Hvala. Hvala gospod predsednik, ker ste me povabili tudi na to zanimivo razpravo, čeprav v bistvu sem z nekaterimi razpisi sedaj seznanjam – kakor je gospa Anja Bah Žibert dobro povedala, da so to dosti operativne zadeve. Bi pa nekaj povedal tako iz srca. Ko to poslušam, jasno vsak se vpraša podobno – prvič, a je namen takšen, da je legitimen? To mislim, da se je vedno treba vprašati. Drugo vprašanje je, ali je javno naročilo izvedeno v skladu z zakonodajo pa vsemi postopki, ki jih v Sloveniji imamo? In tretje, ali je produkt tega javnega naročila takšen, da je uporaben? Saj to ste tudi vi gospa poslanka prej vprašali, tudi gospa državna sekretarka, je vsaj kar se tiče mene čisto zadovoljivo povedala – potrebno je bilo poročati.

Kar se tiče vezave CO2. Jaz sicer upam, da bo to nekoč v prihodnje šlo preko teh dolgoletnih projektov, skupnih okoljskih in kmetijskih. Mene v resnici moti tole, da nimamo okoljske politike kot enotne in vsak sektor dela nekaj po svoje. Zadnja skupna je bila okoljska politika kmetijskega ministrstva iz mojega prvega mandata, potem pa država ni prišla do skupne, pa bi morala, ker potem bi take odgovore lažje dobili.

Pri genetsko spremenjenih organizmih bi pa rad nekaj povedal, na kar pa tudi kot poslanke in poslanci moramo biti pozorni, čeprav mislim, da je državna sekretarka to tudi nakazala. Ko je v Državni zbor – mislim, da leta 2010 ali 2011 prišla resolucija »Zagotovimo si hrano za jutri«, to je kaj bomo delali do leta 2020. Ampak to res poslušajte, ker je zelo pomembno. Je področje genetsko spremenjenih organizmov bilo zelo restriktivno obravnavano, ni pa bilo notri predloga prepovedi. Ampak, a veste zakaj, zato ker v bistvu stroka se je zavedala dveh vprašanj. Prvo vprašanje je bilo v bistvu… ni problem, da kot država prepoveš na enotnem trgu – boš pa tožena. Druga zadeva je pa bila, kaj pa če se res tako hitro klima spremeni, da bomo pa posamezne genetsko spremenjene organizme potrebovali? To je bilo strokovno vprašanje, ampak poslanke in poslanci – mislim, da celo soglasno, mogoče je bil en glas proti v tedanji sestavu, so to podprli in takrat je država dobila novo nalogo. Bila je zelo težka. Zakaj tako težka naloga? Ker nobena država v resnici in tudi velike ne – Nemčija, Francija, v trenutku, ko agencija za varno hrano na evropski ravni za ne genetske produkte reče: »je varen za potrošnika in če ga daš v okolje ni pretirano škodljiv«, nobena država nima milijonov, da bi šla kontra agenciji za varno hrano in smo iskali tretji razlog, ki je pa dosti legitimen. Kmetijsko politiko v Sloveniji in drugod financiramo potrošniki in gospa Anja, kajne, če midva financirava, imava pravico reči, tega v Sloveniji pa ne bo in potem smo, kaj smo naredili?

Prišli smo na evropski ravni do tega, da ta pravica reči ne, ker tako mi mislimo, verjamemo, bo tako trdo zapisana v zakonodaji, da posamezna država ne bo neposredno tožena z strani proizvajalca ali WTO, ampak bo to breme tožbe prevzela Evropska komisija, ker nam je to pravica dala. Takrat so pa od nas zahtevali, da te socioekonomske, to so v resnici bolj družboslovni razlogi, narava in zdravje je naravoslovni razlog, da pa vedno znova zelo hitro utemeljimo. Jaz razumem, da je šlo takrat ministrstvo v nabor argumentov, da potem, ko je potrebno, se hitro utemelji, ker je reakcijski čas zelo majhen.

Ste pa, gospa poslanka, nekaj res pravilno opozorili. Mogoče niste zadosti trdo povedali, je pa ravno ta razprava to pokazala, ker mislim, da se je Ministrstvo za javno upravo oglasilo. Mene je tudi zmotil podatek, da na ravni države, pri eni tretjini javnih naročil, je samo en ponudnik. Če ta podatek slučajno skrbi, potem moramo javna naročila generalno takoj spremenit, ker v kolikor je pa samo en ponudnik / nerazumljivo/ v resnici tudi možnosti za pogajanja v resnici neka dobra nimaš, ne? Potem si v težavah in mi smo sedaj v stanju, kar recimo, zato mimogrede jaz tudi oba sklepa podpiram. Naj se pogledajo javna naročila, pogledajo tudi manki javnih naročil, pa naj se to, kar je gospa državna sekretarka mene prepričala, povedala, da je ena študija takšna, super bi bilo, da bi druga študija imela drugačno ime in ker je ime podobno, jasno se pojavi upravičen dvom, ga je sicer povedala, naj pač to pisno razjasnijo, kajne? Saj jaz to razumem in tudi podpiram to drugo, ampak, mi imamo problem in to je, da očitno na eno tretjino javnih naročil imamo samo enega ponudnika – ne govorim o kmetijstvu, govorim generalno – in mogoče bo ravno razprava na tem odboru, tudi kaka revizija pokazala, da moramo nekaj spremeniti.

Imam pa še eno težavo, ki jo kot socialni demokrat v bistvu čuti še mogoče, tudi zelo potencirano, ne? Tovrstna javna naročila v resnici potencirajo prekarno delo. Vse to, kar se pogovarjamo, je potenciranje prekarnega dela in namesto, da bi bili ljudje 100 % zaposleni, imeli neko svojo varnost, se očitno pojavljajo zavodi, pa so legitimni, saj jaz razumem, da so legitimni, ki so specializirani, da sledijo javne razpise in potem, ko se nekje javni razpis pripravi, preko prekarnosti sestavijo ekipo in potem ekipa konkurira. Zdaj si zamislite, v kakšnem položaju so ti ljudje, ki morajo čakati, da jih nekdo nekje angažira. Pa jaz ne dvomim o njihovi strokovnosti, ampak sedanji sistem je tako narejen, da v bistvu ravno pri takih zadevah, v bistvu, na nek način celo očitno pospešuje prekarnost.

Zaključil bom na ta način – sam podpiram oba sklepa, mislim, da sta koristna in mislim, da bosta imela, mogoče je bil to celo namen predlagatelja ali pa tudi ne, imela učinek ne samo na naročanje na sektorju kmetijstvo, prehrana in gospodarstvo, ampak celo na celotno javno naročanje v Sloveniji in če to naredimo, vam povem, da osem ur, ko bomo še sedeli danes tukaj in se pogovarjali, so dobro investirane ure. Najlepša hvala.