Hvala za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem skupaj.

Torej, Državni svet je na 18. seji obravnaval 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic. Ugotavljamo, da je varuh v zadnjih šestih letih predložil kar 2 tisoč 500 strani ugotovitev, mnenj, kritik, predlogov in priporočil, 2018 pa uspešno zaključil obravnavo več kot 2 tisoč 600 zadev. Poročilo varuha za 2018 ni nič manj obsežno kot v preteklih letih, saj je na podlagi 4 tisoč 700 prejetih zadev, ugotovil kar 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri kar 45 organih, največ z področja oziroma pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Vlade Republike Slovenije ter organom, na ravni lokalne samouprave oziroma občin. Vsi ti podatki kažejo na to, da se stanje na področju varstva človekovih pravic ne izboljšuje tako, kot bi si sicer želeli.

V poročilu za 2018 je bilo podanih 88 priporočil različnim državnim organom, za katere se pričakuje, da bodo v najkrajšem možnem času tudi uresničene. Izkušnje iz preteklosti pa kažejo na to, da velik del priporočil ni upoštevanih, prav tako pa po mnenju varuha sproža vprašanje odgovornosti vseh, ki ne storijo dovolj za zaščito in uresničevanje človekovih pravic. Ob tem varuh izpostavlja tudi odgovornost zakonodajne veje oblasti, ki bi moralo poleg spremljanja zakonodajnih rešitev, stalno spremljati tudi njihovo izvrševanje. Po mnenju varuha, bi bilo nujno zagotoviti višjo stopnjo učinkovitosti vseh teh vej oblasti in vseh državnih institucij ter institucij na lokalni ravni.

Tudi v 78 primerih kršitev načela dobrega upravljanja, nam varuh sporoča, da je to področje torej še vedno tudi nerazrešeno. Nekateri državni organi se ne držijo rokov, nerazumno dolgo se rešuje vloge in vsi roki se prekoračujejo. Hitro odločanje o pritožbah na prvi, kot tudi drugi stopnji, je bilo nujno zlasti v primerih odločanja z naslova uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kjer se ponovno soočamo z dolgotrajnimi postopki odločanja na drugi stopnji.

Nadalje opozarjamo, da poslanci Državnega zbora, državni svetniki in ostali funkcionarji nosijo politično odgovornost za svoje delo, medtem ko je odgovornost strokovnih služb velikokrat porazdeljene med vse uradnike, zaradi česar na koncu nihče ne prevzema individualne odgovornosti. V sporočilu je bilo tudi sporočeno, da so bila z sprejemom novele Zakona o varuhu človekovih pravic 2017, uresničena dolgoletna prizadevanja, da se mu je, tudi na zakonski ravni prizna status polnopravne socialne inštitucije za človekove pravice s statusom A, po tako imenovanih Pariških načelih. Na to smo že tudi v prejšnjih poročilih v Državnem svetu velikokrat opozarjali.

Pri tem varuh izpostavlja, da bi bilo za njegovo resnično neodvisno delo, v prej omenjeni vlogi, torej polnopravni status A naj bi se mu priznal leta 2020, nujno zagotoviti tudi finančno neodvisnost, čemur je že večkrat tudi bila pozvana Vlada Republike Slovenije. Kot že večkrat prej, varuh opozarja na nesprejemljivost prepočasnega odzivanja Vlade in Državnega zbora na odločbe Ustavnega sodišča, ki terjajo odpravo zakonskih določb, ki so neskladne z Ustavo Republike Slovenije. Varuh poroča o več kot desetih odločbah Ustavnega sodišča, ki ostajajo neuresničene.

Nekateri državni organi se ne držijo rokov, nerazumno dolgo se rešujejo vloge. Hitro odločanje na prvi, kakor tudi drugi stopnji, bi bilo zlasti nujno v primerih odločanja z naslova uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kot sem že tudi poudaril. Državni svet se zaveda, da človekove pravice predstavljajo obsežno materijo in varuh v poročilu težko popiše vsak posamezni primer domnevnih kršitev, vendar pa opozarjamo, da bi bilo morebiti kazalo v prihodnje razmisliti o načinu bolj konkretnih zahtev po sprejemanju odgovornosti za neopravljeno delo na ministrstvih in drugih državnih inštitucijah. Nekatera opozorila v varuhovih poročilih se namreč ponavljajo leta. Pri tem se pogosto kot razlog za pasivnost navaja finančne ovire, kar pa velikokrat ne drži.

Na seji je varuh izpostavil, da je bil narejen velik napredek na področju pravic in uzakonitve področja zagovorništva otrok. Državni svet je bil seznanjen, da se opaža porast števila otrok, ki potrebujejo zagovornika, kar se lahko pripiše tako večji stopnji splošne ozaveščenosti o obstoju zagovorništva, kakor tudi večji stopnji aktivnosti sodišč na tem področju. Prav tako ugotavljamo, da je v več kot 400 strani obsegajočem poročilu kršitvam pravic invalidov, namenjenih zgolj 7 strani. Glede na številna nerešena vprašanja, Državni svet varuhu predlaga, da se v naslednjih letih področju invalidnega varstva podrobneje posveti. Dodatno je bilo opozorjeno tudi na to, da se ne sledi odločbam 2017 sprejetega Gradbenega zakona, ki določa, da bi se moralo objekte graditi in zagotavljati njihovo uporabo na način, da bodo neovirano dostopni vsem ljudem, ne glede na njihovo morebitno trajno ali začasno oviranost.

Z zadovoljstvom pa je bila sprejeta informacija, da je bilo februarja 2019, v okviru Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, končno odprta enota za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo. Prav tako se je po poročanju varuha končno razrešila problematika neopravičene odvzete možnosti staršem slepih in slabovidnih otrok, da prejemajo dva otroška dodatka. Varuh že več let kot enega izmed nazornih primerov kršenja pravic izpostavlja diskriminacijo študentov invalidov pri zagotavljanju prevoza med študijem. Navedene težave se trenutno rešuje na podlagi posebnega razpisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kar pa predstavlja nesistemsko rešitev. S problematiko neurejenega načina financiranja prevoza se namreč soočajo tudi ostale kategorije invalidov, zato bi se moralo to področje urediti celostno za vse invalide.

Že nekaj let obstaja pereča tema tudi vprašanje enakosti pravic zavarovancev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so v času do 31. 12. 2012 dokupili dobo študija in služenja vojaškega roka. Na nujnost postavitve enakosti z vidika dobe do 31. 12. 2012 sta v različnih mnenjih k posameznim zakonskim predlogom že večkrat opozorili tako pristojna komisija za socialno delo, varstvo, zdravstvo, invalide, kakor tudi Državni svet. Prav tako je bilo opozorjeno, da zavarovanci, ne glede na uzakonjene pravice do izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, zaradi trenutnih razmer v družinski medicini, v resnici te pravice ne morejo uveljavljati. Izpostavljeno je tudi spletno komuniciranje, ki je velikokrat zatočišče sovražnih komentarjev, ki jih le redko doletijo ustrezne sankcije. Državni svet meni, da na tem področju prihaja do hudih kršitev človekovih pravic in da tem oblikam sovražnega govora kot družba namenjamo premalo pozornosti.

In še morda na koncu, problematika komunalno neurejenih romskih naselij. Varuh v svojih poročilih izpostavlja že več vrst zapored. Nujno je urediti in izboljšati bivalne razmere Romov. Opozorjeno je bilo, da se zaradi kršitev javnega reda in miru s strani posameznikov iz romskih naselij pogosto človekove pravice kršene tudi državljanom, ki živijo v njihovem sosedstvu. Večina romskih otrok še vedno večinoma ne konča osnovnošolskega izobraževanja, kar je osnova vsake uspešne integracije v družbo. Lokalne skupnosti pomagajo pri uresničevanju oziroma urejanju bivanjskih razmer v romskih naseljih, pri čemer je bilo izpostavljeno romsko naselje Žabjak, vendar velikokrat ostajajo žal osamljenje. In ponovno je bilo opozorjeno tudi na neurejeno problematiko javnih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih, na kar varuh kakor tudi Državni svet letom za letom opozarja v svojih poročilih. Nujno bi bilo rešiti to težavo, vendar so lokalne skupnosti ujetnice zatečenega stanja. V okviru finančnih zmožnosti težave rešujejo v manjši meri. Za celovito rešitev pa lokalne skupnosti nimajo dovolj niti financ, niti kadrovskih zmožnosti. Tako kot opozarja varuh in tudi Državni svet, se z njim popolnoma strinja, bo morala država poskrbeti za celovito rešitev omenjene problematike. Poudarjamo pa, da se dosedanje dobro sodelovanje varuha in pa Državnega sveta nadaljuje in izražata željo po uspešnem sodelovanju tudi v prihodnje.

Hvala lepa.