Hvala lepa, gospod predsednik.

Moje ime je Miro Krajnc, sem pristojni vrhovni državni revizor za izvedbo te revizije.

Naj v tej uvodni predstavitvi na začetku poudarim, da državno volilna komisija uporablja informacijsko podporo za volilna referendumska opravila le kot pomoč pri izvedbi volilnih in referendumskih opravil in da zato pravilnost delovanja informacijske podpore oziroma razkrite pomanjkljivosti niso vplivale na pravilnost izvedbe glasovanja ali pa pravilnost rezultatov volitev na referendumu. To je en takšen pomemben disclaimer - bi temu rekli recimo rekli po angleško - da mi ne postavljamo pod vprašaj legitimnosti ali pa pravilnosti izvedbe volitev.

Zgodba te revizije se je začela leta 2012, ko je Računsko sodišče izvajalo prečno revizijo pravilnosti pri več neposrednih proračunskih uporabnikih, ki niso organi v sestavi Vlade Republike Slovenije. Med njimi je bila tudi Državna volilna komisija in leta 2012 je Računsko sodišče razkrilo oziroma v reviziji ugotovilo, da Državna volilna komisija za svoje postopke podpore volilnim opravilom uporablja vedno znova iste rešitve, ki jih vedno znova naroča pri vedno istih dobaviteljih. Glede na to, da so po naši oceni postopki izvedbe volitev na referendumu relativno ponovljivi se nam to ni zdelo smotrno in smo to tudi zapisali v tedanjem revizijskem poročilu, ki se je pa nanašalo na leto 2012. V tedanjem revizijskem poročilu smo tudi navedli, da je Državna volilna komisija tedaj, leta 2012, pri čela s projektom uvedbe enotne podpore volitvam in referendumov in zato tudi nismo zahtevali popravljalnih ukrepov na tem področju.

Leta 2015 je notranja revizijska služba Vlade Republike Slovenije pri pregledu Državne volilne komisije vnovič ugotovila iste nesmotrnosti in dala Državni volilni komisiji priporočilo, ki je pravzaprav DVK svetovalo, da izvede postopek naročanja enotne informacijske podpore za njihovo delovanje oziroma za podporo volitev in referendumov.

Leta 2017 je Računsko sodišče v okviru svojih aktivnosti pregleda nad stanjem na stvareh, ki smo jih že kdaj pogledali ugotovilo, da je na Državni volilni komisiji stanje še vedno nespremenjeno, zato smo se odločili uvesti revizijo kako Državna volilna komisija pridobiva in uporablja informacijsko podporo za svoje delovanje in to je vključevalo ne le izvedbo volitev in referendumov za katere je pristojna Državna volilna komisija, ampak tudi kako pridobiva in uporablja podporo za svoje lastno delovanje in kako varuje osebne podatke in druge podatke v svojih procesih.

Izvedli smo revizijo, ki je obsegala obdobje, ki se nanaša na obdobje od 1. januarja 2012 do konca avgusta 2017 in ugotovil, da je v tem času bilo 11 volitev in referendumov od katerih jih je 8 Državna volilna komisija morala podpirati s svojimi rešitvami. Podpirala je tri različne vrste postopkov. Na eni strani je to kandidacijski postopek za odpiranje kandidatnih list, / nerazumljivo/ samo primer volitev v Državni zbor. Vedno zagotavlja informacijsko podporo tudi za kadre in ugotavljanje rezultatov. In pa tretji podproces pri volitvah je objava neuradnih rezultatov.

Ugotovili smo, da je Državna volilna komisija v teh osmih primerih oziroma v petih primerih vedno pozvala vedno iste ponudnike in vedno je dobila ponudbo le enega ponudnika, tistega, ki je že v preteklosti razvijal isto rešitev in tudi izbrala seveda vedno istega ponudnika. Od leta 2015 je potem vabila na predložitev ponudbe le po enega ponudnika, samo tistega, ki je že vseskozi to delal. Pri tem je uporabljala določbe Zakona o volitvah v državni zbor, ki določajo pri izvedbi volilnih popravil izjeme od javnega naročanja, kar je v primeru izrednih volitev in referendumov seveda še mogoče razumeti, nekako pa se Računsko sodišče ni strinjalo s tem, da je tak postopek uporabljala tudi pri izvedi volitev za predsednika republike in izvedbi volitev za Evropski parlament, ki so potekale redno.

Glede tistega zastavljenega projekta leta 2012, uvedbe enotne informacijske podpore, smo ugotovili, da je takrat DVK načrtovala, da bo ta projekt uvedbe stal 320 tisoč evrov. Ta znesek je potem v letu 2013 povišala na 360 tisoč evrov in ko je konec leta 2013 izvedla javno naročilo je pridobila 5 ponudb od katerih so 4 presegale ta načrtovan znesek, ena pa ni bila ustrezna, zato je Državna volilna komisija februarja 2014 zaključila postopek brez izbire dobavitelja in kot rečeno nadaljevala z naročanjem kot prej.

Med izvajanjem revizije je Državna volilna komisija nato v oktobru 2014 ta projekt zaključila in ga je vnovič odprla šele med revizijo v letu 2018, ali je bilo že konec 2017, in je tedaj predvidela, da bo nova enovita informacija podpora za podporo volitvam in referendumov zaključena oziroma implementirana do pred 14 dnevi 15. maja 2019.

O nesmotrnosti pri samem naročanju teh, no, mogoče je še vredno omeniti, da v tem času je Državna volilna komisija za izvedbo teh osmih volitev in referendumov tem izvajalcem plačala skoraj 750 tisoč evrov, se pravi še enkrat toliko, kot naj bi stale tiste predrage ponudbe iz leta 2014.

To pa niso edini stroški DVK za informacijsko podporo. Vseh stroškov v tem obdobju je bil 2 milijona 100 in še nekaj, kar predstavlja 8,1 odstotka vseh odhodkov Državne volilne komisije, kar je izrazito precejšen delež glede na druge organe javne uprave, ki jih tudi revidiramo v okviru IT. To je do določene mere razumljivo. V precejšnji meri je bilo pa tudi posledica stare določbe Zakona o volitvah v Državni zbor, ki je zahtevala od DVK, da zagotovi glasovalne naprave za slepe in slabovidne in za podporo oziroma za najem od 16 do 30 naprav, ki so služile temu namenu je dala tudi še skoraj milijon evrov v obdobju na katerem se nanaša revizija, vendar te zahteve, mislim, da od leta 2016 več ni in tega stroška več ni.

Poleg samih finančnih nesmotrnosti smo razkrili tudi vrsto slabih praks pri naročanju in uvajanju informacijske podpore, odstopanja od dobrih praks so bila predvsem na področju tega, kakšni so bili odnosi z dobavitelji, kako je bil nadzor nad varnostjo, kako so bile pogodbe opredeljene, mislim vsebinsko, ker tudi pestrost uporabljenih informacijskih tehnologij je bila precejšnja, kar je seveda posledica tega, da se uporabljajo tri različne rešitve za procese, ki so med samo povezni in vsem tem smo skušali dosti podrobno poročati o našem revizijskem poročilu tudi pri izvajanju njenih lastnih nalog, se pravi ne podpori volitvam, ampak izvajanju nalog same Državne volilne komisije smo ugotovili določene nesmotrnosti predvsem pri naročanju in upravljanju s spletnimi stranmi, kjer je podoben vzorec kot pri naročanju podpore za volitve. Glede na to, da je ta zgodba za ne-izvedbo enote podpore za podporo volitev že malo daljša oziroma vsaj nekaj le stara, smo na Računskem sodišču zato vztrajali na tem, da Državna volilna komisija predloži vsaj načrt aktivnosti kako bomo prišli do te enovite podpore v nekem časovnem obdobju. Zato je bila to ena od treh zahtev, ki smo jih imeli v našem revizijskem poročilu in Državna volilna komisija je v odzivnem poročilu navedla, da bo ta enovita podpora implementirana in testirana do danes osorej ob enem letu, se pravi 31. maja 2020. Mi bomo to seveda vsekakor spremljali, je pa v odzivnem poročilu navedeno, da bo to storjeno v sodelovanju z Ministrstvom za javno upravo in zato seveda mogoče tukaj manjka še kdo, ki bi lahko odgovoril na ta vprašanja glede bodoče podpore tem volilnim opravilom.

Toliko za uvod. Hvala.

PREDSEDNIK DR. ANŽE LOGAR: Hvala.

Predlagam, da zdaj dobi besedo predstavnik oziroma predsednik Državne volilne komisije, gospod Vučko.