Govor

Aleš Šabeder

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Dovolite, da se vam najprej zahvalim za priložnost, da se predstavim in da predstavim svoj program, moje videnje oziroma moje načrte, če bom seveda pridobil vašo podporo za imenovanje za ministra za zdravje.

Povabilo predsednika Vlade sem sprejel z veliko odgovornostjo, priznam, da ta odločitev, seveda, ni bila lahka. Pa ne zato, ker bi se bal prevzeti enega izmed najtežjih resorjev v državi, temveč zato, ker s svojo ekipo v Kliničnem centru še nismo zaključili začetega dela.

Ob vodenju Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani sem spoznal kompleksnost slovenskega zdravstvenega sistema in videl tiste nujne ukrepe, ki jih pravzaprav potrebujemo vsi, bolniki, zdravstveno osebje, medicinsko osebje, zavarovalnice, cel sistem, če želite. In te spremembe lahko pripravimo in uveljavimo na ministrstvu, na Vladi, v Državnem zboru, s socialnimi partnerji in z vsemi deležniki, ker bo le tako mogoče implementirati nujne ukrepe in nujno potreb ne spremembe, da bo narejen prepotreben premik, ki ga pravzaprav vsi pričakujemo. Zavedam se te odgovornosti in pripravljen sem na trdo delo še naprej. Vem, da ne bo lahko. Vem, da bomo velikokrat zagrizli v uveljavljene prakse, ki jih je nujno potrebno spremeniti in bomo naleteli na odpor. Vem, da bomo ustvarjali spremembe, ki bodo začetno absolutno negativno sprejete. Vem, da bo moje ime in ime mojih sodelavcev velikokrat v medijih. Vem, da bom velikokrat sedel na tem mestu in vam, spoštovani poslanci in poslanke, pojasnjeval odločitve, ki bodo moje ali pa tudi ne, pa bom za njih posredno odgovoren. Vsega tega se zavedam.

Zdravje je vrednota vseh. Zdravstvo pa mora biti prioriteta vseh. Zdravstvo ne sme biti ne levo in ne desno. Zdravstvo mora biti prioriteta, tudi ne sme biti interesno. Mora biti strokovno, transparentno in seveda razvojno naravnano. Biti mora skupna zaveza in težnja vseh, ki lahko kakorkoli vplivamo na to. To ni smo odgovornost Vlade. Ne sme biti. Seveda je na strani Vlade, da pripravi normativne podlage in sistemske spremembe, ampak brez vas, spoštovane poslanke in poslanci, zakonodajne veje oblasti, pravzaprav ne moremo narediti nič, kot tudi mi vsi skupaj ne moremo brez sodelovanja z zdravniki, z medicinskimi sestrami in vsi skupaj ne moremo brez socialnih partnerjev in interesnih organizacij. Ne moremo tudi ne brez zavarovalnega sistema. Nič ne more delovati samostojno in izolirano, vsem pa mora biti skupno dvoje, pacient in delujoč zdravstveni sistem za vse. Obstoječi sistem potrebuje spremembe. To vemo vsi, več njih, spremembe pa potrebujejo seveda tudi podporo vseh. Svojo vlogo vidim kot strokovno in nepolitično, kar mora biti tudi zdravstvo. In verjamem, da se glede tega lahko vsi strinjamo. Če dovolite, bi pa ob tem nadaljeval s predstavitvijo svojega programa. Hvala predsednik.

Koalicijski sporazum pravi, da zdravstvo bo ob prepričanju večine Slovencev največja vrednota, ki jo imamo, pa ne samo Slovencev, ampak verjetno tudi vseh narodov na tem svetu. Večina ljudi se je v Sloveniji izrekla za javen in solidaren zdravstveni sistem, zato moramo zagotoviti ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Smo bogata družba, ki lahko zagotovimo javni zdravstveni sistem in moramo zagotoviti dostop do zdravstvenih storitev vsem državljanom. Skrb za prihodnost mladih je soodvisna in tudi od skrbi za starejše. Prebivalcem Republike Slovenije je potrebno zagotoviti vsem dostopno, kakovostno javno zdravstvo, ki je dobro opravljeno in tudi seveda ustrezno financirano. Prioritete sem postavil v pet ključnih točk. Zadovoljen bolnik, da tudi bolnik je zadovoljen. Seveda ni zadovoljenega bolnika, če ni zadovoljenega zdravnika, ni zadovoljne medicinske sestre in ostalega osebja. Kakovost in varnost v zdravstvu so ene izmed ključnih točk stroke. Sistemskih ciljev je veliko in seveda je potrebno zagotoviti financiranje, finančno vzdržnost in pa stabilnost javnega zdravstvenega sistema. Kaj pravzaprav potrebuje zadovoljen bolnik? Seveda potrebuje čim krajše čakalne dobe. Da čakalnih dobe ne bo, je iluzorno pričakovati. Vse povsod so in vedno so bile. Potrebujemo ustrezno infrastrukturo in opremo, potrebujemo ustrezno informacijsko podporo, veliko je bilo govora o neustrezni informacijski podpori v javnih zdravstvenih zavodih in potrebujemo seveda dolgotrajno oskrbo in dostojno starost, saj smo družba, ki se staramo. Javno mnenje Republike Slovenije pravi, da je približno 20 % prebivalcev Republike Slovenije ocenilo svoje zdravstveno stanje kot zelo dobro. To so seveda starostne skupine do 40 let, po 40. letu ali pa po 45. letu ta precepcija začne padati in drastično pade po 65 letu. Torej od 65. leta naprej je večina, torej starostna struktura, ki večinoma potrebuje zdravstveno pomoč. Kljub številnim kritikam, ki so v javnosti in v naši družbi, naš zdravstveni sistem dosega lepe rezultate in je v veliko področjih povsem primerljiv z ostalimi zdravstvenimi sistemi v drugih državah. Pa mogoče nekaj kazalnikov, ki pravzaprav govorijo o tem, da slovensko zdravstvo ni ravno tako slabo. Imamo eno daljših življenjskih dob in smo med 30. na svetu z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, ki znaša pri ženskah 84 in pri moških 78 let. Seveda je to razlog spremenjenega načina življenja, napredka stroke, novih metod zdravljenja, novih zdravil, bioloških zdravil, itn. kazalnik umrljivosti novorojenčkov je prav tako eden izmed ključnih pokazateljev. Leta in leta smo v Sloveniji na vrhu po najmanjši umrljivosti novorojenčkov. Tudi na področju izvajanja sekundarne preventive, predvsem srčnožilnih bolezni smo med najboljšimi na svetu. Glede števila transplantacij na milijon prebivalcev pa ne boste verjeli, smo najvišji v Evropi iz zmeraj pri vrhu tudi na Svetu. Vemo pa, da je transplantacija organov ena izmed najbolj sofisticiranih načinov zdravljenja, ki sploh obstaja v medicinski stroki.

Če gremo na čakalne dobe kot enega ključnih problemov katerega se je potrebno lotiti nemudoma, je tukaj ena zelo nazorna, torej zelo nazoren prikaz, kako pravzaprav nastanejo čakalne dobe in kaj je ključni problem. sposodil sem si grad enega izmed naših priznanih profesorjev, zaposleni v kliničnem centru. Pravzaprav ključni problem, da nastanejo čakalne dobe, ko sta izpolnjena dva kriterija, da imamo premalo resursov, torej da ne zagotovimo dovolj timov za obravnavo pacientov, ki prihajajo v zdravstveni sistem in seveda v trenutku, ko storitev, ko presežemo storitev in ni več plačana s strani zdravstvene zavarovalnice. V tistem trenutku seveda začne čakalna doba naraščati do točke, ko postane nevzdržno dolga in pacienti poiščejo drugo rešitev večinoma samoplačništvo. V primeru, da se kvaliteta napotitev s primarnega nivoja izboljša seveda ta krivulja na neki točki upade in naraste v neskončnost. V primeru, da zdravstvena zavarovalnica poveča obseg financiranja določenih zdravstvenih storitev se ta krivulja pomakne v desno in pomeni, da lahko z istimi resursi uravnavamo večje število pacientov. Čakalne dobe so kompleksen problem in se jih je treba tudi tako lotiti, zato je prav, da razumemo tudi ključne vzroke za njihov nastanek. Tukaj smo pa konkretno z številkami najprej Univerzitetni klinični center, ki je pravzaprav največja bolnišnica in pomeni med bolnišnicam več kot 35 % javnega zdravstvenega sistema, zato je stanje v kliničnem centru pravzaprav pokazatelj stanja tudi na ostalem področju zdravstva. Tukaj vidimo, da se število čakajočih tako pod statusom redno in pa čakajočih na dopustno čakalno dobo povečuje. Zakaj se povečuje? Kljub povečanemu obsegu storitev je priliv pacientov iz leta v leto večji in pravzaprav obstoječi timi ne morejo obdelati oziroma oskrbeti vseh pacientov, ki prihajajo v zdravstveni sistem. Da je pa problem relativno ozko usmerjen pa vidimo iz pregledov 83 % vseh čakajočih je naročenih na top 5 pregledov torej je srž problema relativno skoncentrirana. Enkratni dodatni programi, ki jih pravzaprav vsako leto izvajamo na dolgi rok ne prinesejo želenih rezultatov, saj nam skrajšajo čakalne vrste samo na kratek rok po ukinitvi enkratnega dodatnega programa pa le-te začnejo ponovno naraščati. Tukaj so podatki Nacionalnega instituta za javno zdravje, kjer imamo nabor čakajoče za prve specialistične preglede. Res, da je zajetih samo 25 glavnih zdravstvenih storitev tukaj vidimo, da čaka pod statusom hitro več kot 15 tisoč Slovencev in pod statusom redno 12 tisoč Slovencev. Glede na to, da se je lani spremenila zakonodaja in smo uvedli še stopnjo nujnosti zelo hitro je v podatkih torej 2019 združena stopnja hitro in pa zelo hitro. Tukaj bi vam želel na tem grafu pokazati kaj se pravzaprav dogaja oziroma kaj je potrebno narediti, da bomo te čakalne vrste zaustavili oziroma jih začeli skrajševati. Lep primer je naša nevrološka klinika, ki je del Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, ki je tipični pokazatelj kaj se na zdravstvenem področju dogaja. Črna črtka načrtana - jaz upam, da jo vidite na tem displeju - pomeni pravzaprav rast čakalne vrste ob povprečnem prilivu pacientov kot smo jih imeli v zadnjih dveh letih in pa ob povprečni produktivnosti, ki jo imajo naši timi v zadnjih letih. Potem smo naredili simulacijo koliko je treba pravzaprav povečati produktivnosti, da bomo začeli skrajševati te čakalne dobe. Vzeli smo več rasti - 5, 10, 15 in pa 20 %. Šele, ko 15 % povečamo produktivnost obstoječih timov bi po tem izračunu šele leta 2021 ustavili povečan priliv in dejansko začeli skrajševati čakalno vrsto. Če povečamo za 15 % bi bilo to tam nekje leta 2022 oziroma če povečamo produktivnost obstoječih timov za 20 % bi se to zgodilo leta 2021. S tem vam želim povedati, da reševanje čakalnih vrst ni rešitev na kratek rok. Potrebno je pristopiti sistemsko, potrebno je v javnem zdravstvenem sistemu natančno opredeliti resurse, ki jih imamo, izračunati dejanski dvig produktivnosti, ki jih moramo z obstoječimi timi narediti in šele tako pristopiti k reševanju problema.

Če se vrnem na koncentracijo problema. Teh 83 %, ki čaka na top 5 pregledov. Tukaj imate pravzaprav tri stolpce - prvi je status redno, hitro in pa zelo hitro - in vidimo, da v vseh treh področjih je pravzaprav skoraj 80 % ali več odstotkov čakajočih naročenih na top 5 pregledov. Med njimi so ortopedski, dermatološki, nevrološki, kardiološki in pa revmatološki. Če pogledamo top 20 zdravstvenih storitev je teh top prvih 5 pregledov obsega skoraj polovico vseh zdravstvenih storitev. Vidimo, da je problem skoncentriran na relativno majhno področje, in to je pravzaprav tisto, česar se moramo takoj lotiti. Med samimi storitvami pa prednjačijo seveda endoprotetika kolega in kolka, magnetna resonanca glave, ultrazvok sklepov, vratnih žil in srca in pa nevromišična diagnostika. Sicer imamo danes najdaljše čakalne dobe, kot vidite iz te grafike, pri operaciji krčnih žil in operaciji sive mrene. Tu je primerjava, koliko čakajočih na prvi pregled čaka nad dopustno čakalno dobo, in vidimo po številkah, da je pravzaprav največji delež pri nevrologiji, kjer je od 3 tisoč 788 čakajoč že 3 tisoč 145 čez dopustno čakalno dobo, torej pravzaprav skoraj vsi.

Če gremo naprej. Pogledal sem, kaj so naredile sosednje države oziroma primere dobre in slabe prakse. Ne boste verjeli, tudi v bivši regiji so države, ki so uspele kvalitetno skrajšati čakalne vrste, med njimi sta Črna gora in Makedonija. Medtem ko so velike in bistveno bogatejše države Evropske unije, kot so Velika Britanija in Švedska, kljub enormnim finančnim vložkom nekaj milijard evrov dosegle nesorazmerne učinke, pri Švedski pa pravzaprav ob vložku milijarde so bili rezultati za skrajševanje čakalnih vrst pod pričakovanji. Študija, iz katere sem pobral podatke, pravi celo, da v nasprotju s splošnim prepričanjem generira zdravstveni sistem brez čakalnih vrst nižje stroške in ne ravno obratno, kot je vsesplošno mnenje. Študija pravi tudi, da je Bismarckov sistem z več zavarovalnicami, ki so organizacijsko ločene, se izkazal v določenih državah za uspešnejšega. V določenih državah so ukinili ta tako imenovani sistem »gate keepinga«, torej, da je primarno zdravstvo tisti varuh vrat za vstop v sekundarni in terciarninivo, in imajo pacienti direkten dostop do specialistov. Študija iz leta 2017 tudi ne ugotavlja korelacije med čakalnimi dobami in vloženim denarjem, kar je tudi velikokrat zmotno mnenje, da je treba vložiti veliko denarja, da se čakalne dobe skrajšajo.

Nekaj rešitev. Nujno je treba pristopiti k intenzivnemu čiščenju čakalnih seznamov. Lahko vam povem na podlagi prakse Univerzitetnega kliničnega centra, da ob čiščenju čakalnih seznamov to enostavno pomeni, da se pokličejo vsi čakajoči v vrsti in se le-ta zmanjša za 10, 15, na nekaterih področjih pa tudi za 20 %. Zakaj? Pacienti so odstopili od storitve zaradi dolgega čakanja, poiskali so drugega strokovnjaka ali pa odšli na samoplačniško storitev. Potrebujemo ponovno vzpostavitev mesečnega poročanja izvajalcev. Veste, da od lani, ko smo prešli na e-naročanje, ne zajemamo več vseh podatkov in po dolgem času Slovenija nima celotnih podatkov o nacionalnih čakalnih vrstah, tako moramo nujno in prioritetno pridobiti ponovno celotne čakalne sezname, pa seveda izvesti je treba strokovni in poslovni nadzor sistema e-naročanja. Čakalne vrste je treba načrtovati večletno. Treba je prilagoditi tudi načrtovanje dodatnih programov. Treba je proaktivno usmeriti sredstva zdravstvene zavarovalnice v področja, kjer zaradi demografije narašča število pacientov, pa seveda posledično čakalne dobe. Čakalne dobe so pravzaprav v osnovi košarice pravic, ki pomeni vse storitve in vse dopustno čakajoče. Čakalna vrsta tudi ni enkraten dogodek pacienta. Ko pacient vstopi v zdravstveni sistem, večinoma ob prvem specialističnem pregledu, to pomeni, da nadaljuje s funkcionalno diagnostiko, morebiti tudi z operativnim posegom, rehabilitacijo, kontrolnimi pregledi, kontrolnimi pregledi pri primarnem zdravniku. Torej je to kompleksen sistem in povratna zanka in tako je treba tudi obravnavati čakalne vrste.

Nekaj kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov. Treba je, kot sem že povedal, zbrati podatke na nacionalni ravni, strniti vrste in pripraviti ukrepe po posameznih področjih. Glede na to, da nam je problem storitev zdaj znan, vemo, kje je koncentracija in kje je največja težava, tako je to zagotovo prednostno, kar moramo narediti. In potem nekaj srednjeročnih ukrepov, kot so korekcija neustreznih spodbud, kar sem že povedal, s strani zdravstvene zavarovalnice, izvedba nacionalnega razpisa za prioritetne storitve z nedopustno čakajočimi in pa seveda vzpostavitev nacionalne institucije za kakovost in varnost, o kateri bomo v tej prezentaciji še govorili.

Ustrezna infrastruktura je seveda nujno potrebna, da so pacienti zadovoljni s svojo storitvijo. Trenutno imamo stanje kot je, ministrstvo trenutno razpolaga z 31 milijoni proračunskih sredstev, zagotavlja pa tudi 55 milijonov sredstev iz proračunskega sklada, torej skupaj v letu 2019 dobrih 86 milijonov. Slaba 2 milijona je pripravljenih torej sredstev za investicije na primarnem nivoju in potem tiste ključne investicije, ki so pravzaprav že v teku ali pa planirane za letošnje leto. Kaj je pomembno s strani Ministrstva za zdravje? Torej minister in pa ministrska ekipa mora proaktivno delovati tudi pri tem investicijskem delu, projekti morajo biti izvedeni skladno s planom, potrebno je imeti tudi b listo prioritet, v kolikor projekti, ki so v planu iz kakršnihkoli razlogov niso izvedeni, se pravi vedno je potrebno imeti na zalogi »ready to go« projekte in jih izvajati.

Dolgotrajna oskrba in pa dostojna starost je seveda tema, s katero se naša družba sooča že nekaj časa in bo vedno bolj aktualna. Seveda bo potrebno delati tudi na krepitvi primarnega zdravstva, na preventivi, na zdravem življenjskem slugu in poskušati vplivati na torej zdrav način življenja in s tem zmanjšati priliv pacientov v zdravstveni sistem.

Urediti je potrebno področje obravnave bolnikov z demenco, zagotoviti dostopnost do paliativne oskrbe in seveda zagotoviti celovito geriatrično obravnavo najbolj krhkih in pa kroničnih bolnikov.

Informacijski sistemi in informacijska tehnologija je velikokrat predmet polemike v zdravstvu, v javnosti, tudi v kliničnem centru velikokrat… pa mogoče na kratko presek, kakšno je trenutno stanje in kaj so ključni koraki. Poznamo več informacijskih sistemov, se pravi poslovno-informacijske sisteme, sistem za obračun storitev do zdravstvene zavarovalnice, klinične t.i. klinične informacijske sisteme in potem specifične informacijske sisteme kot so laboratorijski informacijski sistemi in podobno. Na nivoju države imamo hrbtenico, ki ji rečemo storitve e-zdravja, ki je relativno dobra hrbtenica in deluje odlično. Kaj so pa zaznave, obstoječi sistemi pravzaprav ne dajejo dovolj kakovostnih podatkov za odločanje, tako za poslovno kot tudi strokovno odločanje, s tem se soočamo v vseh javnih zdravstvenih zavodih. V kliničnem centru imamo več sistemov, ki se prekrivajo po svoji funkcionalnosti, kot sem pa že povedal, sistem e-zdravja kot osnovna hrbtenica pa ponuja dobro infrastrukturo, ki jo pa ta trenutek premalo izkoriščamo. Seveda so vsi sistemi, tako v bolnišnicah, kot tudi na področju e-zdravja skladni z regulativo GDPR.

Poenotenje informacijskih sistemov. Velikokrat je tema poenotenje informacijskih sistemov, zakaj sem tukaj v dvomih? Nobena država, vsaj po mojem vedenju nima enega informacijskega sistema za celotno državo, če ne drugo iz strateških razlogov, saj je potem država pravzaprav neke vrste ujetnik ponudnika te torej rešitve in pa ponudnik bi bil seveda v monopolnem položaju.

Pa še eno ključno vprašanje oziroma točka je aplikacije, torej informacijske tehnologije se menjajo vedno pogosteje, dajmo reči tam od 10 do 15 let, podatke, ki jih pa hranimo za paciente, jih pa hranimo vso življenjsko dobo oziroma lahko tudi 100 let. Torej, kar je bistveno moramo informacijski sistem zagotoviti kakovostne podatke za poslovno odločanje in pa moramo znati upravljati podatke o pacientih na dolgi rok.

Slovenija ta trenutek nima strategije e-zdravja. Ta bi morala pravzaprav izhajati iz strategije zdravstva. Pred nekaj dnevi je bil zanimiv dogodek, kjer je bil pojasnjen oziroma predstavljen primer Estonije, kjer pa informacijski sistem bolnika pravzaprav postavlja v središče dogajanja in je že 97 % vseh kartotek digitaliziranih na državni ravni. Bolniki morajo tudi v Sloveniji imeti dostop do svojih zdravstvenih podatkov in diagnoz in seveda morajo imeti tudi podatek o ceni in pa vrednosti storitve, ki so bile za njih opravljene. Bolniki morajo enostavno imeti možnost dostopa in enostaven dostop po elektronski poti. Zdravstveni sistem ne sme biti sam sebi namen, ampak tudi bolniki in uporabniki so upravičeni do izobraževanja, da lahko uporabljajo ta zdravstveni sistem. Slovenija je članica Evropske unije, zato bi moralo naše zdravstvo sodelovati in se informacijsko povezovati tudi z drugimi članicami Evropske unije. Izkoristiti moramo znanje in pa izkušnje drugih storitev.

Imamo vedno več populacije v naši družbi, ki se na znajde v fizičnem svetu in se vedno boljše znajde v virtualnem svetu. zagotoviti moramo varnost podatkov. V zadnjih dneh ali tednih je bilo veliko tematike o nepooblaščenih dostopih do podatkov. Mogoče se vam bo zdela čudna moja trditev, ampak pravzaprav dogodki o katerih smo govorili v javnosti v zadnjih dneh dokazujejo, da informacijski sistem deluje, saj imamo sledljivost in ugotovili smo, da nekdo nepooblaščeno dostopa do zdravstvenih podatkov posameznih oseb. Če nam sistem ne bi deloval te sledljivosti ne bi imeli in pravzaprav ne bi vedeli. Spomnite se leta nazaj, ko informacijske podpore ni bilo, ko so bile samo še kartoteke, nikoli nihče ni vedel ali je neka oseba v javnem zdravstvenem zavodu vpogledovala v kartoteko, saj je bila pravzaprav samo v tiskani obliki.

Eden izmed ključnih ciljem informacijske podpore mora biti zmanjšanje administrativnih obremenitev delavcev v zdravstvu. Kaj se nam pravzaprav dogaja? Zaradi omejenih resursov, tako zdravnikov kot tudi zdravstvene nege ponekod, izgubljamo čas ali pa strokovnjaki izgubljajo čas z administrativnim delom. Danes moramo čim več administrativnega dela podpreti informacijsko in tako razbremeniti že tako preobremenjen zdravstveni kader.

Bolnik mora biti lastnik svojih osebnih zdravstvenih podatkov in tudi njihov končni prejemnik. Bolnik mora vedeti kakšni so stroški zdravstvene storitve. Bolnik mora imeti možnost natančnega pregleda nad razpoložljivimi in potrebnimi zdravstvenimi storitvami. Povezati moramo zmogljivosti ministrstva za javno in pa drugih deležnikov na nivoju informatizacije / nerazumljivo/ in sistem seveda ne sme biti sam sebi namen. Moramo ga tudi uporabljati. Poenotiti moramo tudi kazalnike uspešnosti na podlagi zbranih podatkov, ki jih bomo dobili na nacionalnem nivoju.

Seveda ni zadovoljnega bolnika, če ni zadovoljnega zdravnika, zadovoljne medicinske sestre in ostalega zdravstvenega osebja. Da imamo zadovoljno zdravstveno osebje seveda potrebujemo kadrovske vire in ustrezno kadrovsko strukturo ter načrtovanje potreb glede na potrebe sprememb v družbi, družba se pa spreminja, saj smo spreminjajoča družba. Kot sem že omenil, zdravstveno osebje je potrebno razbremeniti administrativnega dela in seveda je potrebno uvesti ustrezno informacijsko podporo.

Tukaj je nekaj kratkih pregledov kakšen ja pravzaprav status in kakšno je število zaposlenih po posameznih poklicnih skupinah v našem zdravstvenem sistemu, seveda v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Na tem grafu, jaz upam, da se vidi, vidimo primerjavo števila zdravnikov zaposlenih v zdravstvu na tisoč prebivalcev. V Sloveniji smo leta 2010 imeli 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev in leta 2017 3,1 zdravnika. Torej, če pogledamo podatke zadnjih sedmih let se število zaposlenih povečuje, vendar smo še vedno pod povprečjem OECD, ki trenutno znaša 3,4 zdravnika in vidimo tudi države, ki posebej odstopajo navzgor, Avstrija s 5,1 zdravnika. V letu 2008 smo imeli 199 medicinskih sester na sto tisoč prebivalcev. V letu 2017 pa 328 medicinskih sester na sto tisoč prebivalcev, kar pomeni 70 % rasti. Te podatke sem dobil od Ministrstva za zdravje. To ne pomeni, da imamo preveč zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Vemo, da bolezni in pa težavnost pacientov iz leta v leto narašča, da so načini zdravljenja vedno bolj kompleksni, da ima zdravstveno osebje vedno več administrativnega dela. Vendar moramo pa tudi vedeti, da v absolutnih številkah imamo več zaposlenih v sistemu. Seveda pa na nekaterih področjih bistveno zaostajamo za povprečjem 28-erice, predvsem na področju družinske medicine, hematologije, nevrokirurgije, onkologije z radioterapijo, patologije, urologije in pa dermatovenerologije. To so pravzaprav tista področja kjer nam manjka subspecialistov. Gibanje števila zaposlenih v zdravstvu v generalnem, tukaj vidite pravzaprav gibanje in učinek ZUJF v letih, ko je veljal in pa seveda rast števila zaposlenih po ukinitvi ZUJF, predvsem v letih 2016, 2017 in tudi v letu 2018 beležimo rast števila zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Število zdravnikov, zelo podoben trend, tudi tukaj pravzaprav vidimo učinek ZUJF in potem rast števila zaposlenih v naslednjih letih. Tukaj je pa zanimiva primerjava kadrov, torej zdravnikov s članicami Evropske unije na tisoč prebivalcev vidimo spodaj tisti moder trak, je Slovenija in rumeni povprečje, na levi strani. torej leta 2000 smo imeli 2,15 zdravnika oziroma smo bili na 74 % 28-terice, leta 2016 pa smo na 84 % povprečja 28-terice. torej, če se izrazimo bolj po športno, zmanjšujemo zaostanek, vendar še vedno smo pod povprečjem osemindvajseterice. Kadri, zdravniki, če gremo naprej, družinski zdravniki, tematika iz katero se pravzaprav cela država ukvarja zadnje tedne, vsi poznamo težave v primarnem zdravstvenem sistemu vidimo kako se je gibalo število zdravnikov, torej družinskih zdravnikov v zadnjih letih, torej od leta 2010 do leta 2018 na 100 tisoč prebivalcev, imamo rast v višini 44 % v osmih letih. Tukaj vidimo razmerje, ki nam nekoliko več pove kot absolutne številke in sicer število družinskih, torej, se opravičujem, število družinskih zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev in pa letno število obiskov na primarni ravni v milijonih. Vidimo, da leto dva…, torej, da se je zaostanek oziroma ta diskrepanca med številom družinskih zdravnikov in pa letnim številom obiskov na primarni ravni zmanjšuje, za leto 2018 žal še nisem imel podatka, da bi vam pokazal kaj se je zgodilo leta 2018. Tukaj imamo pa primerjavo s povprečjem 28-terice za zdravstveno nego, kjer smo bili pa pravzaprav tudi že leta 2000 nekoliko nad povprečjem 6,9 medicinske sestre na tisoč prebivalcev, povprečje je bilo 6,7, v letu 2018 pa 9,7 medicinske sestre v povprečju 28-terice je bilo pa 8,4 medicinske sestre. Kako se nam gibajo kadri zdravstvene nege, kaj se nam pravzaprav dogaja? Povečuje se delež diplomiranih medicinskih sester, zmanjšuje se delež srednjih medicinskih sestre in povečuje se delež tehnikov zdravstvene nege. Kaj je pravzaprav potrebno? Potrebno je narediti strokovno analizo in pa vzroke in najti razloge za pomanjkanje kadra, narediti načrt izobraževanja in pa razpisovanje specializacij glede na potrebe in trende. Tukaj moram posebej opozoriti kaj se nam je dogajalo v zadnjih letih. Nacionalni koordinatorji specializacij niso razpisovali dovolj specializacij in zato imamo pomanjkanje določenih specialistov. Torej, razpisovanje specializacij mora biti glede na potrebe in mora biti glede na trende, ki se nam v družbi dogajajo. Seveda moramo tudi procese dela in pa optimirati. Dogovoriti bo treba kompetence, standarde in pa normative tako z zdravniško stroko kot tudi z zdravstveno nego. Učinkovito bo potrebno povezovati specialiste na primarni, sekundarni in pa terciarni ravni, ne boste verjeli, da danes to povezovanje ni ravno zgledno oziroma ne deluje tako kot bi moralo in seveda moramo zadržati šolane kadre v Sloveniji. Neizmerna škoda je, da za zdravnike za katere ta država da v času izobraževanja med 200 in 300 tisoč evri za katere smo zgradili novo fakulteto v Mariboru, odhajajo na delo v tujino. Torej, narediti moramo vse, da te zdravnike in te mlade strokovnjake zadržimo doma.

Primarno zdravstvo. Zagotovo je potrebna strukturna sprememba primarnega zdravstvenega sistema. Imamo premalo zdravnikov, kakorkoli, prelagamo številke, nikoli nimamo enotnih. Socialni partnerji trdijo eno, zdravstvena zavarovalnica drugo, ministrstvo tretje, torej kar je nujno je potrebno dati številke na mizo, jih uskladiti in začeti iskati rešitve. S tem, ko imamo premalo zdravnikov na primarni ravni, nam manjka tako imenovanih / nerazumljivo/ in pravzaprav zdravstveni sistem na prvi ravni ne deluje optimalno in zato je tudi priliv pacientov na sekundarni in terciarni ravni iz leta v leto večji in tudi oba, torej sekundarni in terciarni nivo sta zaradi tega preobremenjena. Če se spomnite, na začetku sem vam pokazal primer nevrološke klinike, kjer nam pravzaprav ne glede na produktivnost, ki jo imamo in število obravnav, ki jih naredimo, se čakalna vrsta povečuje, ker je priliv vsako leto večji kot pa smo sposobni narediti obravnav. Verjetno bo potreben aneks k splošnemu dogovoru in postopno prilagajanje glavarinskih količnikov, tako kot je bil dogovor že pred leti. Uskladiti, kot sem rekel, podatke o dejanski obremenjenosti. Tukaj bo potrebno sesti z vsemi ključnimi deležniki, tako socialnimi partnerji kot z zdravniki, ministrstvom in pa zdravstvene zavarovalnice in uskladiti podatke. Zmanjšati bo potrebno število aneksov in sprememb k splošnemu dogovoru. Vse povsod smo zardi nenehnih dnevnih sprememb z naslova zdravstvene zavarovalnice in ostalih zakonodajnih sprememb preobremenjeni z administrativnim delom. Določiti bo potrebno ustrezne uteži glavarinskih količnikov in tukaj je že bila predlagana izvedba raziskave in dejansko pravilna določitev teh količnikov. Zgornja meja obremenitev pa pravzaprav prilagajati oziroma zniževati do 5 odstotnih točk do ciljnega normativa, ki je bil v preteklosti že dogovorjen.

Informacijska podpora. Tukaj bi želel poudariti samo ali pa izpostaviti eden problem, ki se pravzaprav izkazuje, da je delež stroškov ali pa izdatkov za informacijsko tehnologijo glede na celotne prihodke, ki jih imamo v javnem zdravstvenem sistemu zanemarljivo majhen in znaša ta trenutek 1,3 odstotka do čim je mednarodno povprečje 3,9 odstotka. Vlaganja v IT so prenizka. Informacijska podpora je preveč razdrobljena. Imamo pa tudi manko kot kvalitetnega kadra torej informatikov v vseh javnih zdravstvenih zavodih. V Slovenije je torej samo v bolnišnicah smo imeli 2018 zaposlenih, preko 25 tisoč ljudi od tega 117 informatikov oziroma 0,45 odstotka vseh zaposlenih so bili informatiki. Mednarodno povprečje v zdravstvu pa pravi, da je to 2,8 odstotka. Seveda je zelo težko dobiti primeren kader, veste, da informatiki so danes poklicna skupina, ki v gospodarstvu zelo dobro plačani in za plače oziroma za plačne razrede, ki jih prejmejo v javnem zdravstvenem sistemu je zelo težko dobiti sploh dobiti informatike kaj šele dobre informatike. Standardizacija poslovnih rešitev in pa programske opreme zopet kot mantra ponavljam preobremenjenost sistema z upravno in pa administrativnimi nalogami. Prenoviti in posodobiti bo potrebno obračunski model zdravstvo, posodobiti standardizacijo informacijske podpore. Ocena potrebnih sredstev to je zgolj ocena strokovnjakov na ministrstvu - 40 milijonov za programske rešitve in pa 40 milijonov za strojno opremo. Vse skupaj bo potrebno najti pa iz kohezijskih sredstev. Verjetno se boste vprašali kakšna je časovnica, da to naredimo. Ocene so zelo različne. 5, 10. Optimisti pravijo 5, pesimisti pa 15 let, se pravi, tukaj notri nekje je realna časovnica za posodobitev oziroma neko nadgradnjo informacijskega sistema. Kakovost in varnost sestavni del zdravstvene obravnave in zelo pomemben dejavnik. Spremljati je potrebno zadovoljstvo uporabnikov javnega zdravstvenega sistema na vseh ravneh. Potrebno bo prenoviti kazalnike kakovosti, sistem upravljanja z varnostnimi in / nerazumljivo/ tveganji in pa seveda, kar je nujno potrebno je, izobraževanje na področju kakovosti in varnosti. Tukaj so pravzaprav koraki, ki sem jih že navedel. Če gremo na sistemske cilje. Posodobitev zakonodaje, nabava medicinske opreme, zdravil in pripomočkov, bolniške odsotnosti, tveganje za zdravje kot so alkohol, tobak in sladke pijače in seveda tema, o kateri je potrebno govoriti, danes je na tem mestu in je ne smemo pometati pod preprogo je korupcija. Posodobitev zakonodaje je zagotovo na prvem mestu Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki sicer opredeljuje nekaj zelo pomembnih točk. Imamo ga že na mizi, potrebno ga bo ponovno, če rečem temu, pregledati, ažurirati, uskladiti in ga seveda v doglednem času dati v usklajevanje. Opredeljuje veliko pomembnih stvari kot so obseg in vsebina in dostopnost zdravstvenih pravic iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja, vključitev v zdravstveno zavarovanje vseh oseb s prijavljenim prebivališčem v Sloveniji, ureditev osnovnega zdravstvenega zavarovanja pod načelo obveznosti in univerzalnosti in seveda uravnoteženo financiranje zdravstva. Potem naslednja zakonodajna točka je Zakon o upravljanju javnih zavodov. Javni zavodi morajo biti vodeni in upravljani nekoliko bolj fleksibilno kot so danes. Menedžment bolnišnic mora dobiti več orodja za vodenje javnih zdravstvenih zavodov, čeprav moramo biti tukaj zelo previdni in zelo pozorno in postaviti jasno ločnico. Javni zdravstveni zavodi se nikoli ne bodo mogli in se ne smejo voditi po principu gospodarskih družb. Da, potrebno je iz tega segmenta pobrati ključne elemente, ki lahko pomagajo menedžmentu, vendar ključnih cilj javnih zdravstvenih zavodov in zdravstva kot takšnega mora biti dobra in varna obravnava pacientov in nikoli in nikdar ne smemo zasledovati cilja kot je dobiček. Zakon o dolgotrajni oskrbi, kot smo ugotovili, prebivalstvo se stara, v zvezi z dolgotrajno oskrbo, je ta trenutek odprtih še veliko vprašanj. Nabava medicinske opreme, zagotovo je ena izmed ključnih prednosti, da tukaj naredimo red, če temu rečemo po domače, so standardi in normativi za nabavo medicinske opreme, materiala in zdravil. Vem, da to velikokrat poslušate, ampak to je en izmed ključnih korakov, ki ga je potrebno narediti v »štartu«, da bomo lahko nadzorovali nabavni tok, da bomo lahko pristopili k zniževanju cen zdravstvenega materiala in seveda, da bomo omejili takšna ali drugačna nagnjenja, ki se jim reče korupcija.

Ureditev sistema javnih naročil - danes je sistem zelo rigiden, je dolgotrajen, ni dovolj fleksibilen, ponudniki zaustavljajo javna naročila z nenehnim vlaganjem revizij in seveda nam tak sistem, kot je danes, ne omogoča vedno učinkovite cenovne politike. Z vidika varovanja in doseganja realnih cen mora biti pa naloga naročnika(?) razkritje nabavnih poti. Kaj to pomeni, enostavno – danes opažamo, da so dobavitelji medicinske opreme in zdravil, pravzaprav v veliki večini posredniki. Ne poznamo njihovih celotnih nabavnih poti, ali so predstavniki multinacionalke, ali imajo mogoče v sosednji državi še eno podjetje, pa si dvakrat preprodajo, zato da ustvarijo zaslužek in tako naprej in tako naprej in to mora biti seveda eden izmed ključnih pogojev v javnih naročilih, torej, razkritje nabavnih poti in s tem tudi izključevanje ali pa v čim večji meri, izključevanje posrednikov v tem sistemu in pa seveda transparentnost in javna objava cen na skupnem portalu, kar se že dogaja, sicer Združenje zdravstvenih zavodov objavlja, vendar trenutno je ta portal, ni dovolj pregleden in ne zajema vseh cen ključnih artiklov.

Bolniške odsotnosti – tukaj je primerjava, pravzaprav, povprečja Slovenije skozi leta, od leta 2004 do 2017 in pa povprečje dejavnosti. Torej vidimo, da zdravstvena dejavnost precej odstopa od slovenskega povprečja, kar dejansko kaže na preobremenjenost kadra v zdravstvenem sistemu. Kaj so pa ključni razlogi? Zopet primer Kliničnega centra, nimam nacionalnih podatkov, zato sem vzel primer Kliničnega centra - največji razlogi za bolniške odsotnosti so duševno vedenjske motnje, bolezni dihal, bolezni mišično kostnega tkiva, nosečnosti in pa poškodbe oziroma zastrupitve v, na in izven dela.

Sistemske težave – vsak dan zaradi bolezni, povzročene s kajenjem umre, v povprečju, 10 Slovencev. To je podatek Nacionalnega inštituta za javno zdravstvo. V Sloveniji, v letu 2017, smo imeli čezmerno prehranjenih 878 tisoč prebivalcev, starejših od 18 let, kar pomeni 52 % vse populacije, v tej starostni skupini. Alkoholu, po statističnih podatkih, lahko pripišemo kar 8 % vsega bremena, boleznin, zato je zagotovo to eden izmed večjih družbenih problemov. Seveda je potrebno vse te družbene probleme ekonomsko oceniti, kaj predstavljajo za družbo in seveda ovrednotiti tveganje.

Korupcija – tema o kateri bo potrebno odkrito, transparentno govorit in se z njo na tak ali drugačen način tudi soočiti. Začel bi s pregovorom, ki pravi, da nikoli ni brezplačnega kosila. Tukaj je nekaj primerov, ki sem jih dobil na voljo, s strani Komisije za preprečevanje korupcije, so mi dovolili, da jih tudi danes tukaj prikažem, kot primer, kaj se nam pravzaprav s strani korupcije dogaja v Sloveniji. Multinacionalka ni Karitas, to vemo vsi, cene izdelkov multinacionalke morajo biti na dolgi rok pokrite in vsi stroški, ki jih multinacionalka ustvari, morajo biti pokriti in se seveda rezultirajo v cenah izdelkov. Multinacionalke se zmeraj prilagajajo posameznim trgov, zato so njihove cene na trgih različne.

Tukaj tudi trditev, če nekateri nabavni odločevalci na nekem trgu zahtevajo provizije, mora to seveda nekdo plačati in to plača, seveda, končni uporabnik skozi višjo ceno. Pa poglejmo na primeru artikla, to je zelo teoretično, zelo teoretičen prikaz, da boste razumeli, kaj se nam pravzaprav dogaja pred očmi – nek proizvajalec, dajmo reči x, na nekem trgu kot je na primer Nemčija, na starem, urejenem trgu Evropske unije, je poštena cena proizvajalca tisoč evrov to(?). Tudi na trgih, Slovenije in drugih trgih, je ta cena v osnovi tisoč evrov. Vendar v Nemčiji ne zahtevajo donacije, ne zahtevajo sponzoriranja, ne zahtevajo provizije in ne zahtevajo plačila za raziskave ali pa kakšne članke. V neki drugi državi, ne bomo rekli, da ravno Slovenija, je večinoma to tudi seveda zahtevano. In tu vidimo, vse te zahteve rezultirajo potem v višji nabavni ceni za javne zdravstvene zavode. Tako enostavno je to, da bomo vedeli, tu ni velike znanosti, ampak tako pač sistem deluje.

Multinacionalke vedno izvajajo segmentacijo trgov in podeljujejo ekskluzivne pravice, a, za prodajo izdelkov na posameznih trgih, in b, za izvajanje in servisiranje izdelkov na posameznih trgih. Trgi se na ta način prilagajajo regionalnim ali pa nacionalnim značilnostim posameznih trgov. Tu je nek primer, ki ga je izvedla Komisija za preprečevanje korupcije, kjer je izvedla povpraševanje za neke reagente, dajmo reči XY, pri veletrgovcu v skandinavski državi - velikokrat govorimo o skandinavskih državah, uporabljamo tudi švedski katalog za primerjavo cen stentov in tako naprej -, je vedno dober pokazatelj, kaj se nam dogaja s cenami zdravstvenega materiala. Skandinavski trgovec je odreagiral na povpraševanje sicer takoj in posredoval proizvajalcu, proizvajalec pa je odgovoril le to, da njihove izdelke zastopa v Sloveniji to in to podjetje. Torej, tudi Komisija za preprečevanje korupcije ni dobila želenih cen od multinacionalke oziroma od proizvajalca. KPK je nato zaprosil proizvajalca za prejem njegovih priporočenih cen za Evropsko unijo, proizvajalec pa je odgovoril, naj se KPK obrne na zastopnika v Sloveniji; in tako nekako teče tudi krog.

Dobrosrčnost multinacionalke ali njihovih trgovcev. Velikokrat izročijo javnemu zdravstvenemu zavodu darilo, torej medicinsko opremo kot darilo, na reverz ali pa za namen testiranja. To so trije ključni razlogi. Javni zdravstveni zavod pravzaprav zaradi tega ves čas brezplačno prejete strojne opreme ne izvede razpisa za nakup te opreme, multinacionalka in njen trgovec ima tako zagotovljeno stalno prodajo repromateriala in reagentov ves čas delovanja te opreme. Zaposleni se seveda čutijo zaslužne, ker so zagotovili to opremo, in pa, kar je pomembno, konkurenčni ponudniki so v tistem trenutku izločeni, saj javni zdravstveni zavod ima na razpolago točno določeno opremo.

Kaj so možne rešitve. Vzpostavitev, kot sem že povedal v prejšnjem delu predstavitve, nacionalnih standardov in normativov za medicinsko-tehnični material; to je zagotovo nujno. Ali bo to uspelo meni v tem mandatu ali komurkoli drugemu, vedeti pa moramo, da je to pravzaprav nujen korak, ki ga je treba narediti.

Ukrepanje Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence. Opažamo, da se prijavlja na razpise omejen krog ponudnikov, torej tudi tu ni prostega, kako naj rečem, širšega nabora konkurentov.

Z vidika varovanja in doseganja realnih cen mora biti naloga dobavitelja razkritje nabavnih poti. In pa seveda menedžment javnega zdravstvenega zavoda mora dosledno izvajati nadzor in prijavljati vse morebitne zaznave nepravilnosti pristojnim organom, kot so policija, NPU in KPK. Moramo vedeti, da menedžment javnih zdravstvenih zavodov ni policija in ne more preganjati storilcev, mora pa nemudoma vsako nepravilnost, ki jo zazna, prijaviti pristojnim organom.

Financiranje. Viri financiranja zdravstva in vloga zdravstvene zavarovalnice. Tu vidimo na levi strani gibanje prihodkov in odhodkov javnih zdravstvenih zavodov. V letu 2018 je 28 javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji izkazovalo izgubo, od tega 13 od 27 bolnišnic, 14 od 59 zdravstvenih domov in pa en drug zavod, to je Zavod za transfuzijsko medicino. Kljub vsakoletnemu porastu prihodkov se v javnih zdravstvenih zavodih izguba povečuje. Deloma je bila razlika v lanskem letu, saj je večina javnih zdravstvenih zavodov dokaj uspešno izvedlo sanacijo ali pa sanacijske ukrepe in iz tega naslova prihranili oziroma, kako naj rečem temu, realizirali za približno 25 milijonov učinkov, od tega Klinični center več kot 8 milijonov. Seveda se nam v strukturi stroškov povečujejo tako stroški dela kot tudi stroški materiala.

Viri financiranja. V Republiki Sloveniji smo za zdravstvo v letu 2017 namenili 3,3 milijarde in 450 milijonov, da zaokrožim, kar predstavlja dobrih 8 % bruto družbenega produkta. Povprečje osemindvajseterice je bilo 9, 6 %, naša bogata soseda Avstrija pa 10, 3 % bruto produkta. Avstrija da… če pogledamo še v absolutnih zneskih, Avstrija da na prebivalca 3 tisoč 945 evrov letno, Slovenija 2 tisoč 23 evrov, povprečje Evropske unije je pa 2 tisoč 773 evrov. Po obeh kazalnikih smo torej primerjalno pod povprečjem Evropske unije. V strukturi sredstev, ki jih namenimo za zdravstvo pa je približno 72 % javnih sredstev, evropsko povprečje je 78 % in pa 28 % zasebnih, Evropska unija pa 22 %.

Plačila iz žepa, Slovenija je tukaj ne boste verjeli med državami, ki da najmanj za storitev iz žepa, če temu tako rečemo, to je 12, 3 %, povprečje Evropske unije je 18 %. Seveda ta nizka raven plačil iz žepa ne pomeni ovire za dostopnost do zdravstvenih storitev, vendar takšna je trenutno struktura v Sloveniji.

Viri financiranja zdravstva. Tukaj je seveda ključna tema dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Seveda bo potrebno ne glede na to, kakšna bo odločitev, zagotoviti stabilen in dolgoročni vir financiranja v kolikor se bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinilo. Imamo več možnosti kot so dvig prispevne stopnje. Tukaj seveda potem obstaja načelo solidarnosti. Davek na zdravstvo, poznajo ga velike zahodnoevropske države, recimo Francija je tak lep primer, ki ima davek na zdravstvo. Ali pa davek na alkohol, tobak in pa sladke pijače. Seveda mora biti pa ključni cilj doseganje enake in pravične dostopnosti do kakovostnih javnih zdravstvenih storitev v finančno vzdržnem sistemu, kar je pa ena izmed ključnih zavez koalicijskega sporazuma.

Vloga zdravstvene zavarovalnice. Aktivno in na dokazih temelječe prizadevanje za vsebino in obseg košarice zdravstvenih storitev. Torej potrebno se bo prilagajati trendom. Ocena o bremenu posameznih boleznin in pa opredelitev vrste in obsega potrebnih storitev. Kaj so prioritetne naloge za zdravstveno zavarovalnico? Zagotovo priprava seznama zdravstvenih storitev, list zdravil, določitev vrst medicinskih in drugih pripomočkov ter priprava nacionalnih smernic zdravstvenih obravnav.

Druga točka – določitev cen storitev. Tukaj imamo velik problem od leta mislim, da 2003, ko je bil uveden v Sloveniji obračunski model espejev(?), pravzaprav cen nismo na novo preračunavali. V zadnjem letu oziroma letu in pol poteka t.i. nacionalna stroškovna analiza, kjer zdravstvena zavarovalnica na osnovi dejanskih cen največjih javnih zdravstvenih zavodov, izračunava nove dejanske cene, tako da bomo upam, da v čim krajšem času v tem ali naslednjem letu dobili dejanske cene zdravstvenih storitev, katerim bo potrebno seveda prilagoditi potem način plačevanja.

Nadzor nad izvajalci in pa ukrepanje ob slabem izvajanju. Ta trenutek se dogaja, vendar kaj je po mojem mnenju ena izmed večjih težav je ta, da v primeru t.i. napačnega kodiranja, ko javni zdravstveni zavod zaračuna preveč ali premalo, je seveda za to kaznovan, denar mora vrniti, čeprav je bila pa neka zdravstvena storitev opravljena, je zaradi te napake ostal brez sredstev. Potrebno je narediti oceno potreb zavarovancev, seznaniti zavarovance z njihovimi pravicami, zagotoviti dostop seveda do teh pravic in pa javni prikaz porabe sredstev.

Še zaključna misel. Bolniki smo ali pa bomo nekega dne vsi, ki tukaj sedimo in vsi v tej državi. Nihče žal od nas ne bo večno zdrav, zato mora biti interes celotne družbe, da se ključne komponente zdravstvenega sistema stabilizirajo in pa izboljšajo. Zdravstvo mora biti prioriteta vseh, kajti zdravje je samo eno.

Hvala lepa.