Hvala, gospod predsedujoči. Razvojna agenda iz Dohe oziroma njen četrti krog pogajanj se je začel novembra 2001. To pomeni, da traja že približno 17 let in pol in ima štiri temeljna področja obravnave. To so: razvoj, kmetijstvo, storitve in okolje. Že sama dolžina teh pogajanj izkazuje, da gre za zelo resne zadeve in da je tudi zelo težko doseči kakršnekoli oprijemljive sklepe brez predhodne in zelo previdne obravnave.

To kar imamo danes na dnevnem redu se nanaša na elektronsko trgovanje. To se pravi na en relativno ozek segment vseh štirih področij, s katerimi se ta agenda ukvarja. Gre za pogajalske smernice, ki se nanašajo na to konkretno razvojno agendo in ki so pravzaprav opredeljene v 13 točkah prilog. V prilogi smo lahko videli, da je teh 13 točk strukturiranih v dve poglavji in sicer v naravo in obseg pravil in obvez ter na predlagano vsebino pravil in obvez. Sam v podrobnosti ne bi zahajal, zato ker je, mislim, nekatere ključne pomembne zadeve pojasnil že državni sekretar. Zdi se mi pa pomembno, da gre predvsem v tej zgodbi, o kateri danes obravnavamo in je bistveno bolj ozko omejena kot je bilo maloprej predstavljeno za trgovinske vidike elektronskega poslovanja. To je tisto, kar je bistveno in znotraj teh trgovinskih vidikov se da razbrati določene priložnosti in izzive, ki jih posamezne članice Evropske unije ali pa članice Svetovne trgovinske organizacije znotraj katere ta pogajanja potekajo, lahko tudi izkoristijo. Ni pa nujno.

Sedaj tisto, kar je najpomembnejše, se mi kaže v konkretnem primeru, predvsem olajšanje spletnih transakcij, varnost in enostavnost z dveh vidikov: z vidika ponudnikov storitev in predvsem z vidika prejemnikov storitev. In pa seveda tisto, kar se neposredno nanaša na zaščito potrošnikov. Sta pa v konkretnem primeru, po mojem mnenju, vsaj še dve dimenziji oziroma dve izhodišči, ki bi ju veljalo izpostaviti v tovrstnih pogajanjih in predvsem v tovrstnih perspektivah v bodoče. Mislim, da gre v tej zadevi za neke sorte izumljanje dela v bodočnosti, izumljanje dela, ki ga bodo ljudje opravljali v okviru ekonomije, katere cilj je, da bi delovala v prid čim širšega kroga prebivalcev oziroma državljanov, v prid ekonomije, ki bi vendarle delovala po načelih nekoliko nižje stopnje rasti ali pa morda celo po načelih ničelne stopnje rasti zgolj zato, da bi se ohranjala. Gre namreč zato, da že danes, kaj šele v perspektivi, se soočamo s precej radikalnim pomanjkanjem dela. In tukaj, tako kot sam dojemam zadevo gre predvsem zato, da se poskuša izumiti nove oblike dela. Se pravi, da bodo imeli kaj početi in od česa živeti.

Če to prenesem v bolj konkretne zadeve. Mi smo soočeni z dvema dimenzijama; s strategijo dolgožive družbe in pa s perspektivo prebivalstva, kateremu se obeta, da bo moralo delati dolgotrajno, morda celo do smrti, pri čemer pa se nikoli ali pa vsaj zaenkrat ni nikogar, ki bi znal jasno pojasniti kako bi naj to delo izgledalo in predvsem kako naj bi bilo to delo v perspektivi plačano. S tega vidika se mi zdi, da je pametno podpreti take ideje, zlasti zato, ker vsebujejo v samem svojem bistvu tudi varovalko, da gre v prvi vrsti za načelno podporo. Načelna podpora pomeni, da v kolikor bi Slovenija ugotovila, da bi se končne rešitve odmikale od njenih ciljev, lahko od tega še vedno odstopi in uredi zadeve z nacionalno zakonodajo.

Torej, z vidika izumljanja dela z vidika oblikovanja nove ekonomije, ki bi naj omogočala čim večjemu številu državljanov čim večjo dostopnost do dela, se mi zdi potrebno takšne zadeve podpreti, zato bom danes glasoval za. Hvala lepa.