Hvala lepa, gospod predsednik.

Jaz bom na tej točki ta hip samo kratko rekel par besed, ki sem jih dolžan, če smem tako reči, po naročilu predsednika republike.

Predsednik republike je sprejel in se strinjal s stališčem Vlade, kakršno je bilo svoj čas sprejeto. In je temu primerno v svojem delovanju v teh dveh mesecih tudi ravnal. Kadarkoli je bilo načeto v njegovih pogovorih s strani drugih partnerjev to vprašanje, je vedno izpostavil, da je Slovenija seveda pripoznala – acknowledge – gospoda Guidoja kot začasnega predsednika s popolnoma omejenim pooblastilom. To se pravi, pripraviti tranzicijo oziroma pripeljati na miren način dogajanje v Venezueli do demokratičnih volitev. Pri tem je predsednik vsakič izrecno poudaril, da seveda je treba na ta problem gledati predvsem iz humanitarnega vidika, kar pomeni, da je venezuelskim ljudem, tudi nekaterim našim vojakom, potrebno zagotoviti humanitarno pomoč, hrano, zdravila in tako naprej. Vendarle brez kakršnekoli uporabe sile ali prek nasilja. V čemer seveda gre za dve strani. Kajti tudi dostava humanitarne pomoči, nad čemer ima seveda popoln nadzor zakonita, sedanja venezuelska vlada – ampak če bi ona to na silo preprečevala in bi šlo res za humanitarno pomoč, bi seveda tudi to bila huda kršitev načela o uporabi oborožene sile v takih primerih, torej, obe strani, na miren način.

To bi bilo tisto, kar sem tako rekoč bil dolžan povedat in mislim, da je prav, da na tak način ravnamo še naprej. Če mi pa dovolite, bi pa samo dve misli rekel. Bil sem malce, naj rečem, osebno, tu zdaj govorim pa že bolj o osebnem »svojstvu«, presenečen, da sem se na današnji seji srečal pravzaprav z interpretacijo mednarodnega prava in ustanovne listine, ki je bila že vprašljiva, kot sem še jaz študiral mednarodno pravo, na Pravni fakulteti, davno nekoč, se je absolutiziralo načelo suverenosti držav in popolnoma kategorično zoperstavljalo kakršne koli misli, da mednarodna skupnost lahko in celo mora voliti, računa tudi o tem, kaj se v neki državi dogaja. Gospe poslanke, gospodje poslanci, ko so leta 1948 in 1949 v Južni Afriki razglasili »aparthejd«(?), nobena država ni protestirala, tudi teorija mednarodnega prava je molčala, kajti takrat je veljalo tisto, kar sem na nek način slišal tudi danes – notranje zadeve. Nihče se nima pravico v to vmešavat.

Ne bi hotel biti provokativen ali kako naj temu rečem? Podobno se je dogajalo, ko se je nacistična Nemčija izživljala nad Židi. Nihče ni protestiral. Da ne naštevam še kakšne druge primere na drugi strani. Mednarodno pravo je danes daleč proč od absolutirane suverenosti, absolutnega poimenovanja(?) suverenosti, kadar gre za grobe kršitve človekovih pravic, kadar gre za eksistenco ljudi, kadar gre za neko nelegitimnost režima, je mednarodno pravo storilo velik, velik korak naprej. To dokazujejo številne institucionalne zadeve – tako imenovana »responsibillty to protest«, v Ljubljani imamo referalni(?) center Združenih narodov za to in tako naprej. Človekove pravice, človek, so stopili še kako v ospredje.

No zdaj imamo pa mi tu to situacijo. Takih primerov, kot je ta, je v mednarodni praksi malo. Imamo izdelano doktrino, kar se tiče priznanja nove države. Tudi dokaj je izdelana doktrina o priznanju nove Vlade. Ampak tu, v tem primeru, imamo zanimiv položaj – dve, kako naj rečem, dve oblasti zahtevata, da se ju prizna kot legitimni. Legitimna je, torej, predsednik Maduro, trdi, legitimna oblast je predsednik, druga stran trdi, legitimna oblast je parlament, ki je bil legitimno izvoljen. Verjetno je izhod iz tega poštene, »fer«, korektne volitve, kajti, tudi legitimnost oblasti je postala še kako pomembna vrednota sodobnega mednarodnega prava in sodobnega mednarodnega pravnega reda. Neka oblast, ki ne more na nek način trdo zagotavljat, da je legitimna oblast odraz volje ljudstva, iz vidika modernega mednarodnega prava, tudi lahko hitro vprašljiva.

Zdaj to naše priznanje, res je, prehitro priznanje neke nove entitete za novo državo trči ob mednarodno pravo, ampak tudi prepozno priznanje, neko prehitro priznanje nove oblasti, kot nove Vlade, trči v mednarodno pravo, ampak ravno tako prepozno, odlašanje s priznanjem neke nove legitimne oblasti v neki državi lahko trči v mednarodno pravo. In tu naš primer je, nekako, še nedokončno rešen. Jaz upam, da bo rešen po demokratični poti, v skladu z voljo ljudi v Venezueli, v skladu s spoštovanjem človekovih pravic, demokracije in ne v skladu s kakšnimi drugimi interesi, o katerih je bilo tu danes govora in do katerih sem jaz enako sovražno razpoložen, kot je bil gospod dr. Vatovec, ampak verjamem, da tu ne gre samo za to, da gre res za problem človekovih pravic, da gre res za humanitarno vprašanje, da gre res za problem legitimnosti Madurove Vlade. In če je res tako, se mi zdi, da je potem ta odločitev slovenske Vlade bila dobra. Priznali smo začasnega, ki ima tudi neke korenine legitimnosti, saj je predsednik parlamenta, ki je recimo bil, vsaj enako demokratično izvoljen kot gospod predsednik Maduro, priznali, ali bolje rečeno, prepoznali - »acknowledge« - in je prav, da smo bili natančni pri tem izrazu, smo ga za posebnim omejenim mandatom, da pripelje stvari do volitev, nič drugega, in to kar je ob koncu govoril gospod zunanji minister, v zvezi z medameriško banko, je prav, res je, tudi sam ne bi gospodu Guaidóju priznal za enkrat nekih pooblastil, da imenuje veleposlanike, pa naprej. Samo, da se po možnosti, po demokratični poti pripelje do volitev, ki bodo recimo nesporne ali vsaj manj sporne, kot so bile dosedanje in da se prepreči, da se dela v smeri prepričevanja humanitarne katastrofe, ob čvrstem stališču nobene oborožene sile, tudi / nerazumljivo/ oborožene sile ne. In mislim, da je ta odločitev slovenske Vlade bila primerna, upoštevaje vse to, kar sem tudi danes tukaj slišal in moram reči, da jo predsednik podpira. Hvala.