Hvala za besedo, predsedujoči. Stanje delavskih pravic v naši državi ni rožnato. Imamo problem z rastočo prekarnostjo in s temi povezanimi oblikami nezakonitega izkoriščanja, imamo delovno inšpekcijo, ki je podhranjena, pogosto tudi brez zoba. V zadnjem času pa so se namnožili še primeri, ko se predstavniki kapitala spravljajo na organizacije zaposlenih neposredno. Govorimo o vprašljivem odpuščanju tistih najbolj aktivnih članov delovnih kolektivov, ki vodijo sindikate, ki zastopajo zaposlene v delavskih svetih in so zavoljo tega deležni povračilnih ukrepov s strani delodajalca. Izvirni problem tega je slovenska zakonodaja. Vanjo namreč ni zadovoljivo implementiran 1. člen konvencije številka 135, mednarodne organizacije dela, ki predstavnikom zaposlenih namenja celovito in posebno zaščito. Posledično je stran kapitala postavljena v položaj tako tožnika kot sodnika. Delodajalec najde pri delavskem predstavniku neko napako, neko domnevno kršitev njegovih delovnih obveznosti ali pa si tako kršitev kar izmisli. Tak moteč element, ki opozarja na slabo stanje delavskih pravic v podjetju, na nepravilnosti poslovodstva ali kaj podobnega, nato odpusti, s takim izgovorom. Taki zaposleni pa mora nato iskati svojo pravico na sodišču. In tudi če delavski predstavnik potem na sodišču svojo pravico najde je bila škoda že storjena. Sodni postopki so dolgi, vlečejo se eno leto, leto in pol, dve leti, dve leti in pol. In v tem času bo nek tak advokat delovnega kolektiva v podjetju, zaide v socialno stisko, materialni položaj mu drastično pade, izpostavljen je psihološkim pritiskom, znajde se cel v zavidljivi situaciji, ko pade v brezno revščine. In take zakonske varovalke kot so v slovenski zakonodaji v tem trenutku, ki to dopuščajo, v resnici niso nobene varovalke, ampak ugoden teren, na katerem delodajalci lahko utišajo najbolj aktivne predstavnike zaposlenih in tistih, ki se prizadevajo za dobrobit transparentnega poslovanja podjetja in da so pravičnega deleža iz bogastva, ki ga neko podjetje ustvarja, deležni tudi zaposleni. In primeri takega postopanja s strani kapitala so se pri nas, v zadnjih letih še posebej, izrazito namnožili. Jasno. Smo imeli en tak primer, dva taka primera, tri take primere, ki so se izkazali za učinkovito sredstvo discipliniranja zaposlenih. In ko ti na tak način enkrat obglaviš sindikat, obglaviš delavski svet, se nisi zgolj znebil tistih najbolj aktivnih zaposlenih. Učinkovito si zastrašil tudi preostanek delovnega kolektiva. To je neka strategija palice z odpuščanjem, torej z izvedbo odpuščanja ali zgolj grožnjo odpuščanja, ki hromi sindikalno delovanje v podjetju ali pa tudi delovanje v delavskih svetih, torej možnost soupravljanja delavnega kolektiva s podjetjem. Vam bom navedel nekaj takih primerov iz zadnjih nekaj let. Začel bi s Kovinoplastiko Lož, kjer je predsednik sveta delavcev dobil izredno odpoved, ker si je aktivno prizadeval za ureditev razmer v podjetij, večje pravice ter plačilo delavcev. Hkrati je bil ta človek tudi sindikalno aktiven. Imamo primer Infrastrukture Bled, kjer lahko beremo o izredni odpovedi predsednice Sveta delavcev, zato ker je ta opozarjala na nepravilnosti pri poslovanju. Bosch rexroth, opozorilo predsedniku Sveta delavcev pred redno odpovedjo, ki je pod pritiski rezultiralo v sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ampak ključna beseda tu ni sporazumno, ampak to, da je prišlo do odpovedi in do pritiskov. Imamo Steklarno Rogaška. Opozorilo pred redno odpovedjo predsedniku Sveta delavcev, ki je bilo kasneje sicer rešeno z mediacijo, ampak spet: pritiski, discipliniranje. Dravske elektrarne. Uvedba disciplinskega postopka zoper predsednika Sveta delavcev brez predhodnega soglasja Sveta delavcev in izrek disciplinskega ukrepa zaradi javnega opozarjanja na sporne poslovne odločitve poslovodstva HSE. Paloma. Podobna zgodba. Ariva Dolenjska in Primorska. To bomo danes tudi še slišali. Zavarovalnica Triglav, Pošta Slovenija, Adria Airways, Helios, TEŠ, Lama, danes Titus, Dekani. In tako naprej. Primerov se je v zadnjih letih namnožilo kar nekaj. Še enkrat izpostavljam, zakaj je do tega prišlo. Zato ker so zakonske varovalke nezadostne in ker je kapitalistični razred ugotovil, da jih lahko obhaja, da lahko zaposlene disciplinira bodisi z izvedbo odpovedi, potem pa naj se oni sami znajdejo na sodišču, bodisi z grožnjo z odpovedjo, ki ne uživa samostojnega pravnega varstva, se pravi se tak delavski predstavnik nima niti nikamor za pritožit. Se je ta praksa razpasla na kar lepo število podjetij in kot rečeno, ta trend je v porastu.

Zato v Levici za to sejo predlagamo naslednje sklepe: 1. sklep nalagam Ministrstvu za delo, da pripravi poročilo o stanju varstva delavskih predstavnikov pred povračilnimi ukrepi delodajalcev in ga v 30 dneh posreduje Državnemu zboru. 2. sklep nalaga istemu ministrstvu, da nato v sodelovanju s sindikalnimi organizacijami in združenjem Svetov delavcev pripravi ustrezne rešitve, ki bodo predstavnike delavcev učinkovito zaščitile pred povračilnimi ukrepi delodajalcev, kot to zahteva prvi člen Konvencije mednarodne organizacije dela številka 135 in jih v roku 90 dni posreduje v obravnavo državnemu zboru.

Hvala.