Zahvaljujem se, gospod predsednik.

Sem Krešimir Žagar, z mano je tudi pravnik, gospod Krunoslav Jakupčić, Jasna Mol, šefinja Službe za ekologijo Hrvaških gozdov in gospod Mladen Sluniski, šef Proizvajalne službe Hrvaških gozdov. Tu smo, da bi vam predstavili v nekaj dramatičnih minutah probleme, s katerimi se srečuje hrvaško gozdarstvo. Izkoristil pa bom to priliko, da se zahvalim vam, predsednik in člani odbora, za priložnost, da na parlamentarnem nivoju ponazorimo probleme, s katerimi se ubadajo hrvaški gozdarji, in da izmenjamo izkušnje glede na tehnološko znanost, zaščito narave in okolja. Mislim, da bomo imeli kvalitetno razpravo in da bomo šli domov s te seje oziroma s te prezentacije bolj bogati.

Prezentacijo sem naslovil Hrvaško gozdarstvo v luči klimatskih sprememb. Problemi, s katerimi se ubadamo, so posledica klimatskih sprememb. Mislim, da jih vsi čutimo, v poljedelstvu, na zdravju ljudi, seveda pa se vse to najbolj nanaša na gozdarske sisteme, ki pokrivajo skoraj 50 % površin v Republiki Hrvaški. Vse, kar se dogaja v gozdovih, se dogaja vsem nam. Šel bom od ujm, ki so zadele tudi naše kolege v Sloveniji, pa tudi nas na Hrvaškem. To je bil katastrofalen ledolom. Vrnil se bom nazaj, ko je bil žledolom, ko je zadelo to območje Delnic, Gorskega Kotarja. Višinski pas tisoč 400 metrov nadmorske višine je bil v žledu. In tule vidite način, kako je nastal ta ledeni žled. Imeli smo temperaturo inverzijo, se pravi oblak je naredil sneg, ki je šel skozi plast toplega zraka, med 800 in tisoč 200 metri. To se je spremenilo v dež in izpod 800 metrov je dež prišel v področje pod ničlo. Ni se »zledila« takoj, ampak se je »zledila« pri dotiku s tlemi in tako smo dobili to ujmo. Vidimo na tem zemljevidu, katera področja Gorskega Kotarja so bila prizadeta. To so vse gospodarske enote, ki krijejo podružnico Delnic. Tiste, ki so obarvane, to so gospodarske enote, ki so v tem višinskem pasu tisoč do tisoč 200 metrov, ki so bile prizadete z žledom. Direktna se je kazala pri »zlomitvi« stebel, področja, ki so bila prizadeta z žledom. Drevje je izgubilo svojo krošnjo, se je zlomilo, 50 % dreves se je zlomilo. Najbolj je stradala bukev. Vidimo kako so bila poškodovana drevesa, koliko kubikov posameznih vrst dreves je bilo poškodovanih. Skupaj 208 tisoč kubikov, jelke in smreke – 198 tisoč kubikov oziroma skupaj bruto mase iz poškodovane 406 tisoč 481 tisoč kubičnih metrov. Se pravi to je ogromno. ocenitev je bila tudi veliko večja; pričakovali smo milijon kubikov, ampak vseeno smo prišli nekako do teh podatkov. To je bila direktna škoda, indirektna škoda pa je veliko bolj dalekosežna in nas spremlja še naprej. To je pojava škodljivcev. Ista situacija, ampak ena nesreča ne pride sama. To je ustrezalo razvoju škodljivcev in imamo smrekovega lubadarja, ki povzroča sušenje smrek. Tukaj vidimo diagram, ki kaže spremljanje stanja lubadarja od leta 1985 do leta 2018. Vidimo, da je populacija smrekovega lubadarja leta 1985 in potem se je večala, zdaj pa se je na koncu naglo povečevala. Leta 2005 smo imeli maksimum. Ta podatek smo dobili s štetjem lubadarjev. Potem je prišlo do stagnacije in degradacije in še sami vidite, leta 2014 je ta degradacija spet bila v normalnih mejah, potem pa je spet šla… degradacija, potem se je zvečalo dvakrat število škodljivcev, še 50 % leta 2016 oziroma 2017 je eskaliralo kot nikoli prej. Leta 2005 je bil maksimum, leta 2017 pa dvakrat več kot tisti maksimum in mi smo v gozdovih videli ogromne škode.

Ministrstvo za poljedelstvo je hitro reagiralo in uvedlo ukrepe za zaščito. Angažirana je delovna skupina, predstavniki hrvaških gozdov, Hrvaškega gozdarskega inštituta, privatni lastniki gozdov, ki so kakorkoli lahko pomagali pri sanaciji škode, ki je nastala. Vidimo, da so škode na smreki leta 2017 velike, lani je pa ta škoda bila pomembno manjša. Moram povedati, da smo z metodo sekanja okuženih področij uspeli zatreti napad smrekovega lubadarja. Zdaj, vidimo kako je to bilo videti leta 2016. Žarišča, ki so se pojavila po žledolomu. Leta 2018 so žarišča veliko večja in povečana in zdaj leta 2018 se je to število zmanjšalo na veliko manj mest in veliko manjšem obsegu. Tu bomo šli zdaj, vidite, pri delnicah, kakšne škode so imeli. Tisto, kar je pozitivna okoliščina za gozdarje, da je delež smreke manjši kot 10 %. V nekaterih gozdarskih organizacijah je več, kot je to v Tršću, nekje pa je tudi izpod tega odstotka kot je v Lokvah. Torej, smreko izgubljamo na površjih, kjer raste kot čista kultura. Toliko škode pa ne bi bilo v gorskem Kotarju, če ne bi bilo smreke. To je velikanski ekološki problem in pravim, da je sreča, da smreke imamo nekaj manj kot 10 %.

Niti druga nesreča ni prišla sama, niti tretja. Orkanski jugo veter, torej decembra in na Božič spet orkanski jugo, ki je povzročil velike škode, katastrofalne škode, ki so razglašene kot elementarna nesreča. Bile so škode na stanovanjskih objektih, na cestah, v gozdovih. Ni to bilo samo v gorskem Kotarju, tudi v Liki, ampak tam ni bilo toliko škode kot v gorskem Kotarju. Nam se v upravi gozdov delnic … je šlo veliko kubikov jelke in smreke, hitro smo šli na sanacijo. Lani, če se spomnite začetek leta je bil izredno, ni bil dober. Potem v februarju, marcu in aprilu smo imeli veliko snega in nismo mogli iti na sanacijo in smo zgubili 2, 3 vredne mesece.

Zakaj je nujna sanacija potrebna? Zato, da ne bi prišlo, tako kot leta 2014 do pojava smrekovega lubadarja. In to je lahko pogubno za gozd, če ne moremo takoj tega razrešiti. Tukaj bi površja bila uničena, če bi se pojavil lubadar. To so površja, ki so bila zajeta z vetrom. Vidimo, da je to praktično ves gorski Kotar. Levo je Primorje, ki tudi sem spada. Torej, skoraj celotno površje gorskega Kotarja je bilo zajeto. Največje škode so bile v gozdarstvu Vrbovsko. Leta 2018, glejte kako smo šli s sanacijami: 681 tisoč jelk in 6 tisoč 400 bukev. Torej veliko kubikov. Od tega smo posekali 5 tisoč 500 kubikov. Leta 2018 seveda veliko manj, ker smo že prej veliko naredili. 14 tisoč listavcev, posekali smo 143 tisoč kubikov, zdaj pa če imamo resume, skupaj tisto, kar je narejeno leta 2017/18, mislim, da bomo imeli več kot 1000 kubikov. Torej, še pol milijona kubikov nas praktično čaka v gozdovih. Angažirani so vsi podjetniki, ki so na razpolago v Republiki Hrvaški in še iz Slovenije in naše podružnice, gozdarske podružnice tudi.

To so torej bile ujme, ki so nas prizadele, ene in druge, v zadnjih petih letih. Gozdni požari, tudi nekaj, kar je navzoče. In kar bo vedno navzoče. To ne bo izginilo. Ampak lahko vplivamo, da jih je manj in lahko vplivamo, da bodo manj katastrofalni. Tudi vas pestijo požaru, nas najbolj v mediteranskem delu zaradi vremenskih pogojev in zaradi visokih temperatur v mediteranskem pasu seveda. In tudi zaradi rastlinskih vrst, ki so lažje vnetljive in zaradi terena, ki ni dovolj dostopen, je veliko več problemov z gašenjem. Leto 2017 je bilo rekordno po vrsti požarov in škodi, ki je nastala. Vidimo, da je na Hrvaškem zadnjih 26 let povprečje 273 požarov in zgori 14 tisoč hektarjev letno. Leto 2000 je bilo doslej rekordno po številu požarov, leto 2017 pa je imela požare, ki so povzročili veliko več škode, 148 tisoč hektarjev, trije požari pa so bili res veliki. To je 480 kvadratnih kilometrov prizadetih s požari. Lahko ocenite koliko škode je nastalo. Indirektno pa je izgubljena splošna funkcija gozda 45 milijonov evrov. Leta 2018, to je leto, ki je bilo veliko bolj blago, bolj deževno, nižje temperature, torej klimatski pogoji so bili bolj ugodni, ampak tudi mi smo naredili določen korak pri preventivi in razkrivanju požarov in smo imeli veliko manj požarov, komaj 54 požarov, zgorelo je 54 tisoč hektarjev, torej 10 % povprečja. Direktna škoda je bilo veliko manjša, četudi je bila nekaj več kot 2 milijona evra. Tisto, s čimer se lahko borimo zoper požarom, to je preventiva, celo leto, ko časovni pogoji to dopuščajo, vzdržujemo obstoječe kapacitete za protipožarno varstvo. Ves naš Mediteran in primorje moramo vzdrževati, približno 70 kilometrov letno pa naredimo tudi novih požarnih poti. to ne morejo delati smo delavci hrvaških gozdov, še 320, 328 delavcev, ki bodo opazovalci, ki bodo preverjali kje se pojavi požar, ali se kje pojavi nevarnost požara, še imamo študente, čuvaje gozdov, vsi sodelujejo pri opazovanju požarov, da lahko hitro ukrepamo. Lani smo uvedli tudi videonadzor. Lansko leto je bilo izjemno nizko in smo na 46 lokacijah postavili videonadzor, da lahko registriramo osebo, če je katera podtaknila požar, kjer vidimo dim in potem pride do alarma v protipožarnih enotah, ki pomagajo pri gašenju. Naš partner so Odašiljači i veze, hrvaški gozdovi financirajo, požarno-varstveniki pa sodelujejo. Videli bomo, kaj bo v tej požarni sezoni, ki je pred nami, odvisno od klimatskih in ostalih pogojev, ali se bodo kamere zdaj pokazale v pravem smislu, ker še nismo videli, koliko so le te bile doslej učinkovite. Mi delamo na čiščenju, sekanju lesne mase. Izjemno veliko sredstev uporabljamo na tem, kako bomo prišli do ljudi, jumbo plakate, reklame po radiu, po televizijo, spoti, in vse to v službi ognjevarstvene zaščite. Ko pride do požara, potem je saniranje nujno, hitro, da ne bi prišlo do izgube vrednih tal in gozdov. Če se pa to le zgodi, čim prej obnovimo s sadikami. Primorski alpski bor črničev je in vse tisto, kar zadržuje tla. Velik problem, ki se je pojavil nedavno, v letu 2017, je pojav širjenja borovih podlubnikov na vseh vrstah borov na Mediteranu. Pojavil se je nekoliko bolj južno, Dubrovnik, Makarska, prišlo je do Zadra, Biograda. Še naprej spremljamo stanje, ljudje so na terenu redno. Za razliko od smrekovega lubadarja ni koncentričnega širjenja, ampak se nam sušenje dogaja kar tako slučajno, posamezna drevesa. In moramo odkrivati vsa okužena drevesa, da bi jih lahko umaknili, ni druge pomoči, ker ne moremo tu delati koncentričnih krogov in tako preprečiti širjenje. Tu smo angažirali tudi gozdarstvo in Ministrstvo za poljedelstvo. Problem je eskaliral, verjetno ste slišali, problem je eskaliral na Marjanu v Splitu, kjer, na žalost, je problem bil pod preprogo, dokler ni eskaliral. In zdaj pravzaprav imamo 50 % okuženih dreves na Marjanu. Mi se borimo, seveda, s sanacijo, tudi s hitrim sekanjem teh dreves, in še ni nastalo toliko škode, kolikor je bilo možno, ker smo to preprečili. Velik problem, glede na to, da napada našo najbolj vredno vrsto, to je dob, to je hrastova čipkarka, škodljivec, ki je na severnoameriškem kontinentu avtohton in tam ne izziva nobenih velikih škod, na jugu Evrope in tako tudi na Hrvaškem pa povzroča velike škode, ki jih še ne moremo niti dojeti. Leta 2009 je hrastova čipkarka bila navzoča v Evropi, prišla je v Italijo, Turčijo, zdaj pa se širi proti zahodu in je zajela tudi Hrvaško. Ne vem, kako je v Sloveniji. V letu 2017 se je, žal, širil v gozdovih dob in puhasti hrast. Z izsesavanjem sokov pride do sušenja listov. Ob koncu sedmega meseca in v osmem mesecu drevo zgleda tako, kot bi bilo konec oktobra. Seveda, fiziološko drevo peša in lahko pride do odmiranja in sušenja. Opazili smo, da je prišlo do izostanka želoda, ni bilo želoda in potem niti ni možnosti zbiranja tega želoda, da ga potem plasiramo na površja, kjer bomo pomagali, da spet zraste gozd. Potem izostane tudi glavni prihodek doba in zaradi tega imamo tudi problem lesne industrije, ker nimajo surovine za svoje izdelke. Prirast dreves, če ne pride do odmiranja dreves, imamo zmanjšan in zaradi tega spet izgubljamo na tehnični vrednosti. Končni rezultat je ekološki problem, bog ne daj, da izgubimo dob, ker nadomestitve zanj nimamo. Splošne koristne funkcije teh stabilnih gozdov, terminalnih gozdov pa je nekaj, česar še ne moremo dojeti, kako je pomembno. Ta hrastova čipkarka sesa kri tudi ljudem. Torej, če zmanjka sokov v dobu, potem lahko sesa tudi ljudi. Nekaj se je zgodilo.

Prišli bomo do problema, ki nas najbolj pesti. Torej vse so to problemi. Ampak sušitev poljskega jesena, ki ga imamo zadnjih 10 let, zadnja 3 leta pa je katastrofalno in je problem, ki ga ne moremo sami razrešiti in iščemo tudi rešitve od naših znanstvenih inštitucij. In to je tudi način, da prikažemo problem, da bi se lažje z njim borili. Poljski jesen je najbolj ogrožena vrsta na Hrvaškem. Izjemno pomembna gospodarska vrsta izza doba … Najpomembnejša za lesno industrijo. Zavzemal je površja, kjer ni alternativ. To so najnižji tereni v Posavini, Podravini, kjer pogosto imamo tudi poplave in tam so ta drevesa kot svoje vrstna črpalka za izsuševanje tal. In torej, razprostranjenost, vidimo, zavzema ves nižinski del Hrvaške poleg Save, Kolpe, Drave in Mure. To so površja, ki jih zavzema poljski jesen in brez katerega bomo praktično ostali v naslednjih letih. Enostavno izginja in ne moremo ga nikakor rešiti. Vrsta faktorjev je. Predvsem gre za jesenov ožig oziroma Hymenoscyphus fraxineus, ki napada jesen po vsej Evropi. Ponekod je tudi izginil. Zdaj pri nas trenutno izginja. Vidimo, to je tista prva vrstica 31 tisoč hektarjev je površje, ki jo zavzemajo jeseni in to bo prvo izginilo. Najprej se bo zgodila sušitev, potem pa bo konec. Čez 20 % jesena je in tu bo problem vzdržati ta površja, da preživijo. Gre za ogromna površja. 31 tisoč plus 41 tisoč hektarjev, se pravi več kot 70 tisoč hektarjev bo ostalo brez gozda v delih, ki so zelo težko obnovljivi. Poteka tudi raziskava tudi drugih dejavnikov, kako bomo obnovili ta površja. Morali bomo vrniti na ta površja pionirske vrsti topol, poskušali bomo z dobom in tako naprej, s hrasti različnimi. Zaradi pogostih poplav, ki so tudi elementarna katastrofa, bo to zelo težko. V gozdovih so retencijska vodna površja in moramo izkoristiti jesen, ki je imel veliko delo pri izsuševanju. Tako da bomo imeli še večji problem z vodami.

Zaključek. Iz prezentacije in tega, kar se nam dogaja, mi gozdarji, predvsem stroka, moramo spremljati kaj se nam dogaja v zajetih področjih. To pa je … Moramo izpeljevati nego, sanitarno sekanje, s strokovnimi navodili. Poslušati tuje izkušnje, obnavljati s kombinacijo ustreznih vrst drevja intenzivirati znanstvene in strokovna raziskovanja, iskati nova znanja od drugih dežel, kot delamo ravno danes in ozko sodelovati z vsemi, ki nosijo stroko in znanost, kar zadeva gozdarstvo in tehnologijo na Hrvaškem. Ozko sodelovati z Gozdarsko fakulteto, Gozdarskim inštitutom in tako naprej. Z inšpektoratom, državnim inšpektoratom, vsemi javnimi ustanovami. Z državnimi gozdarskimi inštitucijami, ki so vse pozvane, da dajo svoj odgovor na katastrofe, ki se dogajajo. Opravičujem se, nekoliko dolg sem bil, ampak problemi so veliki.

Zdaj pozivam direktorja Zavoda za gozdove, gospoda Damijana Oražma.

Mogoče dokler čakamo bom samo najavil, tisti, ki bi se radi javili za razpravo signalizirajte, dokler …

Izvolite.