Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci ter seveda vsi gostje.

Ko govorimo o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, je najprej treba poudariti, da gre za edinstven projekt, ki nima primerljivega ne na področju našega resorja niti mi ni znano, da bi bil kje drugje prisoten v naši praksi. Kot je bilo že povedano, gre za skupen projekt oziroma nekakšne vrste partnerski projekt sektorjev in ministrstva. Moramo se vrniti v okoliščine, ki so narekovale tak proces in tako partnersko sodelovanje. Z vstopom v Evropsko unijo se je slovensko kmetijstvo čez noč soočilo s konkurenco enotnega evropskega trga, ker je večina držav z boljšimi pogoji za pridelavo, z boljšo agrarno strukturo in je sposobna proizvajati proizvode po nižjih stroških. Hkrati so na obzorju ves čas nadaljnje liberalizacije svetovne trgovine s hrano, kar povzroča enak efekt, vedno večji pritisk svetovne svetovne konkurence na evropski trg in seveda tudi na slovenski trg v smislu konkurenčnega pritiska. Bil je to čas krize, ko je bila šibka kupna moč in je potrošnik iskal predvsem poceni hrano. In v teh okoliščinah se je rodil zakon, ki je potem že po sprejetju zakona, se je sektor soočil še z eno dodatno izjemno težko okoliščino in to je bil ruski embargo, ki je stresel do temeljev evropski kmetijski trg in posledice katerega so bile, da so viški iz nekaterih držav, da so se mogle evropske proizvajalke seveda soočiti z viški določenih proizvodov, mleko, zlasti jabolka kasneje in kar je posledično povzročilo pritiske na naš trg. In v teh okoliščinah je bilo jasno že pred vstopom seveda v Evropsko unijo, pa tudi kasneje, da Slovenija potrebuje nek inštrument, ki bo dvignil prepoznavnost kakovosti lokalnih proizvodov in s tem tudi potrošniku povedal oziroma prikazal, v čem je dodana vrednost teh proizvodov in ki bo omogočila našim proizvajalcem, da kljub težjim pogojem in višjim stroškom pridelave, zmorejo ustvarjati večjo dodano vrednost in tudi te svoje proizvode prodati in tako se je rodil Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov in sicer je bil sprejet v Državnem zboru leta 2011 aprila in je bil potem leta 2012 tudi v enem izvedbenem, pri načinu kako se izvaja, tudi deležen manjše spremembe. Zakon določa sektorje, ki lahko vstopajo v promocijo. Spoštovani predsednik, če dovolite bo kratek zapis celega sistema tudi sodelavka razdelila poslancem v nadaljevanju, zato da lažje zaobjamemo ta kompleksen sistem. Skratka, zakon določa sektorje, ki se lahko vključijo, določa vrsto promocije, vrsto promocije - to je skupna splošna promocija in promocija shem kakovosti in zakon določa sprejem šestletnega strateškega načrta, ki ga sprejme vlada in triletnega programa, ki ga potrdi oziroma sprejme minister pristojen za kmetijstvo. Določa vire financiranja promocije in sicer promocije se financira na način, da sektorji, se pravi primarni proizvajalci in tisti, ki njihove pridelke odkupujejo, se pravi predelava, zbirajo sredstva vsak v enakem deležu. Že zakon sam določa, da so vsa namenska sredstva, ki jih zberejo primarni proizvajalci, porabijo samo za promocijo shem kakovosti, medtem ko se tista sredstva, ki se zberejo od predelovalne industrije po uporabi ali za splošno promocijo, pol pa za promocijo shem kakovosti in zakon tudi pravi, da državni proračun prispeva vsaj 40 % na zbrana sredstva, v skupno vsoto, ki se potem nameni za izvajanje promocije. Zakon določa še način zbiranja prispevkov – kdo so zavezanci, kako se pobira in podobno. Predpisuje, da je potrebno o tem voditi evidenco o zavezancih in kaj želim še posebej poudariti iz zakona? V 22. členu pravi, da promocijo izvajajo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, organi v sestavi ministrstva in Svet za promocijo. Namreč zakon kot organe in posvetovalna telesa opredeljuje predvsem dva ključna organa oziroma tipa organov. Eno je Svet za promocijo. Svet za promocijo sestavlja osem članov, po zakonu sta to dva predstavnika ministrstva v obeh sestavah Sveta za promocijo, ker zdaj imamo namreč že drugi mandat in je bilo to članstvo na uradniški ravni in potem tri predstavnike Gospodarske zbornice Slovenije, dva predstavnika Kmetijsko-gozdarske zbornice in en predstavnik Zadružne zveze Slovenije. Se pravi dva ministrska, šest zunanjih oziroma šest predstavnikov sektorja. In zakon opredeljuje tudi sektorske odbore, to so Odbor za meso, Sektorski odbor za meso, Sektorski odbor za mleko, Sektorski odbor za sadje – za vseh osem sektorjev imamo, se pravi še za vrtnine, žita, oljke, vina in med, tudi tam, kjer se še o promociji ne pogovarjajo. Ti odbori so v celoti sestavljeni iz zunanjih članov. Tu ni niti predstavnikov ministrstev, pač pa so predstavniki zbornic, ki so bile že naštete, poleg tistih že naštetih, še obrtne zbornice, gospodarskega in interesnega združenja, potem raznih združenj kmetov in podobno. In zakon pravi, da z delovanjem sektorskih odborov se zagotavlja sodelovanje posameznih sektorjev pri promociji. Zakaj? Če boste pogledali gradivo, ki vam ga bomo razdelili, boste videli, da je ne glede na to, da zakon določa cel sistem promocije, kot sem ga že kratko opisala, je ključen sprožilec, da se promocija sploh začne, odločitev posamičnega sektorskega odbora, da vstopi v promocijo. Se pravi, sektorski odbor z mlekom se je, recimo, o tem odločal 20. avgusta 2014 - boste videli tudi potem, je svoje sklepe še nekoliko spreminjal -, ampak sektorski odbor, ki je sestavljen samo iz predstavnikov primarnih pridelovalcev in predelave, se odloči, ali bo vstopil oziroma kdaj bo vstopil v promocijo, koliko bo prispeval - zakon že pravi, kakšna je maksimalna višina prispevka, ampak sektor se sam odloči, ali bo prispeval v maksimalni višini ali v nižji višini. Sektor se nadalje odloča o tem, kateri proizvodi bodo. Bilo je že povedano, da je sektor za meso tudi vstopil v promocijo, ampak ne z vsemi proizvodi, samo goveje in meso perutnine, medtem ko je bil za sektor prašičjega mesa ta vstop kasnejši, drugi pa niti niso še na tej poti. Nadalje sektor sam predlaga tudi delež proizvodnje, ki mora biti certificirana s to shemo, s katero vstopajo, v našem primeru je to Izbrana kakovost, in ko se tisti delež doseže, se začne prispevek pobirati od vseh pridelovalcev in se lahko potem promocija tudi začne. Torej, ko sektorski odbor sprejme to odločitev, jo posreduje svetu za promocijo. Ponovno povem, tudi svet za promocijo je sestavljen iz šestih predstavnikov sektorja in dveh uradnikov ministrstva. In ta potem te odločitve potrdi in jih posreduje ministrstvu. In minister za kmetijstvo potem sprejme vse pravne podlage, namreč, ustrezne akte, ki so potrebni, da se potem dejansko začne.

Torej, na tej shemi, ki jo imate razloženo pod točko 3, je še enkrat razvidno, kdaj je bil sprejet zakon in potem mesec kasneje konstituiran svet za promocijo. Potem je bil sprejet strateški načrt, šestletni strateški načrt, od 2013 do 2018, na podlagi usmeritev sektorskih odborov je ta načrt pripravil svet in ga predlagal ministru, ta pa Vladi. Se pravi, vloga sektorskih odborov in sveta za promocijo je tudi ta, da daje usmeritve oziroma svoja stališča ministrstvu pri ključnih strateških načrtih, programu promocije in potem pri vseh nadaljnjih odločitvah.

No, in v letu 2015 so bile sprejete, kot je vidno iz te razpredelnice, potrebne odločitve glede vstopa tako na področju sektorja mesa in sektorja mleka. Mogoče še mimogrede povem, da sektorski odbor za mleko šteje enajst članov, sektorski odbor za meso pa kar osemnajst članov. In potem je te odločitve oziroma te predloge sprejel svet za promocijo, ki je hkrati potem tudi predlagal ministrstvu, da sprejme ustrezne podlage, ministrstvo pa je za namen izvajanja promocije sprejelo ustrezni odredbi o vključitvi sektorja mleka in potem sektorja mesa, uredbo o višini prispevka za sektor mleka in uredbo o višini prispevka za sektor mesa, odredbo o programu promocije za tri leta in naznanilo o prejetju Sklepa Evropske komisije o združljivosti državne pomoči s Pogodbo o delovanju Evropske unije; namreč, vsi ti programi se morajo priglasiti in dobiti potrditev s strani Evropske unije.

Torej, potem je potekal postopek dvotirno, bi rekla, oziroma po dveh kanalih. Na eni strani je za sprejeti program ministrstvo izvedlo javno naročilo v skladu - tudi sam zakon o promociji pravi, da ministrstvo izvajalca programa promocije izbere v skladu z Zakonom o javnem naročanju, in sicer je v ta namen izdalo sklep o začetku postopka javnega naročila v maju 2016 in potem objavilo obvestilo o naročilu na portalu javnih naročil 6. junija istega leta. Javno odpiranje ponudb je bilo 12. julija in potem na odločitev o oddaji naročila podpisana pogodba in obvestilo o oddaji javnega naročila. Vzporedno s tem, kot sem že rekla, je pa ministrstvo vzpostavilo bazo zavezancev v sektorju mleka in mesa, pripravilo navodilo o pobiranju prispevkov, poskrbelo za začetek zbiranja prispevkov in obveščalo o vsem tem zavezance. Rezultat tega je bila izvedba sektorskega programa promocije v šestih valovih. Tu sem dolžna pojasniti na tej točki, kako je bila določena vrednost javnega naročila. Namreč, sam zakon pravi, da se lahko za promocijo porabi toliko denarja, kot se ga zbere, kot se ga sčasoma nateka; nikoli ni mogoče skleniti ali pa zagnati, recimo, nekega vala kampanje, ne da bi bila za to že vnaprej zbrana sredstva. Mi smo ocenili za ta dva sektorja, da bo pobranih prispevkov za okrog 3 milijone 287 tisoč. Namreč, na podlagi historičnih podatkov za proizvodnjo v obeh teh sektorjih za pretekla leta in na podlagi višine prispevkov smo tako izračunali, seveda pa dejansko nismo mogli predvideti, kakšna bo točno pobrana višina prispevkov zaradi nihanja proizvodnje, ker se pač plačuje po litru mleka in po kilogramu mesa, in ker so ta sezonska in čezletna nihanja, je bila to samo ocena. Zaradi tega je ministrstvo v skladu z Zakonom o javnem naročanju se odločilo za sporazum za okvirno oziroma predvideno vrednost kampanje, ker ob sklenitvi sporazuma ni bilo mogoče natančno določiti obsega finančnih sredstev. In se je že takrat pri sklenitvi sporazuma predvidelo, da se bo za posamezne vale kampanje, glede na natečena zbrana sredstva, sklenilo anekse. In za šest valov kampanje je bilo tako sklenjenih šest aneksov. Dejansko se bo skupno s to kampanjo, ki bo zdaj zadnja - na sklicu imate točno navedeno, v katerih časovnih obdobjih je katera kampanja potekala - zdaj bo v teku zadnja kampanja in skupaj bo za promocijo, za ta triletni program porabljenih 2 milijona 983 tisoč in še nekaj evrov. Torej, 10 % manj, preden smo sploh šli v postopek javnega naročanja.

Glede izvedbe javnega naročila in izbire izvajalca je treba še tole povedati. Za odprt postopek, ki smo ga izbrali, javnega naročanja je bilo v samem sklepu 26. maja 2016 določeno, kdo vodi izvedbo javnega naročila, ter dve strokovni komisiji, ena za javno odpiranje ponudb, ki so se ga med drugim tudi vsi predstavniki prispelih ponudb udeležili, v sestavi štirih predstavnikov, uradnikov ministrstva, in strokovna komisija za ocenitev ponudb v sestavi enajstih članov. V tej komisiji, strokovni komisiji, ki pa je strokovno ocenila, se pravi, prva komisija je samo formalno pravilnost in popolnost vlog ocenjevala, druga pa strokovnost, v tej drugi strokovni je bilo pet predstavnikov sektorskih odborov za mleko in meso, se pravi, proizvajalcev ali pa pridelovalcev, en predstavnik Zadružne zveze Slovenije, en predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice in štirje predstavniki, uradniki ministrstva.

V gradivu, ki smo vam ga razdelili, so ponovno, tako kot je že ministrstvo seznanilo poslance preko poslanskega vprašanja poslanca Žana Mahniča aprila 2017. Imate v svojem gradivu tudi seznam vseh 11 predstavnikov, ki so sestavljali strokovno komisijo za izbiro ponudbe. Ocenjevanje je bilo tako, da je vsak individualno ocenjeval ponudbo po vnaprej določenih strokovnih kriterijih in ponudba, ki je zbrala največ točk je bila potem na koncu tudi izbrana. Prispele so tri ponudbe in sicer treh oglaševalskih podjetij: Pristop, Futura in Direkt medija. Izbrana je bila Futura, ki je izbrala največ točk in je bila izbrana kot ekonomska najugodnejša ponudba, saj je izbrala največ točk po naslednjih merilih: cena je predstavljala 30 % meril, ideja kampanje, ki je bila potem seveda… merilo je bilo še razdelano 40 % in učinkovita medijska strategija, 30 %.

Za konec bi želela povedati še to, da seveda kampanjo in njeno učinkovitost tudi merimo in sicer enkrat letno opravi pooblaščena raziskovalna agencija raziskavo javnega mnenja o učinkih letne kampanje in ta zadnja ocena kaže naslednje učinke pri potrošnikih: 72 % vseh vprašanih prepozna znak »Izbrana kakovost ­– Slovenija« in hkrati pravilno interpretira njegov pomen. Vrednost je podvojena glede na stanje konec leta 2016, ko je bil znak že v delni uporabi, ni pa še bil promoviran oziroma komuniciran. Takrat, konec leta 2016 je bilo 38 % takih, ki so ta znak prepoznali. Naj spomnim, znak je v bistvu prišel v javnost leta 2015. Delež tistih, ki so za izdelke označene z znakom Izbrana kakovost – Slovenija pripravljeni plačati višjo ceno, jim(?) indikator znaka kot odločilnega faktorja za izbiro, ostajajo značilno višji. Značilnost je tudi zmanjšal delež tistih, ki mleko in meso označeno z znakom »Izbrana kakovost – Slovenija« enačijo z izdelki brez omenjene oznake.

In še glede na oktober 2016 so potrošniki po kampanji značilno pogosteje mnenja, da znak »Izbrana kakovost – Slovenija« pomeni, da je mleko v celoti pridelano in predelano v Sloveniji in da je goveje in perutninsko meso rejeno in pridelano v Sloveniji in to pripisujemo učinku kampanje. Želja po lokalnih proizvodih med potrošniki narašča za 5 %, zaupanje v lokalno hrano narašča za 5 % in ni naraščanja strinjanja s trditvijo, da je lokalna hrana kakovostna in sicer za 5 % v tem obdobju od 2016 do 2018.

Izpostaviti pa je nujno tudi druge pozitivne učinke promocije in sicer menimo, da je proces promocije pozitivno vplival na vertikalno integracijo v posameznem sektorju. Se pravi na integracijo od primarnih proizvajalcev do potem zadrug, predelovalne industrije in ne nazadnje tudi trgovine, saj se je tudi trgovina certificirala, zato da lahko prodaja izdelke izbrane kakovosti, kadar ne gre za predpakirane izdelke.

Kot uspeh lahko tudi vzamemo to, da so se drugi sektorji, ki sprva niso imeli interesa se vključiti v to promocijo, zdaj odločajo in želijo pospešiti svoj napredek pri tem, ko pripravljajo specifikacijo za izbrano kakovost in se vključujejo v promocijo.

In če povzamem, želela bi še enkrat poudariti, da gre za skupno izvajanje MKGP in sektorjev in da so sektorji sprožilci celotnega začetka in poteka promocije. Ne nazadnje se tudi Svet za promocijo in sektorski odbori seznanjajo z letnimi poročili o izvajanju promocije, natančno spremljajo kampanje, seznanjajo se tudi s temi raziskavami javnega mnenja, se pravi kaj te agencije zaznavajo pri potrošnikih. Menimo, da so učinki v ohranitvi tržnega deleža, kar ni samo po sebi razumljivo, na začetku sem omenila, kakšnih konkurenčnih pritiskov je deležna pridelava hrane v Sloveniji. In obdržati tržni delež za našo industrijo ali pa za naše pridelovalce, je nekaj, kar bo najbrž tudi v bodoče možno samo z intenzivno promocijo oziroma navezovanjem potrošnika in seveda ne kar tako samo s promocijo, predvsem tudi z dejansko kakovostjo naših proizvodov in prepoznavnostjo naših proizvodov.

Kot sem že rekla, je neprecenljiva dodana vrednost k vertikalnemu povezovanju. Če se spomnimo par let nazaj, je naši agroživilski verigi vsak segment deloval zase, primarni pridelovalci po svoje, zadruge po svoje, industrija po svoje, eni so prodajali ven, drugi so zunaj kupovali. Vendar pa ta sistem promocije na nek način vse poveže v eno čvrsto vertikalno verigo. Želimo si za v bodoče še vstop novih sektorjev, po sektorju sadja še druge sektorje. En izziv pa je vendar ostal - če smo uspeli zadržati tržni delež in s tem tudi več dodane vrednosti zaradi izbrane kakovosti, pa mislim, da še zmeraj ostaja izziv, da se ta zadržana ali pa ta ustvarjena dodana vrednost tako porazdeli po verigi, da ima od tega korist tudi kmet, kar je, konec koncev, tudi naš cilj, skratka, da bi skozi čas dosegli tudi to, da so tudi kmetovi pridelki bolje plačani. Pred nami je novo obdobje, šestletno obdobje za promocijo, Vlada je že potrdila strateški načrt za šestletno promocijo, pripravljalo se bo triletni program in izbiralo novega izvajalca. Mi si želimo kot ministrstvo, da bi tudi z novim programom naslovili, prepričali slovenskega potrošnika in ga utrdili v tej njegovi percepciji ter priznavanju večje dodane vrednosti lokalne proizvodnje in slovenske hrane.

Hvala lepa.