Hvala.

Spoštovana predsednika! Lep pozdrav tudi vsem poslankam in poslancem ter ostalim zbranim!

Poročilo bom predstavil s pomočjo Power Point projekcije. Gre za drugo celoletno poročilo naše najmlajše neodvisne državne institucije. Obsežno je, skoraj 200 strani, zato se mi zdi takšen primer predstavitve ustrezen. Poročilo obsega 5 glavnih sklopov in tri dodatke. V prvem delu predstavljamo krajši pregled razvoja institucije v smislu infrastrukturnih korakov, potem pa tudi prvič pregled izvajanja nalog v skladu z 21. členom Zakon o varstvu pred diskriminacijo in sicer pregled tega kaj smo v okviru leta 2018 že izvedli. Drugo poglavje se poglobljeno ukvarja z vprašanji svetovanja informiranja in podpore ljudem, ki se na našo institucijo obračajo ter vprašanje obravnave in ugotavljanja diskriminacije, ki jo k nam prijavljajo. To sta dve od treh ključnih funkcij. Tretja funkcija je sistemske narave in ji posvečamo tretje poglavje, ker predstavimo spremljanje obravnave diskriminacije pri drugih državnih organih, dialog z nevladnimi organizacijami in prve ugotovitve sodelovanja z različnimi resorji ter naše aktivnosti na področju ozaveščanja in preventive v zvezi z diskriminacijo in spodbujanja enakopravnosti. Četrto poglavje smo posvetili v lanskem letu izpostavljenemu področju diskriminacije zaposlovanja in dela. V petem pa smo predstavili našo mednarodno dvostransko in širše mednarodno sodelovanje. Letos smo poročilu dodali tri posebna poglavja - dodatni sklopi - in sicer prevod poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za vprašanja manjšin, ki ji Slovenijo obiskal v lanskem letu. Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostjo glede uvodnega poročila Slovenija o izvajanju konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in prevod priporočila Evropske komisije o standardih za delovanje organov za enakost, med katere v Sloveniji prištevamo prav zagovornika načela enakosti. Vzpostavljanje organa torej prvo poglavje in pregled izvajanja nalog in pooblastil dve ključni okoliščini sta spremljali lansko leto. Najprej je 24. maja potekel dvoletni zakonski rok, v katerem so tehnično administrativne naloge za delovanje novega organa zagotavljali in izvajali v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To pomeni, da smo bili s 25. majem 2018 postali kot institucija popolnoma samostojni. Za celovito izvajanje vsebinskih nalog in tudi podpornih tehničnih nalog, ki so potrebne za zakonito izvajanje mandata smo zato v letu 2018 vzpostavljali samostojen sistem infrastrukture v smislu sekretariata glavne pisarne, zato, da vsi postopki v organu in procesih potekajo na ustrezen zakonsko predpisan način. Glede vsebinskih prioritet pa smo se primarno lotili obravnave posameznih primerov diskriminacije. Poudariti moram, da nam je pripadlo večje število nerešenih zadev še iz prejšnjega mandata po zakonu je blizu 300 zadev, ki jih je imel še prejšnji zagovornik načela enakosti, ki je deloval v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v reševanje pripadlo novemu organu, zato smo se v letu 2018 poleg obravnave sprotnih primerov tistih, ki so prihajali od same ustanovitve organa naprej torej leta 2016 in 2017 bila to naša tudi glavna vsebinska prioriteta. Prvo poglavje je za lažji pregled in nadzor za vaše lažje delo in vseh javnosti, ki jih naše delo zanima. Organizirano na mogoče malo nenavaden novi način. Namreč mi smo vsako zakonsko alinejo opisali, ki nam daje neke določene naloge in pooblastila ter v zvezi s tem na ta način kot ga tukaj primeroma navajamo postavili vprašanje kako njeno izvajanje opisati podali konkreten odgovor in dodatna pojasnila. Temu bi rekli poročanje na nivoju imputa, kaj smo na posameznih področjih izvajali. To je prvo poglavje.

Drugo poglavje se pa zelo konkretno vsebinsko nanaša na postopke pri zagovorniku načela enakosti, kadar obravnavamo posamične primere. Sedaj ta institucija ima funkcijo tako podpore, svetovanja in pomoči ljudem, ki mislijo, da so ali so diskriminirani in se lahko na nas obrnejo na našo brezplačno telefonsko številko z e-mail, osebno in se pravzaprav z vprašanji preverjajo ali je situacija, ki jo v življenju imajo diskriminacija ali ne. V tem smislu so lahko pri nas tudi podprti v drugih postopkih pri drugih organih, kjer uveljavljajo svoje pravice in jim pomagamo pač zaščiti njih pred diskriminacijo. To je funkcija podpore. Hkrati pa potekajo pri nas tudi postopki ugotavljanja diskriminacije. V zvezi s tem je v teh dveh letih delovanja postalo jasno kako raznolika in kompleksna so vprašanja, ki se v naš organ stekajo, zato smo v poročilu predstavili nekaj anonimiziranih primerov svetovanj in ugotavljanj diskriminacije in sicer na način, da smo jih organiziral po osebnih okoliščinah, zaradi katerih jih je do diskriminacije prišlo. Srečujemo se tudi s težkimi primeri zgodb, kjer pa situacija ne ustreza definiciji in diskriminaciji kot jo določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ampak gre za druge krivice ali protipravna dejanja neenakopravnosti. Takrat moramo ljudem razložiti, da v kolikor nekaj o krivici ali o neenakopravni obravnavi ne botruje kot razlog osebna okoliščina tega ni mogoče razumeti kot diskriminacijo ali s primeri kjer storilci, kršitelji namerno ali nenamerno prikrijejo pravne vzroke diskriminacije in zato te ni mogoče dokazati, takrat se srečujemo z ljudmi, ki so doživeli, ki so zapostavljeni, doživeli diskriminacijo, vendar pravzaprav postopek ni v njihovo korist. Na koncu v tem poglavju predstavimo še tisto, kar Zakon o varstvu pred diskriminacijo prinaša, vendar se v Sloveniji še ni zares začelo uporabljati to je uporaba pravnih sredstev na sodiščih. Za vsakršno ugotavljanje diskriminacije so potrebne ugotovitve treh ključnih pojmov: za katero osebno okoliščino je v danem primeru šlo, na katerem od zakonom predpisanih področij naj bi se diskriminacija zgodila in kakšne oblike je diskriminacija bila. Te postopki pri nas imajo prav ta namen in funkcijo. Jasno in transparentno opredeliti ali v nekem dejanju gre za to, kar določa zakon torej vsako neopravičeno dejansko ali pravno, neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja, zaradi osebnih okoliščin. Osebne okoliščine, ki jih je zakon definiral so naštete. Pri nas v Sloveniji je torej 11 eksplicitno opisanih in v 12 se v zakonu postavlja druge osebne okoliščine, v obrazložitvi členov in tudi v strokovnih in širših evropskih virih. Seveda druge osebne okoliščine pomenijo predvsem tisto osebno značilnost, na katero ljudje nimamo, sami vplivajo, ne moremo izbrati in zato tudi ne zamenjati ali pa bi - tako kot v primeru vere - se jih z težka odrekli. V tem diagramu prikazujemo kako in katere osebne okoliščine so v primerih, ki so bili zaključeni v letu 2018, ljudje največkrat zatrjevali. Moram pa takoj dodati, da to seveda ne pomeni zdaj reprezentativnih številk za slovenski prostor, ampak samo v vzorcu tistih, ki so se na nas obrnili in so bili v letu 2018 zaključeni, pa vendarle je povedno, da se še vedno najpogosteje kot zatrjevana osebna okoliščina razloga diskriminacije, pojavlja invalidnost, skoraj v četrtini primerov, sledita pa ji narodnost, rasa oziroma etnično poreklo, blizu je potem tudi spol, vera in prepričanje, pa že starost in spolna usmerjenost.

Področja družbenega življenja, kjer je diskriminacija prepovedana so delo in zaposlovanje, s tem povezano članstvo v sindikatih, socialne pravice, uveljavljanje zdravstvenega varstva, izobraževalni sistem ter trg dobrin in storitev in večina zatrjevanih in zaključenih primerov v letu 2018 je pa več kot polovica bila na dostopu do zaposlitve oziroma pogojih zaposlovanja, vključno z napredovanjem oziroma s pogoji dela, pogodbami o zaposlitvami, plačami in tako naprej. Četrtina pa na dostopu do dobrin in storitev, tudi stanovanj.

Tukaj lahko poudarim, velikokrat je izpostavljeno vprašanje razlike med Varuhom človekovih pravic in zagovornikom – če se Varuh človekovih pravic ukvarja z vprašanjem človekovih pravic v najširšem pasu, je zagovornik omejen predvsem na diskriminacijo in neenakopravnost, vendar se z njo ukvarja na globlji način, kot varuh, torej, kot prej predstavljeno. Pri nas vodimo postopke ugotavljanja, ki se končajo v ugotovitveni odločbi. Lahko spremljamo žrtve, tudi izjemoma v postopkih na sodišču in ugotovljeno diskriminacijo lahko, v primeru, da se ne preneha, predlagamo pač pristojnemu področnemu inšpektoratu, v prekrškovno obravnavo.

Še v enem smislu se razlikujemo od Varuha človekovih pravic – mi imamo mandat tudi v zasebnem sektorju, kar pomeni, predvsem delodajalci in ponudniki dobrin in storitev. Velik spekter delodajalcev je oseb zasebnega prava, prav tako pri ponudnikih dobrin in storitev.

Med oblikami diskriminacij je nekaj, v pričakovanjih. Neposredna, direktna diskriminacija – na tem delovnem mestu želimo imeti osebo ženskega spola - tipičen primer, šef našega oddelka ne bo oseba ženskega spola, zato ste bila dobra kandidatka, pa ne boste izbrani – tipičen primer neposredne diskriminacije, medtem ko o posredni diskriminaciji govorimo takrat, kadar kljub na videz nevtralnim členom in pogojem, ugotavljamo, da na primer, dve tretjini nezaposlenih visokokvalificiranih oseb v Sloveniji predstavljajo osebe ženskega spola, le ena tretjina pa moške, čeprav vemo, da gre za približno uravnoteženo, številčno uravnoteženo populacijo. Takrat se sprašujemo o drugih učinkih, ki so tovrstno neenakost povzročili in takrat govorimo o posredni diskriminaciji.

Posredna diskriminacija je tudi izhodišče za sistemsko delo in ukrepe, ki jih pripravljajo resorji, namreč, Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 14. členu predvideva, da lahko resorji predlagajo posebne spodbujevalne in pozitivne ukrepe, ki naslavljajo prej zelo natančno opisano obliko diskriminacije. Specifične oblike, kakor jih predvidevajo evropske direktive, so pa nadlegovanje, verbalno in fizično spolno nadlegovanje, kjer »edinič« osebna okoliščina ni nujen pogoj, da se jo prepozna, da se dejanje prepozna kot oblika diskriminacije, navodila za diskriminacijo predvsem v nekih hierarhičnih sistemih.

Pozivanje k diskriminaciji, torej, govorjenje in pozivanje h kateri od prej naštetih oblik in javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb oziroma skupine oseb zaradi osebnih okoliščin. V teh dveh pogledih se tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo približa enim od elementov sovražnega govora, ki jih na ta način prepoveduje. Viktimizacija kot tista oblika, kjer se tiste ljudi, ki so se zapostavljanju uprli, še potem posebej obravnava in definicija večkratne diskriminacije, kadar so v njih pač žrtve otroci ali slabotne osebe. Kadar gre za obliko podajanja ali širjenja rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov in kadar je diskriminacija številčno gledano množična ali pa večkratna. Na koncu o tem poglavju še statistike. V začetku leta 2018 smo torej začeli s 130 nerešenimi primeri še iz obdobja 2012-2017. V letu 2018 se je k tem dodalo 93 novih prijav in tekom leta je bila skupno rešenih 93 plus 56 primerov, zato smo v začetku tega leta 2019 letos začeli s 74 še ne rešenimi primeri iz preteklosti, polovica iz leta 2018, polovica pa še iz prejšnjega obdobja. Gre za kompleksne primere in se tekom leta že rešujejo. Statistika potrjuje to, da smo večji del zamud, ki so nastale že v obdobju preden smo obstajali in nastajale v obdobju, ki je pomenilo našo izgradnjo sedaj obvladali.

Prehajam na tretje poglavje poročila, ki govori o naših sistemskih nalogah in se v štirih letih ukvarja s tem, tako smo tudi v letu 2018 delali. Naredili smo eden pregled kako so se z diskriminacijo ukvarjali drugi inšpektorati, ki prav tako po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo obravnavajo prijave diskriminacije vsak na svojem področju kako se je Policija ukvarjala z nekaterimi primeri diskriminacije sodišča predvsem v smislu delovnega prava in tožilstva in varuh človekovih pravic, ki se deloma tudi srečuje z diskriminacijo. Mi smo v letu 2018 sistematično stopili v dialog s predstavniki nevladnih organizacij, ki so partnerji in predstavniki tistih skupin, ki jih zaznamujejo osebne okoliščine, ki so navedene v 1. členu Zakon o varstvu pred diskriminacije kot tiste, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana. Ta odnos se nam zdi eden ključnih, ker nam poleg samih prijav in raziskav prinaša informacije s terena. To pomeni, da smo si tudi odpravili v stike s tistimi, ki nelahko pridejo do nas v Ljubljano in opravili prve sestanke na terenu, lansko leto s 26 različnimi nevladnimi organizacijami. Pregled teh sestankov, njihovo sporočila so tudi del poročila. Potem pa smo se aktivno srečevali tudi s predstavniki resorjev. Lanskoletno, celoletno poročilo smo predajali ministrom oziroma državnim sekretarjem in ga predstavili in jih prosili za kontaktne osebe, zato da pospešimo nekatere procese, ki bi sicer lahko trajali veliko dlje, kjer bi pravzaprav mi ugotavljali kaj manjka na strani resorjev, če vzpostavimo neki delovni odnos smo se z ministri v glavnem strinjali lahko, potem skupaj na področjih, ki jih posamezen resor pokriva prenašamo naše ugotovitve tako iz posamičnih primerov kot tudi iz raziskav v predloge torej predloge ukrepov po posameznih ministrstvih. Zato smo naredili tudi analizo ukrepov, ki trenutno potekajo in jih je mogoče opredeliti kot take narave, ki so namenjeni proti diskriminaciji in z nekim diagramom pokazali, da so trenutno sicer dobro pokrito področje torej okoliščine invalidnosti in delovnega področja, dela in zaposlovanja, da pa imamo določene vrzeli in sedaj bomo lahko v letošnjem letu in tudi v prihodnje sistematično predlagali katere so tiste točke, kjer bi bilo smiselno, da resorji izvedejo dodatne ukrepe. Ti ukrepi so nekaj novega. V Sloveniji smo poznali politiko ukrepov recimo za povečevanje stopnje izobrazbe romskih otrok že vrsto leti in različnih, da sedaj ne naštevam in te smo popisali, ampak Zakon o varstvu pred diskriminacijo uvaja neko novo kvaliteto, to je ravno tista začetna meritev, ki postavi cilj nekega ukrepa in ukrep mora imeti tako naravo, da ga je mogoče spremljati. Torej, da ni samo na ravni imputa, ampak da se v bistvu spremlja ali s temi aktivnostmi država zares spreminja tisto stanje, ki ga pač želi spremeniti. Na koncu pa povzamemo serije različnih javnih dogodkov, na katerih smo jih bodisi pripravili ali pa sodelovali aktivno in pač vzpostavitev naše spletne strani. V okviru četrtega poglavja, izpostavljenega področja diskriminacije, na področju zaposlovanja in dela, smo najprej iz analiz naše javnomnenjske raziskave v letu 2017, potem pa tudi analiz k nam prijavljenih primerov, ugotovili, da se delo zaposlovanja pojavlja kot ključno področje, ki ljudi skrbi. Tukaj prihaja najpogosteje do neposrednih oblik diskriminacije, omenjajo se tudi posredne oblike diskriminacije in pa seveda nadlegovanje in spolno nadlegovanje. Zdaj, pri nadlegovanju je za nas pomembno ljudem razložiti, tudi kadar gre za trpinčenje, da v kolikor to ni motivirano spet z neko osebno okoliščino, kot tistim motivom tega početja ga ne moremo kvalificirat kot diskriminacijo, vendar je to stvar Zakona o delovnih razmerjih oziroma Inšpektorata za delo in tudi tako svetujemo vsem, ki se na nas obrnejo.

Mi smo pač pregledali Nacionalni akcijski načrt za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu in opozorili na to, da dosledno še ne upošteva novosti, ki jih je prinesel Zakon o varstvu pred diskriminacijo, zato v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve, sodelujemo na njihovih dogodkih implementacije Nacionalnega akcijskega načrta in s tem vključujemo vsebine, s katerimi delamo tudi v izvajanje akcijskega načrta, smo partner, sodelovali smo na prireditvi na Gospodarski zbornici, pred dvema tednoma, ko so prva podjetja podpisala svečano zavezo k spoštovanju človekovih pravic v okviru delovnih okolij. Gre za tako imenovane mehke pristope, kjer delodajalci sami spodbujajo raznolikost in kulturo vključevanja v svojih delovnih okoljih. Namreč, zelo se zavedamo, da se vprašanj diskriminacije enakopravnosti seveda ne da na način posamičnih postopkov reševati in da sta potrebna oba pristopa, tako konkreten na posamični ravni, kot tudi sistemski in da seveda sistemski ne more temeljit na neke vrste represijah ali sankcijah, ampak na spodbudah.

V zvezi s tem izpostavljamo dva dogodka – spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu z mednarodnimi gosti in izzivi in priložnosti za ženske v podjetništvu, vpliv spola na kariero. Našo mednarodno in dvostransko sodelovanje poteka pod okriljem evropske zveze organov za enakost Equinet, katere člani smo tudi zagovornik načela enakosti Slovenije in v njih deluje sedem delovnih skupin, aktivno in polnopravno sodelujemo. Z drugimi nacionalnimi inštitucijami tega tipa si izmenjujemo različne informacije in primere. To je uporabno predvsem za to da, v vsaki od držav člani EU ne odkrivamo vsakič znova tople vode, ampak, nas lahko kolegi iz drugih držav že opozorijo na kakšne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je na neki »inštanci« o podobnem primeru, kot ga obravnavamo sami, že odločilo in potem prevajamo neko isto pravno ureditev v okviru cele Evrope. Sodelovali smo s predstavniki mednarodnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic. Torej, ko se je v Sloveniji vodil posebni poročevalec za vprašanja manjšin, smo se sestali in odgovarjali na njihova številna vprašanja, gostili smo delegacijo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti in aktivno sodelovali na mednarodnih konferencah in seminarjih, povezanimi z številnimi temami, ki jih naše delo pokriva.

Smo pa bili tudi proaktivni, v smislu zagotavljanja dodatnih finančnih virov. V Bruslju smo se skupaj z partnerji iz Bolgarije, Belgije in Portugalske, prijavili na projekt pri komisiji in uspeli - s projektom Starševstvo in delovno mesto, ki bo v naslednjih dveh letih v teh štirih državah potekal. Mi smo eden od štirih partnerjev in na ta račun bomo tudi pridobili 128 tisoč evrov dodatnih sredstev, ukvarjali pa se bomo z vprašanjem, seveda, povezave prostega časa in usklajevanja družinskega življenja in delovnega življenja.

Trije dodatni sklopi poročila, ki so letos dodatek rednega letnega poročila, so vezani na to, kaj se je ključnega na tej temi v Sloveniji po naši oceni v lanskem letu v Sloveniji dogajalo. Skratka, že prej omenjeno poročilo posebnega poročevalca OZN z vprašanjem manjšin. Kar nekaj opozoril je bilo izrečenih in tudi pohval v tem poročilu za Slovenijo, zato se mi je zdelo prav, da predstavimo to v prevodu širši javnosti, da ga razširimo na ta način, tudi v Sloveniji, zato da smo lahko ponosni na dosežke, ki jih naša država že s strani mednarodnih institucij uspeva imeti in da lahko seveda začnemo delati na področjih, kjer nam kažejo ogledalo in možnost napredka. Iz tega poročila bi v tem trenutku poudaril predvsem eno priporočilo, ki se ponavlja skozi različne mednarodne institucije in to je, da v Sloveniji še ne zbiramo dovolj natančno podatkov o različnih manjšinah, kar je ovira potem za učinkovite politike in prilika, da bi se v zvezi s tem nekaj spremenilo, je prav Zakon o varstvu osebnih podatkov 2, ki prihaja. Namreč, ustvariti moramo dovoljšno pravno podlago, tudi za zbiranje občutljivih podatkov, ravno zato, da bi bili lahko potem ukrepi na področjih, ki se zadevajo teh skupin, učinkoviti. Pa bom povedal en primer. Ne moremo sestaviti dobre slike o tem, koliko romskih otrok konča osnovno šolo, ker se zbiranje teh podatkov zatika na različnih ravneh sistema – ali je takšen podatek sploh dovoljeno zbirati ali ne, ampak zaradi tega pravzaprav ne vemo, kakšno je trenutno izhodišče, domnevamo pa, da je številka zelo nizka in dokler seveda nimamo osnovnega stanja in načina, kako bomo merili, ali so ukrepi, ki jih država izvaja, da bi več romskih otrok dokončalo osnovno šolo, ustrezni ali ne, seveda ne bomo mogli gotovo vedeti ali politike, ki jih država izvaja, zares zadenejo svoje cilje. Zato smo tudi v okviru javne razprave o Zakonu o varstvu podatkov predlagali, da ta zakon vsebuje člen, ki bo omogočal tako naši instituciji, kot drugim, da bomo te podatke seveda pod vsemi pogoji, ki za take podatke veljajo – so občutljivi osebni podatki, zbirali. To je samo ena od ugotovitev poročila.

Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi. Glede poročila Slovenije pa smo dodali zato, ker je tudi tam kar nekaj izzivov, ki Slovenijo čakajo v temu obdobju in se nam zdi koristno, da se lahko vse javnosti, tudi poslanke in poslanci seznanite s tem, kaj nam pravzaprav v tem primeru govori mednarodna javnost, saj bodo pred nami in kolikor smo seznanjeni, je že v javni razpravi Zakon o svetu invalidskih organizacij, ki bo poskušal odgovoriti na te izzive, da bo mogoče oceniti, ali predlagane rešitve ustrezno naslavljajo priporočila, ki so nam jih mednarodne institucije izrekle.

Na koncu pa smo predstavili priporočilo Evropske komisije, sprejeto junija lansko leto. To je priporočilo Komisije, ki govori o standardih delovanja organov za enakost. Pri nas je to zbornik načela enakosti in tukaj v bistvu na zaključku lahko povem, da je eno ključnih vprašanj v preteklosti, ki sem jih dvakrat predstavljal na tem odboru, vprašanje pogojev za našo delo, bilo z rebalansom proračuna 2019, ki ste ga sprejeli prav vi poslanke in poslanci na predlog vlade, ustrezno rešeno in nam je kot novi instituciji v skladu z evropskimi priporočili prineslo pogoje za delo vseh teh različnih nalog, ki nam jih zakon nalaga.

To je za uvod z moje strani ena predstavitev obsežnega poročila.

Hvala lepa.