Hvala za besedo. Lep pozdrav tudi iz kulturnega ministrstva.

Takole nekako. Medijska svoboda, svoboda izgovorjene, pisane besede je definitivno temeljni kamen vsakršnega razmišljanja o principu demokracije na sploh. Kot je že dejal moj kolega minister Cerar, na tem demokracija stoji ali pade. In to, da sedaj v bistvu tako nekako skupno vzdignemo glas v bran temu principu, temeljnemu principu, ki osmišlja sodobno družbo na sploh, je v resnici dober znak, da je Slovenija tudi na tem področju na dobri poti. Okolje, konstalacija, ki se postavlja okrog naše republike, govori o nekakšnem drugačnem principu. O principu izključevanja, dirigiranja, na en način o principu, za katerega smo verjetno mi vsi mislili, da je že zdavnaj za nami. Ti stari glasovi, te stare pošasti, ki nekako lezejo ven iz omar, morajo biti v resnici ustavljene, zaustavljene takoj na začetku in mislim, da je tudi tale sklic dober pokazatelj tega, da vemo kaj se dogaja in na vzhodu in na zahodu in na jugu in tudi na severu. Tako da, kar se tiče svobode medijev v vseh pojavnih oblikah, je zaveza v resnici vseh nas, da to svobodo branimo in jo tudi ubranimo. Tako da je vedno potrebno na glas spregovoriti o teh deviacijah, o teh stvareh, ki v resnici na nikakršen koli način ne sodijo na začetek 21. stoletja, ampak sodijo kvečjemu 70, 80 let nazaj v zgodovino. In prav je, da na to vedno ponovno in ponovno opozarjamo. Ali, če gre pri tem za besede, ki pomenijo na en način prilaščanje naše zemlje, ali če gre za besede in dejanja, ki pomenijo pritisk na neodvisnost medijev, ali če gre celo za diplomatske enote, ki se v resnici tičejo samega posega v temeljne postulate ene samostojne suverene države kot je Republika Slovenija. Očitno res nekateri mislijo, da smo tako krhki, tako podrejeni ali kaj jaz vem, tako hlapčevski, da si lahko privoščijo vse kar hočejo. Seveda je na nas, da včasih tudi zavpijemo na ves glas, da se postavimo za tisto, kar mi mislimo, da je prav, za tisto, kar smo si mi izborili v tej naši dolgi, dolgi zgodovini. Seveda je na en način tudi žalostno, vsaj mene osebno žalosti vsa ta neodzivnost evropske skupnosti na vse te pojave, ki se dogajajo okrog nas, pa ne govorim zdaj samo o Sloveniji in njenih sosedah, ampak na sploh po tistem istem principu, ki se je evropski družbi začel dogajati tam nekje po 1. svetovni vojni. pri vsej tej neodzivnosti na vse te pojave, ki pa so še kako zaskrbljujoči. Vsi vemo, kam je takšno podobno stanje na področju, da tako rečem »pišmeuhovstva«, pripeljalo v tistih časih. In zato je še toliko bolj pomembno, da mi kot skupnost ljudi zazrtih v bodočnost, temelječih na vsemu tistemu, za kar so se borili in krvaveli naši pretekli rodovi, da se znamo za to tudi postaviti in tudi vzdržati vse te pritiske in nikomur dovoliti, da nam bo kdajkoli še diktiral, kako naj govorimo, kaj naj govorimo, o čem naj govorimo. Vedno se bom spomnil svoje none, kako se je meni, kot majhnemu otroku, zdelo nerazumljivo, ko mi je razlagala, kako je morala v osnovni šoli pit Ricinusovo olje, zato ker je v šoli govorila slovensko. Takšnih stvari ne smemo pozabiti. To so temelji našega obstoja in če takšne stvari mirno prepustimo, da tečejo mimo nas, okrog nas, zna bit, da bodo tudi naši otroci kdaj pili Ricinusovo olje. Hvala.