Hvala za besedo.

Spoštovani poslanke in poslanci!

Preden preidemo na formalno obrazložitev zahteve Državnega sveta Republike Slovenije za ponovno odločanje o Predlogu spremembe Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki se natančneje navezuje na preimenovanje praznika vrnitve Primorske k matični domovini, ki je stopil v veljavo 2005, bi želel nanizati nekaj definicij pomena vrnitev in priključitev, ki jih ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika. Vrniti pomeni dati komu kaj, kar je bilo od njega odvzeto, spet v last. Na primer zahtevati vrnitev zasedenega ozemlja v domovino, pri čemer domovina ni mišljena formalno politična tvorba, temveč gre za širši pojem domovine ozemlja, kateremu narod pripada. Priključitev pa pomeni narediti, da postane kaj je sestavni del katere enote, na primer priključitev tujega ozemlja kakšni državi. Sinonim oziroma istopomenski izrazi za priključitev so še priklopitev, priključek in tudi v ozemeljskem pomenu aneksija, oziroma nasilna pripojitev tujega ozemlja h kakšni državi. Nekateri so o tej zvezdi govorili celo o anschlussu, vendar gre v tem primeru za zlorabo izraza, ki je v zgodovinskem pomenu zgolj v rabi za pripojitev Avstrije k Nemčiji, zato je tudi Zmago Jelinčič takrat, ko je predlagal zakon, imel najprej ta izraz, potem pa je ta termin izpustil. Iz navedenega je razvidno, da imata besedi popolnoma različen pomen, ki ga v zakonodajnem postopku moramo upoštevati skladno z veljavnimi pravili slovenskega jezika.

Utemeljitev predlagatelja, da Primorci govorimo, uporabljamo pogosteje izraz priključitev kot vrnitev, je z vidika pomenskih razlik nedopustna in jo kot tako v Državnem svetu nismo mogli upoštevati. Leta 2005 je bil uzakonjen praznik, namenjen spominu na vrnitev Primorske kot sestavo matične domovine. O imenu in datumu se je tedaj v strokovnih krogih veliko razpravljalo, odločitev o poimenovanju pa je bila sprejeta brez nasprotovanja. Datum in naziv sta bila usklajena in v vseh letih po sprejetju zakona, poimenovanje ni bilo problematizirano vse do lanskega leta tik pred volitvami in letos ravno tako pred volitvami.

Primorska je bila vedno del slovenskega narodnega ozemlja, zato ne moremo govoriti o priključitvi, temveč vrnitvi o sestavi slovesnega matičnega ozemlja. Tako so odločili tudi vsi podpisniki pariške mirovne pogodbe, vključno z Republiko Italijo. Odločitev je bila sprejeta s soglasjem in ne z enostranskim aktom priključitve.

Z uzakonitvijo poimenovanja zgodovinskega dogodka, stremimo v priključitev, zakonodajalec implicitno dopušča možnost, da slovensko primorsko ozemlje pred združitvijo ni bilo del slovenskega narodnega prostora. V uveljavitvi zakona se takšni obliki lahko sledijo neugodne mednarodne pravne in politične posledice, ki nasprotnikom iz italijanske strani omogočajo sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Vemo, kakšne težnje so bile Tajanija v Bazovici in njegovi govori.

Predlog vloženega veta utemeljujemo z dejstvom, da termin vrnitev potrjuje implicitno trditev utemeljeno na zgodovinsko primerljivih dejstvih, da je bila Primorska skozi zgodovino večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom in je bila zato del slovenskega narodnega ozemlja. Termin priključitev pa nakazuje, da priključeni del ni bil povezan z matično domovino Slovencev. Če je ključni argument zagovornikov spremembe imena praznika, da smo si Primorsko priborili sami, da nam nič ni bilo vrnjeno in da smo si jo sami priključili, je naš glavni protiargument dejstvo, da je bila primorska vedno del slovenskega narodnega ozemlja in da je bila vrnjena s soglasjem vseh podpisnic zavezujoče mednarodne mirovne pogodbe. Ta formulacije je pomembna tudi zaradi dejstva, da je Italija že leta 1943 kapitulirala in prešla na stran zaveznikov, Primorska ji torej ni bila odvzeta kot vojna kazen, temveč je bila tudi s strani Italije s soglasjem vrnjena matični domovini.

Če lahko citiram iz članka novinarja Možine, vam bi prebral en citat: »Pred leti sem bil na nekem mednarodnem zgodovinskem simpoziju o povojni preureditvi meja med Slovenijo, Italijo in Hrvaško. To je bilo precej nazaj, še preden je Slovenija sploh razglasila praznika Vrnitev Primorske in Prekmurja. Slovenski zgodovinarji so takrat uporabili besedo priključitev Primorske, pa je nastopil neki hrvaški zgodovinar, zelo vljudno, a tudi odločno je rekel, da se morajo slovenski zgodovinarji ozreti v zgodovino, saj za združitev okupirane pokrajine z matico uporabljajo besedo priključitev. Povedal je, da gre za zgodovinsko napačen izraz, ker so Hrvati in Slovenci praktično brez izjeme hoteli vstopiti v Jugoslavijo in nadaljeval, da je priključitev strokovni izraz, ki s tujko imenujemo aneksija, v nemščini pa anschluss. Takrat smo se Slovenci zgodovinarji v dvorani spogledovali in bilo nam je prav nerodno, da moramo to slišati od tujca. To je bil Petar Strčić, Mednarodna konferenca zgodovinarjev, leta 1997, o obletnici Pariške mirovne konference, sem naknadno ugotovil.

Rad bi še par misli vam dodal – poimenovanje in preimenovanje praznikov ulic mest je bilo in bo vselej povezano z ideološko preokupacijo predlagateljev, ne glede na politično usmeritev. Tudi tokrat ni nič drugače, pa vendar, velja opozoriti na izjemno občutljive mednarodne politične okoliščine in čas, v katerem je nastala ta zakonodajna pobuda. / nerazumljivo/ ni le pred novimi volitvami, tokrat evropskimi, Slovenija se je znašla v nehvaležnem položaju, ko gre za njeno mednarodno verodostojnost oziroma nejasnost skupne zunanje politike. V zgodovini še nismo imeli toliko mednarodnih zapletov, afer in zaostrovanj, kot jih imamo danes - skoraj z vsemi našimi sosednjimi državami – in to ni dobro, tako mednarodno, kot tudi ne notranjepolitično - zlasti še iz vidika, da je prvo podpisani pod zakonodajnim predlogom, predsednik Odbora Državnega zbora za zunanjo politiko in imajo zato njegove politične poteze še večjo mednarodno težo. Hvala.