Ja, najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem.

Zdaj, na kratko, če obrazložim, zakaj smo zahtevali pred skoraj, ja, pred skoraj 2 mesecema, sklic te nujne seje in dodajam, da mogoče še dobro, da je minilo toliko časa, da je do tega sklica dejansko prišlo. Zdaj, vemo, kaj se je dogajalo konec januarja v Venezueli, z samooklicem gospoda Guaidója za začasnega predsednika Venezuele, ki mu je sledila takojšnja podpora ameriške administracije oziroma predsednika Donalda Trumpa.

Zdaj, ta samooklic je prišel nekako kot strela z jasnega in je tudi za sabo potegnil plaz različnih interpretacij, kaj pravzaprav sploh pomeni. Zdaj, ena najbolj jasnih, predvsem v kritičnem delu mednarodne javnosti je bila poskus oziroma neka, tlakovanje podlage, zato, da se v Venezueli dejansko izpelje državni udar in temu so seveda tudi grozile grožnje, predvsem Združenih držav Amerike o možnosti vojaške intervencije v Venezueli, če ne pride do zamenjave oblasti v Caracasu. Zdaj, vemo iz zgodovine, da so Združene države Amerike večkrat, predvsem v Južni Ameriki, pa tudi drugje, na podoben način začele bolj ali manj nasilne zamenjave dejanske oblasti v različnih državah. Tu v sklicu imamo navedene samo nekatere; Argentina, Brazilija, Čile, Gvatemala, Honduras, Panama, Paragvaj, Urugvaj, pa še dodatni poskusi destabilizacije na Kubi, v Nikaragvi, Peruju in tako naprej. Tudi Venezuela je bila leta 2002 že tarča poskusa državnega udara.

Zdaj tisto, kar zelo verjetno leži v ozadju, so seveda interesi, interesi kapitala, takšnega in drugačne, ki bi skušal oziroma ki skuša priti do, predvsem, naravnih bogastev v Venezueli, kar je na nek način priznal sam ameriški svetovalec za državno varnost John Bolton, ko je v intervjuju za Fox Business dejal, citiram: »da bo za ameriško gospodarstvo možnost investicija ameriških naftnih korporacij v Venezuelske naftne kapacitete odločilna, če pride do menjave te oblasti.«

Zdaj dalje, k tveganju tega priznanja in samooklica govori tudi, koga je ameriška administracija imenovala za ameriškega odposlanca za Venezuelo – to je Elliott Abrams – lik, ki je v zgodovini večkrat bil udeležen ravno pri nasilni menjavi režimov v različnih državah Latinske Amerike in ima dolg, dolg seznam, lahko rečemo kar, grozodejstev za sabo; od Gvatemale, Nikaragve, do El Salvadorja, kjer je bilo pobitih na tisoče tudi nedolžnih civilistov. Tako da, Abramsova dediščina bogato priča o tem, zakaj predstavlja priznavanje gospoda Guaidója oziroma vsakršne intervencije v Venezueli, resno tveganje tudi za človekove pravice.

Zdaj, skladno s tem je tudi vprašljivo podpiranje takšnih pretenzij, ki jih imajo Združene države Amerike in vsakršno stopanje ob bok takšnim prizadevanjem lahko tako ali drugače pomeni, da bodo na koncu tiste države in seveda(?), za enkrat je Slovenija tudi med njimi, v primeru kakšnega večjega premika, govorim še enkrat o morebitnih vojaških intervencijah in drugih ukrepih v notranje zadeve Venezuele, bi te države, skupaj s Slovenijo, tudi lahko pristale v vlogi pomagačev pri teh dejanjih.

Zdaj, ne glede to, kakšna so mnenja o legitimnosti ali nelegitimnosti te ali druge oblasti v Venezueli, bi morali tu zelo resno postopat oziroma razumeti situacijo širše, razumet, da je človek kot je Abrams, nekdo, ki je vodil že leta 2002 poskus vojaškega udara proti Chávezu, ki je spodletel, zelo vprašljivo in vprašati se moramo, ali res želi Republika Slovenija sodelovati v takšnih dejanjih?

Zdaj, tisto, kar je glavni razlog za to vmešavanje, je na nek način pretveza nelegitimnosti lanskih predsedniških volitev v Venezueli. Zdaj, deloma so te volitve bile pod mednarodnim nadzorom. Predsednik je prejel 67 % podporo, del opozicije v Venezueli pa na samih volitvah sploh ni sodeloval. Tako da, govorit o nelegitimnosti teh volitev je seveda priročen izgovor za to, da se ta intervencija dejansko izpelje.

Tu uvodoma je treba tudi jasno poudarit, kdo pravzaprav je gospod Guaidó, ki ga je slovenska Vlada priznala oziroma prepoznala za začasnega predsednika. Gre za, do januarja oziroma do konca januarja, relativno nepoznanega politika v Venezueli, člana opozicijske stranke Voluntad Popular, volja ljudstva, ki ima v narodni skupščini vsega 14 od 167 sedežev. Zdaj, če boste rekli, da je ta relativno neznan politik kljub vsemu predsednik narodne skupščine, je treba tudi tukaj poudariti, da se je znašel na tem položaju bolj kot ne po slučaju. Namreč, opozicija v Venezueli je močno razdrobljena in zaradi tega, da ne bi bilo večjih sporov znotraj same opozicije, so se dogovorili za rotiranje vodstva, tako da je po slučaju, pravzaprav, vodenje narodne skupščine pripadlo gospodu Guaidóju. Tako da, kljub navedenih dejstvom, so, predvsem v medijski vojni oziroma širjenju lažnih novic, ki smo jim priča zadnjih nekaj mesecev, zelo jasno v ozadju tem novicam Združene države Amerike, ki jim nasedajo ali pa, jim z veseljem seveda skočijo na pomoč ostale zaveznice v NATU in seveda tudi v Evropski uniji. Moramo pa seveda jasno tudi povedat, da še zdaleč to, države, ki podpirajo to, Guaidója za začasnega predsednika, niso v večini, če vzamemo Organizacijo Združenih narodov. Se pravi, niso vse države Evropske unije priznale Guaidója, niso, daleč od tega, da bi večina držav članic Združenih narodov priznale gospoda Guaidója.

Zdaj, kar se tiče stališča Vlade Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto 14. februarja, sledi pravzaprav podobnim argumentom, kot jih predlagajo oziroma kot so jih zasnovale Združene države, predvsem glavni razlog za to, da se je Vlada takrat odločila prepoznati Guaidója za začasnega predsednika, je, so volitve, ki naj ne bi bile izpeljane pošteno in brez verodostojnosti, torej da, na koncu nimajo demokratične legitimnosti. Na podlagi tega je Vlada sprejela stališče oziroma se pridružila stališču Mogherini, da se morajo čim prej zgoditi nove volitve in ker se to ni zgodilo, je potem kot nekakšen ukrep Vlada Republike Slovenije priznala novo vodstvo države v skladu z 233. členom venezuelske Ustave, kar sicer ne trži, kar bom povedal kasneje.

Predlagatelji trdimo, da se je s takim stališčem - pravzaprav je slovenska Vlada naredila resno napako, s katero je seveda po eni strani kršila slovensko Ustavo, osnovne standarde mednarodnega prava, predvsem ustanovno listino Združenih narodov, predvsem tudi resoluciji 2131 in 2625, in da seveda kot priročen izgovor napačno interpretirala 233 člen bolivarske Ustave Bolivarske republike Venezuele.

Zdaj, če gremo po vrsti, kar se tiče mednarodnega prava. Zdaj ustanovna listina organizacije Združenih narodov v 2. členu zelo jasno določa temeljna načela delovanja. Kot prvo to, da organizacija temelji na načelu suverene enakosti vseh članic. Ta suverenost vseh članic ne pomeni nič drugega kot to, da je jasno, da so članice same tiste, ki skrbijo zato, kako peljejo svoje procese znotraj njih samih. In dalje v tej listini je tudi zapisano, da nobena določba v ustanovni listini organizacije Združenih narodov ne pooblašča, da se umešava v zadeve, ki so po svoji naravi v notranji pristojnosti držav. Se pravi, tudi pod predpostavko, da bi bile volitve nelegitimne, je prva naloga, ki bi jo morala imeti mednarodna skupnost ta, da pusti Venezueli sami, da se odloči ali bo imela nove volitve in na kakšen način.

Skladno iz ustanovne listine seveda izvirajo tudi resolucije generalne skupščine OZN 2131, ki govori o nedopustnosti intervencij v notranje zadeve držav in kot rečeno, to kar se je dogajalo v zadnji dveh mesecih, se pravi samo priznanje je lahko razumljeno kot intervencija, posredna ali neposredna, v notranje zadeve druge države.

Ravno tako Deklaracija sedmih načel, sprejeta oktobra 1970 določa sedem oziroma poudarja - še enkrat - sedem osnovnih načel. Med njimi je treba predvsem poudariti načelo, naj se države v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo, kar se je zgodilo, ZDA so jasno grozile z uporabo sile, ali uporabe sile, bodisi zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katerekoli države, bodisi na kakršenkoli drug cilj iz Združenih narodov nezdružljiv način.

Ena in eno od teh načel je tudi dolžnost ne-intervenirat v zadeve, ki spadajo v notranjo pristojnost posamezne države skladno z ustanovno listino.

Skratka. Vsi dogodki, ki so se do sedaj odvili v in okli krize v Venezueli, jasno kažejo na to, da je oziroma da so nekateri elementi mednarodne skupnosti jasno kršili osnovna načela delovanja mednarodne ureditve, kot je bila postavljena in ki bi naj bila garant predvsem stabilnosti in miru v svetu. To je ena stvar

Zdaj tisto, kar podkrepi še dodatno te argumente je raziskovalna naloga, ki je bila opravljena v nemškem parlamentu raziskovalne službe z naslovom o priznanju tujih vodij države, ki opozarja ravno na ta vprašanja. Najprej govori o tem, da sicer samo priznanje, da je vsakršno priznanje v osnovi deklaratorni in nekonstitutivni učinek, da pa kljub temu lahko nosi tudi pravne učinke. Dalje to poročilo poudarja, da je glede ena konkretno situacije, se pravi na stanje v Venezueli, priznanje, citiram: »Lahko predstavlja bodisi dopustno ali nedopustno vmešavanje v notranje zadeve države, bodisi sovražno dejanje zoper to državo.« In jasno je, da vsakršno vmešavanje v notranje zadeve je treba ja vselej smatrati kot nedopustno intervencijo v skladu s pomenom v mednarodnem pravu in tudi zaradi oziroma tudi na podlagi te raziskovalne naloge nemške raziskovalne službe je bila zoper zunanjega ministra Nemčije, ki je tudi naredil podobno potezo kot pri nas, se pravi predlagal priznanje gospoda Guaidó, bila proti njemu vložena obtožnica ravno zaradi kršitev mednarodnega prava. To je ena stvar.

Druga stvar, ki jo je ključno poudariti je argument, se pravi tudi Vlada Republike Slovenije pristaja na to, da so bile volitve nelegitimne, vprašanje je, zakaj se je Vlada Republike Slovenije šele 9 mesecev po tem, ko so bile te volitve izvedene odločila, da bo te volitve označila kot nelegitimne, zakaj ni reagirala prej, če je že morala reagirati.

Tako, da če sklenem cel kup indicov oziroma dogajanj okoli priznanja gospoda Guaidó, kaže na resne težave, ki so se pojavile v razumevanje ne samo osnov demokracije, ampak seveda tudi mednarodnega prava in mednarodne ureditve in mislim, da je kot nek epitom najboljše povzame nedavno razkritje o zažiganju humanitarnih konvojev in je to jasen dokaz, predvsem tudi medijske propagande, ki se vrti okli tega zato, da bi se facilitiralo menjavo oblasti v Venezueli.

Zdaj teza je bila - predvsem ameriških medijev, ad so predstavniki venezuelske vojske oziroma pripadniki Madurove vojske zažigali humanitarno pomoč, ki naj bi prihajala v Venezuelo, sedaj pred nekaj tedni se je izkazalo, da so bili to dejansko podporniki opozicije, predvsem gospoda Guaidója, ki so inscinirali zažig teh humanitarnih konvojev zato, da bi krivdo naprtili na oblasti. In to je samo eden od takih primerov, v tem času se jih je razkrilo pravzaprav celo kopica.

Tako, da zaradi vsega tega in ob teh dejstvih predlagatelji na nek način ugotavljamo, da je Vlada Republike Slovenije s stališčem sprejetim 14. februarja kršila mednarodno pravo in zaradi tega predlagamo, da Odbor za zunanjo politiko Vladi na nek način naloži oziroma predlaga, da nemudoma prekliče ta sklep o prepoznanju gospoda Guaidó in se na nek način ogradi od teh kršitev. Kot drugi sklep predlagamo, da OZP naloži Vladi, da se pridruži prizadevanjem za stabilizacijo razmer v Bolivarski republiki Venezueli, predvsem v okviru organizacije Združenih narodov, ne pa forumov, ki nimajo tudi ustreznih vzvodov zato, kot so forumi, ki so bili do sedaj uporabljeni.

In kot tretji sklep predlagamo, da kršila mednarodno pravo in zaradi tega predlagamo, da Odbor za zunanjo politiko pozove Vlado Republiko Slovenije, da v prihodnje aktivno zavzema stališča, ki nasprotujejo vsakršni vojaški intervenciji v Bolivarski republiki Venezueli skladno z Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ustanovno listino organizacije Združenih narodov in seveda izhajajoč iz zaveze k mirovni politiki ter kulturi miru in nenasilja, ki je bila zapisana v Ustavo Republike Slovenije.

Hvala.