Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in seveda vsi ostali prisotni. Vam se, gospod predsednik, zahvaljujem, da ste me povabili na to sejo. Sejo bom najkasneje ob treh zapustil, ampak mislim, da tisto, kar je v moji moči, da vam pojasnim, bom tudi pojasnil.

Sam bi tudi rad povedal, da ne bom govoril politično, zato ker nekatere nujno potrebne teme, med katerimi je tudi promocija hrane in sama hrana, mora biti izven politike, tako da, spoštovani Tomaž Lisec, vaša vprašanja ne razumem politično, ampak pač, kot željo, da kakšno stvar, ki mogoče ni zadosti znana, da se pojasni.

Mogoče kot prvo, na začetek - v resnici marsikje piše, da je pretirana oziroma da je preveč denarja zapravljeno za promocijo lokalne slovenske hrane. Resnica je v resnici drugačna. Sama promocija hrane bi se intenzivno in sistematično morala začeti pred vstopom v Evropsko unijo - nekatere nam konkurenčne države so to naredile - in kot drugo, zneski, mogoče se nekateri, ki ste dvignili tudi svojo roko za sprejem Zakona o promocijah - namreč, promocija se odvija po Zakonu o promociji – nam konkurenčne države namenjajo bistveno več denarja, kakor milijon evrov na leto - ker govorimo o treh milijonih, govorimo o treh letih.

Že prva sosednja država, ki se je takrat opazovala, kjer govorijo nemško, je takrat, za tovrstno promocijo, namenjala okoli 20 milijonov evrov letno. Sosednja, mislim, da je namenjala 40 milijonov evrov letno. Ena država naprej, mislim, da se znesek približuje celo stotim milijonom evrov. Torej države so spoznale, da je promocija lokalne hrane, da je smiselna. To je prva zadeva.

Druga zadeva, ali lahko promocija hrane reši vse tegobe kmetijstva, kmetij prehranskega sektorja? Odgovor je, ne more, zato, ker je cilj dosti omejen. Z promocijo hrane se želi v bistvu informirati in »senzibilizirati« potrošnika v konkretni državi, da je bolj lojalen do hrane in svoje države. Ta lojalnost je v Sloveniji, na žalost, bila po vstopu v Evropsko unijo zelo nizka. Verjetno se zavedate še tistih časov, ko je bilo skorajda bogokletno govoriti o tem, da v Sloveniji želimo jesti slovensko hrano? – čeprav so podobno govorili Avstrijci, da v Avstriji želijo jesti avstrijsko hrano, Nemci v Nemčiji želimo jesti nemško hrano in je v bistvu potrošnik, je bil celo za enakovreden produkt tuje hrane, na trenutke pripravljen plačati več za tujo hrano. Cilj je bil pa dosti enostaven, cilj je bil, da se prepoznavnost in lojalnost povečuje - ne vem, iz slabe tretjine na 70 %, mogoče nekoč celo pridemo na 90 %, kakor je v nekaterih državah – ob tem pa, da je za lokalno hrano pripravljen plačati ne manj ali enako, celo za nekaj odstotkov več. Recimo, če pogledate primer Avstrije, kjer so pa ob vstopu v Evropsko unijo in tri leta pred tem, govorili to, kar mi sedaj govorimo zadnja leta, strokovnjaki pravijo, da je domačin za lokalno hrano pripravljen plačati tudi do 15 % več. To stabilizira kmetijski in prehranski sektor.

Seveda, vse težave kmetijstva promocija ne more rešiti, ampak saj to tudi ni namen. Zato, da se kmetijstvo prilagaja klimatskim spremembam, zato, da se kmetuje tam, kjer se težko kmetuje, zato, da se marsikje sploh kmetuje – se letno investira skorajda 250 milijonov slovenskega in evropskega denarja, ki je v resnici tudi naš denar. Tako da, v bistvu govoriti in pričakovati od promocije, da reši vse težave, pa izzive kmetijstva, ne gre, posredno pa daje učinke, pozitivne, marsikje. Sama promocija seveda je bila ves čas analizirana z stališča ciljev, torej lojalnosti potrošnika. Jaz verjamem, da bo ministrstvo to dosti bolj strokovno znalo obrazložiti.

Ob tem se je seveda kmetijska proizvodnja, spoštovani predlagatelj, se ves čas spremlja. Tudi sami, ko ste bili predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, tudi z vami sva se dosti pogovarjala, sicer vsak na drugi strani mize, pa vendar mislim, da v korist slovenskega kmetijstva – glavno poročilo je Zelena knjiga, ki se včasih obravnava celo dvakrat letno. Zelena knjiga ima samo eno težavo, da je preveč obsežna, preveč podatkov je na voljo, ne pa da je premalo podatkov na voljo in iz Zelene knjige se vidi večina agregatov kmetijske in prehranske proizvodnje, ob tem pa statistika meri tudi ostale stvari. Mimogrede, marsikateri dokaz v Zeleni knjigi je ravno črpan iz slovenske statistike.

Torej sama promocija je pa imela cilj povečevanje lojalnosti našega potrošnika, ko vstopi v trgovsko verigo. Vem, da boste vprašali - ali je to pomembno? Pa odgovor je zelo enostaven, je pomembno. Zakaj? Zato, ker večina nakupov hrane se dogodi v marketih. Ko državljanka ali državljan, Slovenka ali Slovenec stopita v market, imata na razpolago jogurt slovenske mlekarne, jogurt tujih mlekarn in tukaj promocija mora delovati. Tukaj mora slovenski kupec pomisliti, ali ne bi raje kupil slovensko hrano in ali sem pripravljen, tudi če pride do dumpinškega uvoza, kjer je nekje neki višek, mogoče kakšen evro, cent, za slovensko hrano plačati pa tudi več?

Kar se tiče promocije, še nekaj je potrebno povedati – zakaj pa tako dolgo ni prišlo do tovrstne promocije? Saj ne, da država ni imela želje. Spoštovani poslanec, verjetno se celo spomnite tudi vi oziroma vaš minister, moj prijatelj – on pa je moj prijatelj, za razliko od ostalih, ki jih omenjate, pa so znanci, niso pa neki družinski prijatelji – je želel promocijo uvesti že v času Janševe vlade. Če se dobro spominjam, je takrat, samo za ta namen, bil v kabinetu zaposlen 1 človek in zakon je bil napisan. Tisti zakon, mislim, da je bil celo nekoliko bolj obsežen – po domače, dražji – zato, ker je, če se dobro spominjam, govoril celo o novi agenciji, ki bi se ukvarjala samo s tem.

Vendar zakaj zakon takrat ni bil sprejet? Razlog je dosti enostaven. Pri promociji gre za dogovor z sektorjem. Namreč, kako promocija poteka? Promocija poteka takole, da kmetija in kmet, obrtnik, delavec torej in industrija, morajo čutiti potrebo, da se njihova hrana, ki je naša hrana, promovira. Dokler ne čutijo te potrebe, dokler se ne dogovorijo in dogovor je težek, ker se v Sloveniji zelo težko karkoli dogovorimo, pa je na eni strani sindikat, zbornica, ena zbornica, druga zbornica, zraven je potem tudi Gospodarska zbornica Slovenije in še marsikdo drug, se morajo dogovorit in ta dogovor je trajal tako zelo dolgo.

To je bil tudi razlog, da v tedanji vaši Vladi, je zakon, ki tudi takšen kot je bil, bi ga jaz takoj podprl, ni prišel do Državnega zbora, ker je eden od deležnikov se umaknil in ko sem imel sam možnost, da sem bil nekaj časa kmetijski minister, smo izjemno dosti časa porabili za to, da smo z deležniki dogovorili in da je bil jasen signal, nam je v interesu, ko pa mi zberemo denar, pa dodajte še vi lasten denar zraven. In to nam je uspelo. To je prva stvar oziroma ena izmed pomembnih stvari. Torej zakon funkcionira na način, da šele, ko sektor vidi potrebo, da se promovira, država primakne svoj denar. Tako da, ko govorimo o 3 milijonih evrov, je potrebno povedati, ni to vse denar iz državnih jasli, iz državnega proračuna, ampak je dobra tretjina oziroma slaba polovica, mislim, da dobra tretjina, je denar, ki ga prvo zberejo sektorji. In če ste opazovali akcijo, kako je potekala, je potekala takole, da od začetka niso vsi sektorji želeli promocije. Prvi sektor mislim, da je bil sektor mleko, kar je tudi logično, saj če pogledate, kaj je najpomembnejša proizvodnja v Sloveniji, je mleko. Tukaj imamo viške, tukaj imamo verjetno v tem trenutku že 130-odstotno proizvodnjo, kar se tiče potreb na slovenskem trgu. Relativno zelo hitro sta pa zraven prišla tudi še 2 druga sektorja in to je sektor perutninsko meso in sektor goveje meso. Ostali sektorji so potrebovali lastno razpravo. Ministrstvo ni povedalo, ej sektor sadjarstvo, vključite se, sektor prašičereja, vključite se. Ministrstvo je samo čakalo, da se znotraj sektorja dogovorijo. Sektor… To, da pristopajo novi sektorji, seveda za mene je znak, da tisti, ki jim je najbolj namenjeno, ki proizvajajo, da čutijo in vidijo, da je stvar učinkovito. Seveda, zakaj sektor sadjarstvo ni prišel prej. Sedaj je v shemi, ker vidim jabolka, ki imajo znakec nalepljen, torej predvidevam, da je v shemi. Zato, ker smo imeli 2 zaporedni pozebi. In takrat, če nimaš niti za 30 % zadosti jabolk, da lastno tržišče zadovoljiš, takrat ne promoviraš. Zato so oni odlagali promocijo, sedaj pa, kolikor vidim, pa promovirajo. Sektor prašičereja je bil še bolj težaven, zato ker je preveč združen in so se morali sami dogovoriti in so se dogovorili. In kolikor slišim, celo ostali sektorji se pogovarjajo, da vstopijo v shemo. To je zame dokaz, da shema deluje. Naslednje, relativno dosti se pogovarjam z ljudmi. Ne berem samo analiz, pogovarjam se z ljudmi in vidim, da je danes odnos do lokalne hrane pomembno boljši kakor leta nazaj. Niti približno ne trdim, da samo zaradi te akcije, vendar tudi zaradi te akcije. Nekdo od vaših me je vmes spraševal, ja, ampak to nič ne vpliva na naročila v javne zavode. Ja, v javne zavode se naroča na drugačen način, vendar tudi tam narašča nakup slovenske hrane, slovenskih surovin. Orodja, ki se tam uporabljajo, so drugačna. Niti približno še nismo tam, kakor bi si sam želel, torej da tisti, ki je odgovoren, ne zato, ker so 3 predpisi, ki mu nalagajo, ampak ker je odgovoren kakor v eni od sosednjih držav, je ravnatelj, on bo naročil lokalno hrano, ker zakonodaja dovoljuje podobno kot v Sloveniji, dovoljuje. In celo nekatere izboljšave so bile narejene, da je lažje tako nabaviti. Vendar tega sama akcija promocije ne more rešiti. Akcija promocija daje največji učinek v trenutku, ko kupec stopi v trgovino.

Vmes so bila vprašanja, kakšni ljudje so bili tisti, ki so izbirali. Jaz moram povedati, da prva vprašanja na to temo sem dobil že kot minister, mislim da, marca ali aprila leta 2017, takrat, ko se je ta velik razpis končal. Na ena vprašanja, mislim da, vam, gospod poslanec, je odgovarjalo ministrstvo, na drugo vprašanje je odgovarjala vlada. Ker ni bilo dodatnih vprašanj, smo pričakovali, da so odgovori nedvoumni in jasni. Če bi bila kakšna dodatna vprašanja, bi verjetno še bolj. Bi pa jaz zelo rad povedal naslednje. Večino pri odločanjih so imeli tisti, ki so dejansko financirali, v narekovajih, »iz svojega žepa«, torej sektorji odbori. Sektorski odbori so predlagali svoje ljudi. Na kakšen način so sektorji, na kakšen način je sektor mleko izbiral, kdo med njimi je primeren, da bo odločal, ali kateri drugi sektor, niti ni bilo vprašanje ministrstva. Oni so se kot sektor pač dogovorili. Vmes je bilo vprašanje, da so notri neki prijatelji in ne vem kaj še vse. Jaz bi si želel kot človek, da imam neizmerno dosti prijateljev. Na žalost mi način življenja to onemogoča. Imam nekaj dobrih prijateljev, družinskih prijateljev. Na tej listi ne boste našli mojih družinskih prijateljev, marsikoga pa poznam, zato ker pač Slovenija je majhna, sektor je majhen, kmetijstvo je majhno, Slovenija je celotno majhna. In čez čas, ko imaš določena leta starosti, marsikoga poznaš. Bi pa si seveda želel, da bi bilo čim več ljudi, ki jih jaz tudi spoštujem, da bi spadalo v skupino mojih prijateljev. Ali je dobro, da se o tem pogovarjamo? Nujno je, da se o tem pogovarjamo, zato ker na tako pomembno akcijo ne sme pasti seme dvoma. Jaz sem prvi, ki sem zainteresiran, da Računsko sodišče v celoti preveri vse faze postopka. Res sem zainteresiran, ker bi želel, da nekatere stvari v Sloveniji niso predmet, ko politične stranke med sabo komuniciramo. Naj bodo tako pomembne, da v njih ne dvomimo. Jasno meni recimo, ki nisem član Vlade, sem član koalicije, nisem pa član Vlade, je podatek, ki sem ga prebral, spoštovani poslanec, mislim, da celo iz vaše zahteve za sklic, da je Vlada že potrdila okvire nove kampanje, ki so še finančno močnejši. Bral sem neke številke na 6 let za nekaj 9 milijonov, za 3 leta za 4 milijone. To so višje številke, kakor so bile do sedaj. To je neki posredni znak. Predvidevam vsaj, da je tovrstna promocija potrebna in da želi vedno več subjektov biti prisotnih. In jaz mislim, da je prav, da je tako. Ne nazadnje mi konkuriramo s sosednjimi in drugimi državami. Čeprav se hvalimo, da imamo veliko izvoza, mislim, da v tem trenutku že več kot 25 % domače hrane, je glavni trg v vsaki državi lastna država. In samo navezanost kupcev na lokalni produkt, samo navezanost kupcev na lokalni produkt je tista, ki onemogoči, da ko pridejo višji, slovenski trg je majhen, je pa likviden, kjerkoli se viški pojavijo, Španija, Danska, prvo prodajno sito je Slovenija. Ne prodajajo po takšnih cenah kot v njihovih državah. Ko je paradižnika preveč na Danskem, na Nizozemskem, se tam ohrani cena, tam ima še vedno ceno. Za izvoz iščejo likvidne trge, kamor lahko pa prodajo po, torej dosti nižji ceni. In en velik kamion paradižnika lahko pri nas zatrese vse proizvajalce. Eno redkih metod, ki jih imamo na razpolago, je pa večanje lojalnosti. Jaz si res nekoč želim, da pridemo do tega, pot bo pa težka, da bo 90 % naših državljank in državljanov, ko vstopi v trgovsko verigo, iskalo lokalni produkt in da bo, če ne bo dražji kot 15 % od konkurenčnega iz tujine, da bo v roke vzelo in kupilo slovenski produkt. Mi še nismo tam, smo pa v bistveno boljšem stanju, kot smo bili pred 10, 5 leti, vendar še dolga pot nas čaka, ker če pogledate primere ostalih kampanj v preteklosti, boste videli, kako naporno je graditi lojalnost in kako enostavno je potem lojalnost razdreti. Zato podpiram, spoštovani predsedniki SDS, vaš sklep, da se revidira to področje s strani Računskega sodišča, ker bi si želel, da ko se revidira in ko bo ponovno in ko bo znano poročilo revidiranja, da bomo vsaj pri promociji bili ponovno enotni, ker to potrebujemo. Ker, če pa bo še to tema za politične, ne bo dobro, res ne bo dobro. Mogoče bo katera od političnih strank se počutila v tistem trenutku, ne vem, vesela, karkoli naj rečem, ampak sektor podeželje bo pa utrpel škodo.

Gospod predsednik, hvala za besedo.