Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov.

Zdaj nekaj uvoda je bilo podanega, več je mogoče tudi zapisanega še v gradivu za današnjo sejo. Jaz bi pa mogoče nekoliko osvetlila situacijo še s praktične strani. Zdajle smo gospoda Božiča lepo slišali predstaviti stališče oziroma prve ugotovitve ministrstva za delo. In ja, mi zakonodajo seveda imamo, samo zakonodajo imamo za tiste, ki jo spoštujejo, v primeru, da do spoštovanja zakonodaje ne pride, pa nimamo ne sankcij, ne reakcij, ne možnosti varstva. In lepo je bilo povedano, da varovanemu delavskemu predstavniku ni mogoče odpovedati delovnega razmerja, če ravna v skladu z zakonom. Vsi se lahko strinjamo s tem, samo delodajalci se postavijo na stališče, da ta predstavnik ne ravna v skladu z zakonom. Že omenjeno je bilo, da si enostavno izmislijo kršitve, ki se navedejo. Delavec ima pa potem čas tri, štiri leta dokazovat, da tega ni storil. Če ima za to živce, če mu uspe to dokazat, če se vmes ne izčrpa in običajno se. To seveda niso samo eno vrstni pritiski. Mi imamo celo vrsto paleto pritiskov na delavske predstavnike, ki se začenjajo z najbolj milo obliko manipulacije. Poskusa vključevanja v odgovornost za stanje v podjetju. V poskuse pretiranega sodelovanja, v poskuse preveč razumevanja situacije. Če to ne učinkuje, je druga faza ignoranca, kar pomeni, da se ne odzivajo na predloge delavskih predstavnikov. Potem sledi tretja faza, to je običajno rahlo nakazovanje možnosti maščevanja, kakšno opozorilo, kakšna premestitev. Tretja faza oziroma četrta faza so navadno že sankcije kot take in najslabša je odpoved. V lanskem letu, ko je bil precej odmeven primer gospoda Hugeta, našega kolega iz Kovinoplastike Lož, smo šli potem ugotavljati nekoliko bolj sistematično, v kolikih primerih se nam pa to dogaja in smo tako na prvo roko našteli 25 primerov teh skrajnih postopkov, se pravi odpovedi ali opozoril. Ogromno je kršitev ali pa reakcij delodajalcev ali pa maščevanj delodajalcev, ki se končajo s tem, da sindikalist ali pa predstavnik Sveta delavcev enostavno neha opravljati to funkcijo zato ker ne zdrži pritiska. Zato ker postavi v ospredje kaj drugega kot pa boj za delavske pravice, kot pa lastno eksistenco. Jaz ocenjujem, da je takih primerov še trikrat, štirikrat, petkrat več. Kaj se zgodi v skrajni fazi odpovedi? Prva stvar je seveda vložitev tožbe, do sem še pridemo, druga točka je poskus mediacije na sodišču, to je poskus poravnave, ki je obvezen. In povem vam, da so cene za to, da nehate nadaljevat postopek zelo različne, gibajo se od 25, tudi do 60 tisoč evrov. Ki je ponujen delavcu zato, delavskemu predstavniku zato, da konča postopek in se spoka s podjetja ven. In vam povem, da tudi pristane kdo na to, ker živci, življenje, eksistenca, otroci, so pa tudi nekaj vredni. V poravnavi se seveda dogovorijo, da rezultatov poravnave ne bodo razlagali okrog, to je del poravnave in ne, eden, verjemite, da kar nekaj delodajalcev ima recept, ki so ga dobili v preteklih parih letih. In stroški poravnave oziroma stroški odškodnin ali pa stroški česarkoli že so vkalkulirani v ceno tega, da se znebimo delavskega predstavnika. Poznam podjetja, kjer to ni bil eden, kjer so bili trije zapored, četrtega nismo dobili več, ker je bil očiten vzorec. In tudi na pogovoru z delodajalcem mi je bilo na štiri oči zelo jasno povedano: »Odločil sem se, da jih bom spravil s podjetja vem, in to bom tudi naredil, naj stane kolikor hoče.« Tako da na eni strani imamo seveda zaščito na papirju, ko se pa zgodi situacija, pa te zaščite več ni. Noben ne odpušča delavca, zato ker je član sindikata ali pa predsednik sindikata, nobeden ga ne bo odpustil zaradi tega, ker je vztrajno zahteval popravo kakšne stvari v podjetju. Odpustili ga bodo, ker je pet minut zamudil na delo, ker je skušal organizirati stavko in v primeru kolega Hugeta – najbrž mi daje dovoljenje, da to povem, smo uporabili pa naj mi delodajalec, celo detektiva. Detektiva, ki mu je en mesec stal za petami, opazoval kaj počenja in prakso, ki je bila prej stara 20 let v podjetju, označil kot nezakonito prakso in mu štel minute odsotnosti, štel mu je prisotnost na kraju, kjer po njegovem ne bi smel biti in tako naprej. Tako daleč smo prišli. Veste, da v kazenskem postopku morate imeti 100 dovoljenj, da vam nekdo 24 ur za vrtom sedi, da sprašuje vaše domače, kje ste, da sprašuje sosede, kje se gibljete. Delodajalci si to lahko seveda privoščijo, razpolagajo s temi slikami in to javno razlagajo.

Skratka, prišli smo v neko fazo, kjer ne Sveti delavcev, ne sindikalni zaupniki, niso več zaželeni v naši družbi. Nekaj časa je bilo to del sestave sistema mogoče, v tem trenutku je pa vsak, ki zmoti delodajalski mir, nezaželen in v zadnjem času več ali manj odslovljen. In kar nekaj je tudi podjetij, kjer je zelo jasno povedano, da si ne želijo sindikata. Zdajle smo se srečali z enim takim, ki je povedal, da raje zapre podjetje kot, da dovoli organiziranje sindikata. Skratka, v tem delu je potrebna sprememba. Potreben je bolj natančen vpogled. Morda se res niso vsi obrnili na inšpekcijo dela, ampak tudi inšpektor dela lahko ugotovi: »Ja, očitno je bila kršitev storjena«, samo to so stvari, ki se dokazujejo na sodišču. Ima sicer možnost tistega enega mesca zadržanja, ki je brez veze.

Pa še to mogoče za zaključek. Postopki na sodišču ne trajajo en mesec. Pri Hugetu bo v mesecu maju prvi narok za zaslišanje, odpuščen je bil avgusta. To je prva stopnja, kar pomeni v vsakem primeru bo nekdo vložil pritožbo, ki bo trajala vsaj še leto dlje, pa verjetno še kaj naprej. Se pravi vsaj tri leta bo potrebno poskrbeti za njegovo eksistenco. V njegovem primeru smo to s sindikati storili, ampak verjemite mi, da ne moremo zaposliti ravno vsakega, za katerega se delodajalec odloči, da ga ne mara več videti v podjetju.

Tako da jaz se zahvaljujem predlagatelju za to, da je opozoril na ta problem, da imamo možnost to povedati in razložiti. Računam na kooperativnost tudi Ministrstva za delo in na skupno iskanje rešitev, ki bojo tole preprečile. Ker v nasprotnem primeru bomo imeli pa vse na ulicah, če se ne bomo mogli pogovarjati po podjetjih, to pa ne vem, če je cilj družbe.