Hvala lepa za besedo.

Danes smo kar že nekaj slišali, pa glede na to, da sem pred leti delala tudi kot članica volilne komisije, pa bi vseeno izpostavila kakšno težavo, ki se pojavljajo tudi na terenu, glede varstva osebnih podatkov, ki življenjsko ni dejansko sploh možno življenjsko izvajat. Danes sem razumela direktorja Državne volilne komisije, da je usmerjen k centralizaciji, se pravi, da bi Ministrstvo za javno upravo prevzelo javna naročanja, kar jaz tudi osebno zelo pozdravljam, zato ker jaz mislim, da je edina rešitev pri informacijski tehnologiji je centralizacija, ne pa decentralizacija. Ni rešitev v temu, da bi Državna volilna komisija imela zaposlene svoje ljudi, ki bi upravljali s svojimi bazami, s svojo informacijsko tehnologijo, ampak jaz mislim, da je potrebno tukaj naredit, da se na žive baze, ki so že obstoječe baze, nekako pripoji in to, mislim, da je skoraj sigurno najboljša rešitev, da to prevzame Ministrstvo za javno upravo. Razumem, ko govori direktor, gospod Vučko, da oni nimajo ljudi, nimajo znanja, kar je tudi res, vejo pa, kaj pravzaprav bi informacijski sistem moral dobit, kaj bi morali iz njega dobit.

Kje pa jaz vidim težave, ki jih opažam, glede volilnih imenikov? Volilni imeniki so zdaj v papirnati obliki. Vsi vemo, kako na voliščih potekajo volišča – pridemo, se podpišemo, pogledamo in dejansko, navodila so jasna, prekrit zgornje podatke, prekrit spodnje podatke in tudi, mislim da skoraj vsem je jasno, da to v praksi se ne izvaja. Dejansko vidijo vsi vse podatke. Jaz vidim tukaj rešitev, da bi moralo to preiti na novo informacijsko, na nov način dela. Se pravi, da dejansko bi bil volilni imenik v elektronski bazi. Posledično bi bilo manj napak. Morate se zavedat, da komisije na terenu so sestavljene iz različnih struktur ljudi – od 60. letnikov, 70. letnikov, do 20. letnikov in napake in pri štetju in pri statistikah in pri vpisovanju, podpisovanju v volilni imenik, se zelo, zelo hitro dogajajo. Jaz sama vidim, če bi informacijsko tehnologijo pripravili, postavili drugače, da bi bili elektronski volilni imeniki. Ko bi volivec prišel na volišče, bi se podpisal na elektronsko tablice, bi videl samo svoje podatke in dejansko dobil glasovnico in potem lahko odšel glasovat, da bi precej težav že s tem odpadlo. Tako da, tukaj, tukaj bi priporočala, da gremo, saj živimo v času informacijske tehnologije, da gremo tudi temu nasproti, da enkrat prestopimo to mejo, in da stopimo naprej, je res, da tukaj bo finančno zelo veliko stalo, ampak mislim, da v današnjem času je to nujno potrebno. Tudi baze bi se potem jemale ne dva meseca ali pa bistveno zaključevale, pa bi bile lahko, bi baza lahko v živo ostala in dejansko ljudje, ki bi umrli, dejansko več ne bi bilo več v bazah. Ljudje, ki bi se odselili, ki dobili bistveno bolj točne podatke kot jih imamo sedaj. To je en pogled mojega gledanja na državno volilno komisijo. Drugi podatek pa je, ki ga pa ravno tako direktor izpostavlja zaradi pomanjkanja kadra, s katerim se oni srečujejo, pa jaz tudi prihajam, ko govorim z ljudmi, ki delajo v volilnih komisijah, gre pa na izobraževanje. Izobraževanje ne dobijo ravno skozi stvari, verjetno skozi to, ker nimajo dovolj kadra, vsi ne dobijo, dobijo enaka navodila, pisna navodila, nikakor pa nimajo zagotovljenega enakega izobraževanja. Zato, ker menim, da volilne komisije niso, one izobraževanja pripravljajo glede na pisna navodila in potem si jih vsak interpretira lahko malo po svoje, niso to usposobljeni ljudje, ki bi naprej potem izobraževali ljudi, ki delajo potem na terenu in pri tem tudi prihaja lahko do velikih odstopanj glede na okraje. To vam pripovedujem iz pogovorov ljudi, ki delajo recimo tako na Gorenjskem kot na Dolenjskem kot na Štajerskem in prihaja do zelo zelo različnih odgovorov kako dobijo informacije, kako na volišču pravzaprav delati. Tako, da jaz pozdravljam, da gremo naprej. Upam, da bomo zagotovili, da si boste zagotovili dovolj sredstev, in da bi ta korak prestopili, da bi šli k bolj moderni, sodobni, informacijski tehnologiji.

Hvala lepa.