Hvala predsednik za besedo. Spoštovani kolegi, kolegice, predvsem pa spoštovani gostje, tako tisti iz različnih ministrstev, iz lokalnih skupnosti in vsi ostali vabljeni.

Očitno je tema prava, da je tako širok spekter ljudi danes na tej seji odbora. Zelo na kratko, za kaj gre.

Leta 2016 smo v Poslanski skupini SDS že pripravili podoben sklic glede problematike športne infrastrukture v Sloveniji. Predlagali smo kar nekaj vsebinskih sklepov. Na našo žalost pa je bil sprejet samo en sklep. In ta se glasi, da odbor poziva ministrstvo, da v okviru novega Zakona o športu ob upoštevanju veljavnega Nacionalnega programa šport v Republiki Sloveniji, pripravi nova izhodišča za ureditev športne infrastrukture. Torej danes nas zanima, kaj se je od oktobra 2016 do maja 2019 zgodilo na področju športne infrastrukture v praksi. Vemo, da obstaja veliko problemov, akcije pa na žalost, vsaj po našem mnenju, premalo. Pa ne govorim samo po našem mnenju, torej v imenu SDS, ampak, ko se srečujemo z različnimi župani oziroma drugimi športnimi subjekti, vsi pravijo, da imajo ogromno kadrovskega potenciala, ki pa nima kje izvajati svojih dejavnosti. Pa naj si gre to za lokalna športna središča, regionalna športna središča ali pa tudi določen del državne športne infrastrukture je tisti, ki je nujno potreben, da mu država posveti več pozornosti, predvsem pa tudi več finančnih sredstev. Skratka, Nacionalni program športa naj bi v Republiki Sloveniji se izvajal. Po našem mnenju je že v tem nacionalnem programu športa premalo vsebine glede športne infrastrukture. In tudi pogrešamo ostale neke izvedbene akte. Predvsem pa nas skrbi, glede na to, da smo vsakokrat pri proračunih Republike Slovenije od leta 2014 podajali vsebinske, predvsem pa finančne amandmaje, da se vsebinsko in finančno bolj resno lotimo te teme. Da ni bilo nekega odziva s strani izvršilne veje oblasti. In tako imamo na žalost dokaj bore razpise na letni ravni, ki jih pripravlja Ministrstvo za izobraževanje. Tako da lahko suma sumarum trdimo, da od leta 2013 je v bistvu financiranje športne infrastrukture skoraj zamrlo. Kajti vsi tisti, ki so kadarkoli imeli dostop do začetka izvajanja športne infrastrukture vedo, da letni okvir od 2 pa do 4 milijonov, kolikor je Republika Slovenija dala sama preko ministrstva, pa ne nazadnje tudi dokaj bora sredstva, ki so s strani Fundacije za šport, ne omogočijo neke kvalitetne nadgradnje športne infrastrukture v Republiki Sloveniji, naj si gre za obnovo športne infrastrukture, ki je na žalost prestara, kaj šele s seznamom vseh tistih želja, ki obstaja na ministrstvu, ki je po prvih podatkih težak neako med 600 milijoni in 1,2 milijarde. Skratka, 4 milijone na letni ravni, v primerjavi s približno milijardo nujno potrebnih sredstev. Torej, če bo šlo s takšnim tempom naprej, upam da se ne bomo tam leta 2027 spraševali, da športne infrastrukture skoraj da nimamo.

Skratka, naš namen je predvsem, da se resorno ministrstvo, Ministrstvo za izobraževanje bolj resno loti področja športne infrastrukture, ne nazadnje pa smo tukaj pozvali tudi Ministrstvo za infrastrukturo, na katerega apeliramo, da najde znotraj svojih vsebin, pa tudi iz svojega proračuna neke oblike resnega sodelovanja pri pokrivanju področja športne infrastrukture in nenazadnje pozdravljamo danes tudi ministra za kohezijo, da morda pogleda, ali je v tem mandatu še možna kakšna zadeva, ali pa bo v naslednji evropski perspektivi dati športni infrastrukturi večji poudarek.

Skratka, apel, spoštovani minister, da pri pripravi slovenskega okvirja za naslednjo perspektiv, da so tudi področja športne infrastrukture tista mesta, ki si ga slovenski športniki pa tudi občine zaslužijo. Predvsem želimo z današnjo sejo dati poziv vsem skupaj, tudi Fundaciji za šport, ki po našem mnenju ima premalo sredstev, ampak ni Fundacija za šport tista, ki je kriva, da ima tako malo sredstev. Tukaj je apel vsem ostalim ministrstvom, da pogledajo kakšna sprememba zakonodaje je nujno potrebna, da bi lahko Fundacija za šport zopet imela nek tak proračun, koga je v tistih najboljših letih že imela in ga je potem preko razpisov delila. Skratka, proračun je prva stvar na katero želim opozoriti resorne ministre, da dajo večjo podporo športni infrastrukturi. Fundacija za šport, upamo, da bo dobila več sredstev, ki jih bo potem delila in kot že rečeno, upamo, da bo evropska perspektiva našla moment za športno infrastrukturo.

Morda tukaj samo apel vsem tistim, ki pravite, da v tej evropski perspektivi ni več možno oziroma ni možno črpati sredstev za področje športne infrastrukture. Sam osebno se spomnim leta 2012, ko je tedanji minister za infrastrukturo naredil zelo zanimiv koncept, ko je ugotovil, da bodo očitno evropske sredstva ostala in se je lotil razpisa za energetsko sanacijo stavb v lasti lokalnih skupnosti in tudi na podlagi tega fonda je verjetno marsikatera športna dvorana ali pa šolska telovadni ca bila deležna tistega, kar so dolgo časa upali, tako da morda razmislek vsem resornim ministrstvom, da morda pogledajo tudi v tej evropski perspektivi, da se da najti denar, ne pa da dobivamo odgovore na poslansko vprašanje evropska perspektiva ne more pokrivati športne infrastrukture. Mi menimo, da se lahko najdejo momenti in ustrezni mehanizmi, da bi lahko tudi do leta 2022, ko se bo končalo črpanje te evropske perspektive najdejo ustrezna finančna nadomestila za športno infrastrukturo.

Skratka, v Poslanski skupini SDS menimo, da ne sme izgradnja ali pa modernizacija športne infrastrukture sloneti skoraj izključno na lokalnih skupnostih, ki so glavni nosilec tega, da sploh še imamo športno infrastrukturo. Tako, da morda bo danes tudi zanimivo vprašanje, če obstajajo podatki za zadnjih 5 ali pa 10 let, v kakšnem smislu so lokalne skupnosti sofinancirale športno infrastrukturo. Po našem mnenju so občine glavni nosilec.

Skratka, namesto, da bi bila država glavni nosilec športne infrastrukture se to breme zaradi potreb lokalnih skupnosti prevalila na župane, na njihove občinske svete in nenazadnje tudi na proračune občine in mislimo, da je prav, da občine so-participirajo, ampak ne v tako velikem deležu kot jim je to država namenila. In zato smo tudi pripravili 7 sklepov in na koncu upamo, da bomo o njih razpravljali, predvsem pa glasovali ne v skladu s politično prakso tega Državnega zbora v smislu, kar opozicija predlaga, koalicija zavrne, ampak smo jih pripravili z neko intenco, da resnično vsi skupaj za eno mizo ugotovimo kaj potrebuje slovenska športna infrastruktura, kje sploh smo in kaj lahko vsi skupaj tako na politični, predvsem pa tudi na strokovni ravni naredimo, da ne bomo več poslušali zgodb kako občine nujno potrebujejo stadione, bazene in vso ostalo športno infrastrukturo, da se znotraj regij pogovarjajo o isti športni infrastrukturi in da tudi država ugotavlja, da rabi športno infrastrukturo, ampak na žalost je nima. Kajti, če ne bomo imeli kolikor toliko solidne, ne govorim o vrhunski, ampak vsaj solidne športne infrastrukture, se bo dogajalo tudi s slovenskimi športniki, kakor se že dogaja na drugim področjih; da bodo mladi uspešni in kakovostni slovenski športniki iskali svoj dom in cilj drugje - v tujini. Mislim pa, da si država tega ne sme dovoliti, kajti preveč vlagamo v slovenske športnike, da bi na koncu delali zgodbo pod drugimi zastavami, ne pod zastavo Republike Slovenije. Skratka, apel k strokovni razpravi in k podpori sklepom, ki jih bom tudi na koncu še enkrat predstavil.

Toliko za uvod, spoštovani predsednik.

Hvala.