Hvala, gospa Novak, predsedujoča.

Lep pozdrav vsem skupaj, še posebej pa mojim prijateljem z zahodne meje!

Veseli me, da v Državnem zboru govorimo o tematiki, ki jo urad in jaz osebno izpostavljam kot eno prednostnih, a vendar po 18 letih še nerešenih vprašanj v medsebojnih odnosih med našo sosedo Italijo in Slovenijo. Kot že rečeno, 18 let je minilo od sprejetja Zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Zakon številka 38 je bil sprejet leta 2001 in takrat je bilo upravičeno pričakovati, da bi bilo vprašanje slovenske avtohtone narodne skupnosti v italijanskem parlamentu že zdavnaj rešeno, naše zastopstvo, torej zastopstvo naših rojakov na zahodni meji. Italijanska narodna skupnost v Sloveniji ima to obelodanjeno v Ustavi Republike Slovenije že vrsto let. Ustavna ureditev naše suverene sosede ne predvideva zajamčenih mest za predstavnike narodnih skupnosti v parlamentarni ureditvi Italije. Člen 26 Zaščitnega zakona za Slovence v Republiki Italiji določa, da volilni zakon za volitve v senat in poslansko zbornico vsebuje določila, ki naj bi olajšala izvolitev kandidatov slovenske manjšine ali slovenske etnične skupnosti. Gre za ohlapen predpis, ki ga kljub sklicevanju na člen 26 Zaščitnega zakona še noben volilni zakon v Republiki Italiji do sedaj ni dorekel v popolnosti in ga tudi konkretiziral. Izvolitev dosedanjih parlamentarcev ali senatorjev je bila vedno odvisna od dobrohotnosti levosredinskih strank, ki so na volilnih okrožjih, poseljenih z avtohtono slovensko skupnostjo, na svoje liste umeščali tudi slovenske kandidate ali kandidate slovenske narodnosti. Volilni zakon v Republiki Italiji za oba domova, to je parlament in senat, vključuje odločbe, ki se sklicujejo na 26. člen Zaščitnega zakona, in sicer, da je v avtonomni deželi eno od enomandatnih volilnih okrožij - saj ste več ali manj seznanjeni z Bratinovim okrožjem - za poslansko zbornico in senat zasnovano tako, da naj olajša izvolitev kandidata slovenske avtohtone narodne skupnosti, vsaj naj bi olajšalo to izvolitev, vendar to do sedaj nekako ni bilo tako; črke na papirju niso vredne črnila, s katerim so napisane. Zakon določa 20 % volilni prag na deželni ravni za stranke jezikovnih manjšin oziroma manjšinske liste. Volitve v senat in poslansko zbornico v prejšnjem letu so nedvomno pokazale, da so to morda zadnje za manjšino tako uspešne volitve. Predstavniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v Republiki Italiji so zato poskušali italijanski politiki nasloviti predlog, da bi bilo zastopstvo slovenske avtohtone manjšine v parlamentu urejeno na način, ki bi tej skupnosti omočil večjo avtonomijo pri izbiri kandidatov in uvedbo ustreznega volilnega mehanizma. Pri teh naporih je naša skupnost pridobila kar nekaj podpore predsednika avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine, gospoda Massimiliana Fedrige. Trenutno pa je v obravnavi predlog ustavnega zakona za znižanje števila parlamentarcev v Rimu. Ta predlog pa bi še dodatno znižal možnosti za izvolitev predstavnika slovenske manjšinske skupnosti, to je hud udarec. Sprejet je bil tudi osnutek tega ustavnega zakona. Očitno pa so v besedilu osnutka manjkali amandmaji, ki jih je vložila senatorka Tatjana Rojc. Tudi amandmaji, ki jih je vložil v imenu stranke Slovenska skupnost senator Breza, niso učinkovali. Glede tega sem se srečal meseca februarja s političnim vodstvom zastopstva slovenske avtohtone skupnosti v Republiki Italiji. Sogovorniki so imeli sicer različne predloge za dosego tega skupnega cilja, ki je, doseči zagotovljeno politično zastopstvo tako v poslanski zbornici kot v senatu Republike Italije. Vsi pa so se kot eden strinjali, da naj se v tem procesu predlaganja ustrezne rešitve aktivno vključi in, po domače rečeno, cuka za rokav, za pomoč, tudi predsednik avtonomne dežele, gospod Fedriga; ta je svojo naklonjenost slovenski avtohtoni narodni skupnosti že nekajkrat izrazil.

Ob priložnosti obiska ambasadorja Republike Italije v Ljubljani na uradu sem opozoril italijanskega ambasadorja v Ljubljani Paola Trichila na nujnost slovenskega zastopstva v obeh domovih v Rimu, tako ali na podoben način, kot je to urejeno v Republiki Sloveniji in naši ustavi za italijansko in madžarsko manjšino. Kot minister in bivši izseljenec stalno in aktivno podpiram in poudarjam vse korake za dosego teh omenjenih ciljev, tudi kar se tiče avstrijske pogodbe in kar se tiče hrvaške ter porabske strani. Seveda, ne bomo odnehali pri podpori upravičenih prizadevanj slovenske narodne skupnosti za uveljavitev zastopstva naših ljudi v italijanskem parlamentu, v skladu s členom 26 Zaščitnega zakona 38 iz leta 2001, to pa vedno poudarjam ob vsakem srečanju in dialogu s političnimi predstavniki Republike Italije.

To je grob prikaz stanja. Mogoče nas lahko senatorka Rojčeva in Walter Bandelj dopolnita s svojim opazovanjem te situacije.