Hvala za besedo, hvala za vprašanja.

Začel bom s prvim vprašanjem o vodenju Univerzitetnega kliničnega centra, pa vas moram popraviti gospa, o 80 milijonih, ki ste jih navedla, 1. 1. 2018, ko sem prevzel klinični center, sem ga prevzel s praznim računom, z več 10 milijoni obveznosti do dobaviteljev, s 33 in pol milijoni tekoče izgube in 20 milijone izgube iz preteklih obdobij, torej 53 milijoni izgube, z razpadom otroške srčne kardiologije in še bi lahko našteval. 80 milijonov je bilo porabljenih v decembru 2017 v štirih dneh in en teden pred mojim prihodom. Račun je bil prazen. Prvič po dolgih letih je Klinični center začel zmanjševati svoji izgubo. Vsa leta se je izguba iz leta v leto povečevala, seveda, je vedno lahko boljše in vedno obstaja nekdo, ki je boljši. Ampak v danih okoliščinah si upam sivereno trditi, da se kaj bistveno več kot zmanjšanje te izgube ni dalo narediti. V kolikor bi imel plačane vse nepredvidene izdatke, ki niso bili plačani, torej preseganje delovnega programa in pa dvig plač, ki so bile pred mojim prihodom, mislim, da je bil september ali oktober 2017, sem samo iz tega naslova, je bilo 6 milijonov oziroma 5,9 milijona manjka denarja. Če bi dobil vse to plačano, kar je dejansko pripadalo, bi bil skoraj na planski izgubi v prvem letu, iz 33 in pol na dobrih 16 milijonov. Naredili smo dobrih 8 milijonov sanacije. Res, da nismo dosegli sto odstotkov, ampak naredili smo, predvideno je bilo 10 milijonov sanacije, naredili smo jo 8 milijonov. Vse to v prvem letu. Verjamem, da bi cilje, ki jih nismo dosegli, dosegli do konca mandata. Sanacijske oziroma interventni zakon za zavode v izgubah jasno govori, da je potrebno, torej izhodišče takrat je bilo, da mora zavod v štirih letih trajanja sanacije spraviti poslovanje na uravnoteženo poslovanje. Torej, ni bil cilj celotne sanacije v enem letu, ampak v štirih letih.

Povzetek stanja, ni bil samo povzetek stanja, ampak pravzaprav pri vsakem povzetku stanja tudi ključni prvi koraki, katerih se bomo lotili.

Čakalne vrste, sem mislil, da dovolj eksaktno pojasnil kaj je potrebno narediti v prvi fazi, katerih zdravstvenih storitev se lotiti najhitreje, kje je največje število čakajočih. Seveda pa potrebujemo podatke na nacionalni ravni, ki jih danes nimamo.

Razbremenitev administrativnega dela. Lahko vam povem na primeru Kliničnega centra, spremenili smo nekaj procesov, tako da smo del administrativnega dela prenesli na podporne funkcije oziroma na administracijo in s tem delno razbremenili tako zdravnike kot zdravstveno nego. Verjetno bo pa potrebno tudi sistemsko urediti in seveda z nadgradnjo informacijske podpore nadgraditi oziroma razbremeniti strokovni kader te administracije.

Družinski zdravniki. Ja, je pereča tematika, je problem. Skozi številke smo tudi videli kaj se dogaja. Pravzaprav je prvi korak ta, da sedemo skupaj, najdemo rešitev, saj skozi odhod družinskih zdravnikov ne pomeni, da odhajajo iz sistema, odhajajo v druge zdravstvene zavode, kjer je povprečna obremenitev nižja kot v regiji v kateri dajejo odpoved. Vemo, da se je način obremenitve spremenil. Da je veljalo prej nacionalno povprečje, sedaj velja pa regijsko povprečje. In kaj smo naredili? Tiste najbolj pridne smo še dodatno kaznovali z dodatno obremenitvijo. Torej, več kot delam več dobim dodatnega za delati. Tako nekako se je zgodilo, kar je treba nemudoma tudi popraviti.

Povečati je treba število specializacij. Ta trenutek imamo mislim da v sistemu 290, malo manj kot 300 specializantov, ki bodo v doglednem času vstopili v primarni sistem, tako da bomo s tem številom specializantov vsaj delno lahko nadomestili nekaj odhodov in pa tudi upokojitev. Seveda bo potrebno povečati primarni del. Potrebno se bo lotiti, bom rekel, dvigniti zanimanje študentov medicine tudi za primarni poklic, tudi na medicinski fakulteti z vspodbudami s financiranjem doktoratov in tako naprej.

Informacijska tehnologija, lahko vam povem točen podatek za bolnišnice, nimam za cel javni zdravstveni sistem, in sicer so bili odhodki v letu 2018, po mojih podatkih, 20 milijonov 156 tisoč 858 evrov, vir je letno poročilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Razkritje nabavnih poti, je potrebno, mislim da regulirat tudi na zakonski osnovi. Veste, sam posameznik, se borit proti vsem dobaviteljem in vsem lobijem je izredno težko, tako da potrebuje menedžment velikokrat tudi zakonsko podlago.

Potem je, Zakon o duševnem zdravju, pravzaprav je potreben normativno uredit. Tukaj gre za izrazit problem, so dolgo oziroma pravzaprav nerazumno dolge čakalne dobe. Po mojem vedenju je na ministrstvu že delovna skupina, ki se ukvarja z to normativno ureditvijo, seveda se bom pa, kot minister, zavzemal, da se tudi te stvari čim prej uveljavijo oziroma sprejmejo.

Ni brezplačnega kosila, res ga ni, ampak jaz ga nisem nikoli pojedel gospa. Ne jem kosila, v 1 letu in 4 mesecih nisem bil nikoli na kavi, nikoli na malici in nikoli na kosilu in nikoli mi ga ni nihče plačal.

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – gre pravzaprav za to, kot sem tudi povedal v predstavitvi, da je potrebno najti vzdržen in dolgoročen model financiranja. Seveda je v primeru ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja potrebno zagotoviti vir financiranja, saj sicer bo v zdravstvenem sistemu zmanjkalo toliko in toliko 100 milijonov, zato je to stvar poglobljenega pristopa in seveda uskladitve na nacionalni ravni. To ni, to ni stališče ali pa osebna odločitev resornega ministra. Seveda je resorni minister tisti, ki mora na podlagi dejstev potem predlagati najboljšo možno rešitev.

Kaj pravzaprav prenesti iz, torej, Zavoda za zdravstveno zavarovanje, na proračun? Ta trenutek se s to tematiko še nisem ukvarjal, zato vam to težko odgovorim, če sem zelo iskren.

Kar se tiče nadzora nad plačniki, ja, kot sem povedal tudi v prezentaciji, nadzor, verjetno ste mislila, da nad javnimi zdravstvenimi zavodi. Nadzor se izvaja. Samo v Kliničnem centru smo lani imeli preko 70 različnih nadzorov s strani zdravstvene zavarovalnice, tako da ta nadzor seveda poteka. Kar sem pa želel poudariti pri tem nadzoru je pa problematika, v primeru napačnega kodiranja. Torej, kodiranja, torej s previsokimi, z napačnimi diagnozami, je javni zdravstveni zavod kaznovan tako, da plača kazen in izgubi ta denar, kljub temu, da je to storitev opravil in tega denarja se skozi leto, seveda, kar nekaj nabere, zato je potrebno, kar smo tudi naredili, v Kliničnem centru, pristopiti k ponovnemu izobraževanju stroke iz naslova kodiranja. Hvala.