Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav, spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki Vlade! Hvala za to jedrnato predstavitev, ki je bila prav to - zelo jedrnata -, gre za zelo široki dokument pa ste ga uspeli sežeti v nekaj stavkov.

Jaz bom temu dokumentu namenil bistveno več stavkov. Rad bi se posvetil parim poglavjem oziroma podpoglavjem in izpostavil nekatere stvari, ki jih je vredno označiti s plusom in tiste, ki jih je vredno oziroma tiste nekatere je vredno opozoriti z negativnim predznakom. Iz naslova področja dela smo le tukaj člani Odbora za delo bi najprej se posvetil eni zadevi, ki je omenjena v poglavju 2.1 - pravičen in vzdržen pokojninski sistem. Govora je o dvojnem statusu upokojencev, kar je seveda slaba ideja in smo jo v Levici vedno in zelo glasno in jasno ogovarjamo in nasprotujemo. Čeprav ta pripoved v tem dokumentu na prvi pogled ni to v bistvu v temelju spreminjanja koncepta pokojninskega sistema. Od tistega sistema neke socialne pravičnosti, solidarnosti, ki temelji na predpostavki, da pokojninski sistem mora omogočati varno in mirno starost, ga preusmerja v neki tržni rentni sistem, kjer prvi pokojninski steber ne zagotavlja ustrezne pokojnine, ampak mora biti ta dopolnjena z nekimi privatnimi zavarovanji, kar je še hujše drugimi viri kot je recimo dodatno delo. Dvojni status ni v redu prav iz tega naslova, ker nelojalno konkurenco postavlja sistem neke nelojalne konkurence na trg dela, kjer se cena delovne sile konstantno, zaradi tega niža, postavlja v nehvaležen položaj sicer vso maso aktivno delovnih ljudi. Iz tega vidika so potem škodljivi tudi ukrepi, ki so opisani pod točko 2.2 - Posebni ukrepi za spodbujanje zaposlovanja starejših. Zanimivo je, da vlada poskuša na eni strani vlagati sredstva za zaposlovanje starejših, je pa problem vlagati čas, energijo, trud in tudi sredstva v sistem nekih dostojnih pokojnin, v nek solidaren sistem, ki bi omogočal varno in mirno starost.

Zdaj, če sem tako zelo pavšalen, ampak ujamem v jedru duh teh ukrepov, niso namenjeni upokojencem, ampak so namenjeni podjetjem, kar je seveda nedopustno z gledišča socialne države.

Okej, zdaj sem bil za uvod malce kritičen. Bi šel naprej na poglavje vključujoč trg dela in kakovostna delavna mesta. Tudi tukaj bom kritičen, ampak bom najprej omenil par stvari s pozitivnim predznakom. Dobra stvar v tem poglavju je gotovo zvišanje višine pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Se pravi iz zdaj 350 na 530, kar v neto pomeni 412, kar je dobra novica.

Potem druga pozitivna stvar, črtanje sankcije nižanja denarnega nadomestila, tudi v redu in pa mirovanje statusa brezposelnosti za osebe, ki koristijo materinski, očetovski ali starševski dopust, v povezavi s pogoji za vključitev politike aktivnega APZ, kjer je pogoj neprekinjeno obdobje vključitve v evidenco brezposelnih. Se pravi en seznam, seznam dobrih stvari, da ne bom samo kritičen.

Zdaj pa bom malce kritičen. Seznam stvari, nekatere z negativnim predznakom na katere bi rad opozoril, je malce daljši. Ena taka točka je ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Ker je socialna pomoč previsoka, da se poveča motivacija za delo in zmanjša tveganje pasti neenakosti. Tisti ljudje, ki že zdaj živijo pod pragom revščine, potiska še globlje v njeno brezno lahko rečemo. Sprašujem se, če ni nobene alternative za bolj proaktivno spodbujanje v iskanje zaposlitve oziroma v delavno aktivnost. Torej, to je tudi lahko moje vprašanje – ali obstajajo alternative, imamo idejo, kako bi sicer s kakšnimi ukrepi, ki so manj represivni spodbudili delovno aktivne ljudi, da so prav to delovno aktivni? Ker argument, da se z izločitvijo dodatka za delovno aktivnost zmanjšuje ta past neke namerne delovne neaktivnosti, temelji na enem prepričanju, da so ljudje, ki ne delajo, ki so revni, ki živijo pod nekim pragom revščine, ki živijo v nekih nesrečnih situacijah, avtomatsko tudi leni. To je eno splošno prepričanje, ki se je ne vem načrtno ali kakorkoli uspelo uveljaviti v zadnjem času in zdi se mi, da s takšnimi ukrepi vlada spodbuja prav ta duh. Torej ljudi, ki so že itak v nekem finančno ali pa gmotno depriviligiranem položaju, jim dodaja še to nalepko, da so tam zato, ker so leni. ne zato, ker socialna država ne funkcionira, ne zato, ker gospodarstvo ne funkcionira, tako da bi bilo njim v prid, ampak zato, ker so leni, ker so sami krivi za to.

Potem še en argument nekega neustreznega razmerja med denarno socialno pomočjo in minimalno plačo je tudi neustrezen. Imamo se pravi to neko socialno pomoč in imamo minimalno plačo. Zdaj, kako urejati to vrzel med njima, imamo dva načina. Lahko ukinjamo dodatke, lahko nižamo socialne transferje ali pa na drugi strani in smiselno je navijati za to opcijo, je da dvigujemo minimalno plačo in na takšen način zagotovimo življenje nad pragom tveganja revščine in neke socialne izključenosti. Sploh je zanimiv podatek pri celi tej diskusiji, da gre, pri teh ukrepih, za prihranek 16 milijonov evrov, kar je sicer nekaj denarja, ampak za državni proračun to ni taka »izdatkovna« bomba da bi, ne vem, morali se prijet za glavo in ne vem kaj, ne? To je ena od točk z negativnim predznakom.

Naslednja, ki bi jo rad omenil je zmanjšanje trajanja prejemanja denarnega nadomestila. Starejši od 55 let in zavarovalno dobo večjo od 25 imajo zdaj pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost, v dolžini 25 mesecev – ta se zdaj krajša na 19. Cilj je, daljša delovna aktivnost starejših oziroma rešitev za tiste, ki, v navednicah »čakajo na pokojnino«. Še ena, ki bi se ji pa rad zelo odločno postavil po robu, pa je naslednja stvar – odjava iz zavoda, če odkloniš prvo ponujeno zaposlitev. Jaz mislim, da je to, z drugimi besedami temu lahko zelo upravičeno rečemo represija nad brezposelnimi, kjer zopet postavljamo brezposelne, ki so že tako in tako v deprivilegiranem položaju, pred še en zid, kjer jim rečemo: »Okej, delal boš, karkoli ti bomo ponudil, po kakršnikoli ceni, v kakršnihkoli okoliščinah, ne glede na tvoje dostojanstvo, ne glede na tvoje znanje ali veščine ali karkoli.« Imamo tu nekaj regulacij, kar se izobrazbe tiče, nimamo pa tudi regulacij, kar se tiče človeškega dostojanstva.

Ko sem pri represiji, grem na naslednjo točko – represija nad tujci. Dodaten pogoj za vpis v evidenco brezposelnih oseb, torej, prijava na zavod, je znanje slovenskega jezika. Državljani tretjih držav bodo morali izkazat obvladovanje osnov slovenskega jezika, na ravni A2, da bodo lahko vpisani v evidenco. Jaz bi, če bi mi znal kdo s strani Vlade razložit, kaj točno v praksi pomeni raven A2 - tukaj se nisem uspel pozanimat – ampak, kakršnokoli preverjanje znanja, jaz ne vem, če bi si poslanci, ki smo tukaj prisotni, upali zdaj it na izpit poznavanja materinščine in iz tega naslova garantira, da smo sposobni opravljat katerokoli službo ali pa javno funkcijo in, gre za popolnoma nedopusten represivni prijem nad tujci, ki so že tako, zaradi tega, ker so tujci, v tuji državi, deprivilegirani, postavljeni na rob marsičesa, zdaj jim pa postavljamo še nek nov zid. Pravico do socialno države v bistvu pogojujemo z znanjem jezika, kar je nedopustno v civilizirani Evropi 21. stoletja.

Zdaj, kar je pa pri tej stvari najbolj zanimivo, zdaj pa res prosim, kolegice in kolegi, za posluh, ker ta stvar zdaj je pa res super zanimiva. To ne velja za vse tujce, to velja za tujce, državljane tretjih držav, torej, večinoma delavce iz republik nekdanje Jugoslavije, tistih nekaj drobiža s statusom mednarodne zaščite oziroma statusom begunca, ne velja pa to za, ne vem, recimo državljane Francije, Avstrije, za te ljudi pa ta ukrep ne velja in zopet, moje vprašanje za Vlado je, kje je, kakšen je kriterij, za to?

Okej, ukinitev spodbude za zaposlovanje prejemnikom denarnega nadomestila - nizko in srednje izobraženi prejemniki nadomestila so upravičeno do 20 odstotka pribitka k nadomestilu, če v času upravičenosti sklenejo delovno razmerje. Se pravi, ta stvar se ukinja z nekim argumentom, da smo zdaj v konjunkturi, da obstajajo na trgu, da imamo možnosti, da ljudje imajo možnosti za zaposlovanje, za zaposlitev in da to ni potrebno. Cel koncept te ideje mi je zanimiv, ker, ko smo bili v času neke gospodarske krize, se je, so, da rečem, naše dolžnosti do zategovanja, do bolj skromnega življenja, skromnega gospodarstva prišle na dan, vsi smo jih zagrabili, zdaj pa, ko smo konjunkturi, pa ne moremo uživat v pravicah, ki bi z njimi lahko prišle. In mi je všeč, kako je gospa Jazbec na začetku, v prvem stavku opisala, okej, v Sloveniji gospodarstvo raste, BDP, vse je okej. In naše dolžnosti iz časa krize pa ostajajo, ne pa tudi pravice. Sem razumljiv? Še ena zelo lepa represivna, enostranski podpis zaposlitvenega načrta. Zaposlitveni načrt je dogovor torej med brezposelnim in zavodom, kjer naj bi se brezposelni v določenih situacijah izogibali podpisu zaposlitvenega načrta, s katerim se ne strinjajo, ker, ne vem, posega morda v njihov CV ali pa dostojanstvo. Se uvaja, da lahko zavod enostransko z odločbo potrdi zaposlitveni načrt in evo, to je tvoj načrt za zaposlitev, zdaj pa sprejmi ali pa zavrni, ker itak, če zavrneš prvo priložnost, si zavozil vse priložnosti in se lahko posloviš iz evidence brezposelnih oseb. Seveda brezposelna oseba se potem lahko pritoži na socialno sodišče, ampak roko na srce, kdo bo šel v ta boj. Pa še na koncu bi samo eno vprašanje postavil. Sankcioniranje upokojencev, če ti preveč zaslužijo. Ta točka je zelo zanimiva. V kontekstu začasnega, občasnega dela upokojencev je določen maksimalni letni dohodek. Ker prekoračitev po veljavnem zakonu ni prekršek, se zato predlaga sankcijo. Zdaj pa mene zanima, kakšna sankcija.

Hvala lepa.