravno tako pomembna kot nepremična. Videl sem, opazil sem tudi, da v predlogu v resnici že letos namenjenih skoraj 240 tisoč evrov za odkup takšne premične dediščine, kar je seveda premalo, ampak začelo se pa je. Seveda je bolj problem v tem, kako detektirati stvari, ki so še ostale. In povem vam, da jih ravno veliko niti ni ostalo, ker se je res ropalo in plenilo zadnja desetletja. Seveda, ustanoviti nekakšno akcijsko skupino, ki bo sploh določila nekakšne gabarite, nekakšno delovno okolje, v katerem se bo lahko gibalo, in potem resno iti v valorizacijo vse te premične dediščine, pa seveda v ciljane, da tako rečem, odkupe.

Saj pravim, vsa ta vprašanja se na nek način nanašajo na ta zakon o kulturnem evru, ki pa bo omogočil eno bolj, da tako rečem poglobljeno ne mnenje, ampak poglobljen pristop k temu odkupu, ker če nas osmišljajo na eden način kot zgodovinski narod gradovi. Kar se tiče nepremične dediščine nas seveda osmišljajo tudi stare zibke itd., da ne bom tukaj dolgovezil. Posebne pokojnine. Saj ne vem, če je ravno v kulturi ravno obstajajo kakšne posebne pokojnine. Tiste, ki pa jih mogoče lahko razumemo pod to sintagmo pa seveda so namenjena ljudem, ki so v svojem življenju, v svoji umetniški karieri resno posegli v vse tisto, kar nas dela danes to, kar smo na kulturnem področju. Recimo jaz sam se nimam ravno za ne vem kakšnega umetnika, ampak vem kako težko je včasih življenje izven sistema. Jaz sam imam tam nekje 13 let pokojninske plačane dobe in od tega jih je v resnici 10 let tam v našem zavodu. Vedno sem bil v svobodnem poklicu prekarni delavec in vedno sem se zanašal na svoje roke in na svojo glavo. Seveda pa nekateri, potem na starost moji kolegi iz kateregakoli področja v resnici tega ne zmorejo in je prav, da ravno, zaradi tega ozira v resnici skupnost jim omogoči dostojanstveno preživljanje starosti in nekako na ta način tudi njim odda ali da priznanje, da vendarle cenimo tisto, kar so postorili za vse nas v svoji umetniški karieri. Vprašanje arhitektov kot velikih prejemnikov, da tako rečem plačanih prispevkov za nekatere stvari, da ne bomo dolgovezili je seveda, kar zanimivo vprašanje in potrebno temeljno razmisleka. Definitivno se bomo o teh stvareh pogovarjali je pa to mogoče ena nedoslednost, ki je v prejšnjih časih že zelo dolgo v resnici nekako bila vzpostavljena kot nujna in mislim, da bo veliko teh odločitev na eden način potrebno prevetriti, se ponovno pogovoriti o njih in določiti različne statuse. Prevetritev nevladnih organizacij pa tako in tako sledi tudi sedaj kot sem že prej omenil z ustanovitvi dialoških skupin in pri urediti statusov nevladnih organizacij. Seveda se bodo znotraj teh dialoških skupin tudi vzpostavila merila kdo kaj kako komu zakaj in tukaj ne vidim razloga, da bi kdorkoli, ki ni opravičen do kakršnihkoli sredstev našega ministrstva, če želite naše družbe do teh sredstev tudi prišel na kakšen drugačen način kot samo s svojim delom, prispevkov, strokovnostjo in s svojim vplivom na razvoj kulture umetnosti v naši družbi, tako nekako.