Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovani članice in člani Ustavne komisije.

Vlada Republike Slovenije je v obravnavo Državnemu zboru posredovala Predlog za začetek postopka za dopolnitev II. poglavja Ustave Republike Slovenije, skupaj z osnutkom Ustavnega zakona. Predlog je bil pripravljen na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. S predlogom se zasleduje cilj, da se na ustavni ravni uporabnikom slovenskega znakovnega jezika – gluhim, naglušnim, gluho slepim in osebam s polžjimi vsadki, katerim je slovenski znakovni jezik materni in avtohton, zagotovi ustavnopravne podlage za ustrezne ukrepe, s katerimi jim bo dejansko omogočeno polno uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih določa tudi Konvencija o pravicah invalidov.

Zaradi navedenega predlagamo dopolnitev 2. poglavja Ustave in sicer, da se za 62. členom Ustave, umesti 62.a člen Ustave, ki bo urejal pravico slovenskega znakovnega jezika. Ustava Republike Slovenije določa, da je Slovenija socialna in pravna država. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družben položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To načelo varuje pred neutemeljenim razlikovanjem, zgolj zaradi osebnih okoliščin posameznikov, med katere spada tudi jezik in invalidnost.

Ustava Republike Slovenije med človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim uvršča tudi svobodo izražanja, volilno pravico, izobrazbo in šolanje, pravico do uporabe svojega jezike in pisave in tako dalje. Sporazumevanje in jezik ter pravica do njune uporabe, sta bistvena za socialno vključevanje in uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Potreba po komunikaciji in jeziku, ter pravica do nje je bistvena, da je človek, človek. Brez komunikacije posameznik v družbi ne more postati učinkovita in produktivna odrasla oseba ali ozaveščen državljan.

Gluhe osebe, naglušne osebe, osebe s polžjim vsadkom in gluho slepe osebe zaradi okvare sluha nimajo enakih možnosti pri uveljavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zapisani v Ustavi Republike Slovenije in mednarodnih dokumentih. Pomembnost komuniciranja jezika za te osebe je tako osnovna. Osebe z okvaro sluha v Republiki Sloveniji za komunikacijo uporabljajo slovenski znakovni jezik. Slovenski znakovni jezik je poseben, vizualno znakovni sistem uporabe rok, mimike obraza, oči, ustnic in gibanja telesa. Prav tako se slovenski znakovni jezik razlikuje od znakovnih jezikov drugih držav. Slovenski znakovni jezik ima svojo strukturo, ki ni enaka slovenskemu govornemu jeziku slovenščini, zato se slovenščina ne more dobesedno prevajati v kretnje.

Slovenski znakovni jezik ima tudi drugačno slovnico. Je materin, avtohton jezik gluhe skupnosti v Sloveniji, popolnoma neodvisen od slovenščine. Za razliko od slovenščine, ne spada v slovansko jezikovno družino. Uvršča se med jezike manjšin v Sloveniji, do sedaj pa še ne uživa ustavnega varstva in je zato kot materin jezik gluhih, v neenakem položaju. Je znak slovenske in kulturološke pripadnosti, socialnega povezovanja in s tem identifikacije jezikovne manjšine. Slovenski znakovni jezik je potrebno tudi stalno razvijati ter standardizirati, saj sedanja stopnja priznavanja in razvitosti slovenskega znakovnega jezika, ne dosega komunikacijskih zahtev sodobne, na znanju temelječe, družbe.

Spoštovani, glede na navedeno predlagam, da članice in člani Ustavne komisije, predlog Vlade Republike Slovenije preučite in podprete Predlog za začetek postopka za spremembo 2. poglavja Ustave, z namenom umestitve slovenskega znakovnega jezika v Ustavo. Hvala.