Hvala lepa, spoštovana predsedujoča. Dober dan, lep dan, vsem skupaj.

Bom poskušal čim bolj strnit svojo predstavitev, kajti smo o tem že veliko govorili, tudi z gospodom Tomažičem, najmanj, zdaj danes, že v tretje, pa je zanimivo, kako se pogovarjava, pa se sploh ne slišiva, ker dejansko, gospod Tomažič govori zelo podobno, tako da na Državnem svetu kot tudi na tej seji, ampak jaz bi želel vseeno, že v tretje odgovorim gospodu Tomažiču nekatere neresnice in nekatere drugačne interpretacije. Seveda, ko smo se začeli pogovarjati v Državnem zboru, ni bilo pred volitvami, bilo je v januarju mesecu, leta 2018 – volitve so bile krepko čez drugo polovico tistega leta, tako da nima nobene korelacije z volitvami, vsaj z letom 2018, tako kot nima tudi s tistimi iz leta 2019, ker pač postopki v Državnem zboru so takšni, kakršni so.

Sam - bom skušal bit čim krajši – sam zakon, ko smo ga začeli pripravljat leta 2018, se pravi v januarju mesecu, je temeljil na treh stebrih – eden je mednarodnopravni vidik, drugi je zgodovinski vidik in tretji je čustveno identitetni vidik. Tukaj, mogoče se z gospodom Tomažičem nekoliko ne strinjala, ne glede na to, da sva Primorca – vsaj ko govorimo o identitetnim vidikom. Namreč, bom poskušal biti čim krajši in bom najprej izpostavil tisti, katerega gospod Branko Tomažič problematizira – govorimo o mednarodnopravnem vidiku. Tukaj so se, smo se posvetovali z mednarodnimi pravniki. Eden izmed njih je tudi nekdanji predsednik Državnega zbora in sedanji poslanec, dr. Milan Brglez, ki je tudi sam nastopil na »plenarki« in je obrazložil tistim, ki so želeli razumet, kakšne posledice ima to iz mednarodnopravnega vidika in ugotovili smo, da brezpogojno nima nobenega vpliva na to, kakršnokoli pogodbo.

Priključitev je termin, ki natančno in mednarodnopravno pravilno ubeseduje stanje, nastalo na podlagi Pariške mirovne pogodbe in Osenskega sporazuma, s katerimi so bila po koncu vojne, v kateri je bila Italija agresor, ponavljam, agresor in jo je izgubila, določena meja ter razmejni odnosi do zaveznic Združenih narodov. Gre za terminologijo, ki je uporabljena že neposredno v mirovni pogodbi, v kateri je med drugim določena meja Italije z takratno Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in seveda z svobodnim tržaškim ozemljem ter meja med Italijo in z svobodnim tržaškim ozemljem in z Jugoslavijo in svobodnim tržaškim ozemljem.

Če 11. člen mirovne pogodbe eksplicitno pravi, da Italija ozemlje odstopi, se pravi, v tem primeru, ko Italija odstopi, ni druge terminologije, kot da Jugoslavija v tistem terminu priključi - vsaj tako zagovarjajo eminentni zgodovinarji, gospod Tomažič, in ne hrvaški, ampak slovenski, nekateri izmed njih - govorimo o dr. Nevenki Troha - je tudi sodelovala v mešani komisiji. To je tista mešana komisija, ki je leta 2000, je objavila svoje delo in ki bi morala temeljit oziroma bit temelj meddržavnih odnosov med Republiko Italijo in Slovenijo in to je tisti dokument, ki ga Italija ni želela nikdar objaviti. Seveda ne, ker ne bi bilo moč več govoriti o 15 tisoč ljudi v fojbah, ampak bi morali govoriti o realnih številkah. Torej, zadrega ni na naši strani.

Priključitev na podlagi mirovne pogodbe je z vidika mednarodnega prava povsem nemogoče primerjati z Ausschlussom, o tem smo že veliko govorili. Ausschluss je nasilno priključitev, med tem ko naša priključitev, ki izhaja iz čustvenega vidika, tako kot ga Primorci vsaj 80 let uporabljamo, vsaj v veliki večini, izhaja čisto iz čustvenega vidika. Torej, govorimo o eni sami besedi, ki nima nobenega vpliva na mednarodno pravni vidi. Tudi zgodovinski vidik, spoštovani gospod Tomažič, je jasno opredeljen z imeni in priimki dr. Branka Marušiča, dr. Kaje Širok in kot že prej navedene gospe Nevenke Troha. Prejeli ste vso dokumentacijo, lahko preberete. Rekel sem, da ne bom dolg, ker ne želim ponovno vzpodbujati kakršnihkoli razprav, kot smo jih tukaj že imeli. In tisti, ki so razpravljali na način kot so, danes jih tukaj več ni, zato ker so sami vložili tak identičen predlog zakona. In to eno leto preden je bil leta 2005 sprejet tisti zakon. Nekateri poslanci, kot je kolega Samo Bevk, so sodelovali pri pripravi tega zakona leta 2005 in takrat ključna dilema je bila izbrati pravi datum. Tudi sam pojem imenovanja, ko govorimo o primorskem zakonu ni nikdar bil sprejet in nikdar ni bil uporabljen. Skupaj sva bila v nedeljo v Ajdovščini, ko se obeležuje občinski praznik in z besedo ni bila omenjena vrnite, ampak vsi govorimo in govorite priključitev Primorske k matični domovini. Če izključujemo ta mednarodno pravni vidik, zgodovinski vidik je čustveni vidik vselej prisoten in ga govorimo vsaj od leta 2005, tako kot ga čutimo. Torej, priključitev. Tudi 14. septembra verjamem, da bo temu tako, ne glede na sprejet zakon ali pa ne.

Torej, Zakonodajno-pravne službe niso imele pripomb tako s strani Vlade kot s strani Državnega zbora. Govorimo o eni sami besedi. In govorimo o času v katerem živimo. Jaz sem ravno danes dobil novico, mogoče gospod Tomažič vas bo zanimalo, da je pol milijona evrov rezerviranih za gospoda Danuncija, to je general, ki je napadel Rijeko leta 1919, o teh okoliščinah govorimo. Torej, če se kdo boji, da se bo kdorkoli opogumil, če bomo mi sprejeli spremembo ene same besede kot jo vsi čutimo, potem je to priložnost že zamudil. To se že dogaja in mi nenehno opozarjamo. Vsi tisti, ki gradijo politiko na dobrih meddržavnih odnosih in ravno jutri bom en tak memorandum skupaj z italijanskimi strankami podpisali tisti, ki verjamemo v medsebojno sodelovanje v Trstu.

Torej, brez skrbi. Kdorkoli misli, da bi kakorkoli želeli vplivati na poslabšanje odnosov mi delujemo ravno nasprotno, zaradi tega, ker želimo ob meji izpostavljati dobre prakse sodelovanja. In mislim, da Slovenci smo lahko ponosni na to, kar smo do sedaj naredili, ko govorimo o odnosih z Republiko Italijo, kljub medsebojni veliki bolečini iz preteklosti, ampak smo bili vzgojeni na način, da moramo razumeti kaj pomeni tovarištvo, solidarnost in spoštovanje med narodi. Jaz upam, da bo tako tudi v soseščini prevladaovalo naprej, tako kot je to mnenje vsaj v veliki večini populacije prevladovalo vsaj zadnjih 75 let.

Jaz bom s tem zaključil. Seveda sem pripravljen odgovoriti na kakršnokoli vprašanje. Ampak bom zaključil z besedami, kot sem začel, treh stebrov, se pravi mednarodni pravni vidik, mednarodni strokovnjaki zagotavljajo in to smo dobro preverili, to je bila prva stvar, ki smo jo preverili, da nimajo nobenega vpliva. Zgodovinski, ravno tako, z imeni in priimki, več je teh zgodovinarjev. Izpostavil sem samo tri in ti so vsi Slovenci, ne Hrvatje, kot ste vi omenil. In seveda ta čustveni identitetini vidik, ki pa ni zanemarljiv, zato ker z zakonom se uresničuje prizadevanje Primork in Primorcev, vsaj večine, ki imajo že večletno zgodovino, da njihov vseslovenski dan dobi svojo pravo poimenovanje, s tem pa svojo polno identiteto. In ravno o tej govorimo.

Torej, jaz sem imel, sedaj bom res zaključil, priložnost ob prvomajskih praznikih obiskati domala tako zamejske kraje, tako severno kot južno Primorske. Vesel pa sem, in to sem čutil med ljudmi, da opravljamo ne glede na različna mnenja neko razpravo, ki najverjetneje bi morala se opraviti že leta 2005. Ljudje so vseeno zadovoljni, da smo odprli to vprašanje, zaradi tega, da mogoče dobimo kakšne odgovore na vprašanja, na katera sedaj si jih niti nismo postavljali. Torej, jaz bi si vseeno želel in bi vas prosil za podporo v kolikor bo danes ta zakon ponovno potrjen, potem bomo na plenarki odločili z absolutno večino, torej 46 glasovi. Mogoče pa informacija za vas, gospod Tomažič, mi ko smo na tem odboru pri prvem branju obravnavali to tematiko, takrat je predstavnik Državnega sveta bil s 6 glasovi za ali 2 proti za ta zakon in se sprašujem kaj se je v tem času Državnemu svetu zgodilo, da se je to mnenje tako drastično spremenilo. Hvala lepa za besedo.