Dragi rojaki, prisrčno pozdravljeni in hvala za vaš obisk v domovini!

Čez sedem dolgih let sem naslovil svoj uvodi prispevek, zato ker o tem pravi, govori slovenska narodna pesem in ker so Slovenke in Slovenci odhajali v tujino vselej v vsej naši slovenski zgodovini. Izbral sem te vrstice tudi zato, ker dan danes dober doktorat na vrhunski svetovni univerzi traja tam nekje 7 let še kakšno leto prakse zraven pa je 7 let in se hitro obrne. Tako, da je vrstica aktualna tudi danes in aktualna je tudi za mene osebno. Jaz sem namreč eden izmed nas, preživel sem v tujini 17, 18 let in to vrstico sem citiral pred dvema letoma tukaj za tem govorniškim pultom odromal kakorkoli se že pravilno slovensko reče, ko sem bil izvoljen za sodnika tako, da mi veliko pomeni in mislim, da razumem vaša razmišljanja, vaša hrepenenja, vaša stremljenja. Iz tega uvodnega dela črpam tudi nekaj svojih misli, ki jih želim danes z vami deliti. Prva misel naslavlja prav vas tiste, ki ste danes prišli od daleč iz meja domovine. Vprašam se kaj je domovina? Domovina je marsikaj dobrega marsikaj ne tako dobrega. V svojem bistvu in kontekstu, ki je danes pomemben pa domovina pomeni sprejetje, o tem pišejo tudi svetovne avtoritete politične teorije. Sprejeti ste s strani domovine zato, ker ste Slovenka, Slovenec, ker ste državljani in državljanka. To je približno tako kot mama ali oče sprejme svojega otroka, svojega sina, svojo hči zgolj za to, ker sta njuna. Gre za torej za brezpogojno sprejetje in to je tista temeljna pravica in dolžnost domovine pravzaprav na drugi strani, ki vam jo je domovina dolžna izpolniti sprejem. Ali to domovino uresniči v praksi? Večinoma ne. Z domovino upravljajmo ljudje, ljudje smo bitja, ki nismo moralno perfektna, ki nismo moralno intaktna. V praksi pomeni, da tega sprejetja, ki bi moralo biti ni, od tod besedne zveze kot so domovina mačeha, ki jo je med drugim izrekel eden izmed vas dr. Jože Pučnik, ki je prav tako izkusil domovino v njeni pozitivni in negativni stvarnosti. Ker torej z domovino upravljajo ljudje stvari v praksi niso idealne a to ob enem pomeni, da imate vi vso pravico svoje mesto v domovini zahtevati, kajti vi ste z domovino zvezani neposredno, nimate posrednika. Ti, ki z domovino upravljajo so zgolj posredniki vaša vest domovino pa je izvorna. Svojo pravico, zato terjajte od tistih, ki upravljajo z domovino, terjajte jo pogumno, brez zadržkom, kritikam navkljub. Pogumnim pripada življenje in pogumnim pripada mesto, ki ga je domovina dolžna vsakemu svojemu zagotoviti. Drugi sklop mojih misli naslavljati prav tiste, ki z domovino upravljajo upravljamo. Ustava v svoje bistvu v svoji obljubi vseh obljub zagotavlja enako spoštovanje do vsakega državljana do vsake državljanke to je bistvo Ustave kot pravijo v tujini. Jaz sem študiral ustavno pravo, to je vsa tora pravijo, vse ostalo je komentar. Če je to bistvo Ustave enako spoštovanje do vsakogar, potem polagam na srce tistim, ki upravljamo z domovino, da vas vse, ki ste v tujini, da z vami ravnajo kot z ranljivo skupino, čeprav se morda nekoliko negativno sliši pa vendar. Tisti, ki ste v tujini nimate te možnosti te priložnosti, da bi se vsak dan zbujali in hodili na delo v domovini, da bi tkali vezi vsak dan znova in da bi bili opolnomočeni v tem smislu. Vi ste nekje daleč stran in te možnosti tkanja vezi vsaj tako intenzivnih kot jih imajo državljanke in državljani tukaj nimate, zato so vaše pravice tiste, ki sem govoril v prvem sklopu izjemno krhki, izjemno ogroženi, zato je tukaj na mestu tako imenovana pozitivna diskriminacija pa če je zapisana ali pa se zgolj pojavlja v dejanskosti. Tisti, ki upravljajo z domovino morajo narediti posebej intenzivne in velike korake za to, da bi lahko vaše pravice do popolnega sprejetja s strani domovine uresničili. Uresničiti pa vse to morajo tudi na pošten način. Moja kolegica pravnica profesor dr. Trstenjak, ki je tudi ena izmed vas, ki je leta preživela v tujini je mislim, da lansko leto izjavila, naslovila je tiste, ki upravljajo z domovino, dejala je: »Ne govorite več, da podpirate, da bi se ljudje Slovenke i Slovenci iz tujine vračali. Podpirate do določene mere - dobesedno je dejala - samo, če so vaši.« Za to svojo izjavo je prejela Bob leta torej nekaj resnice - to prepuščam vsakemu od vas koliko -, vendarle verjetno je v tej izjavi. Z ljudmi, Slovenkami in Slovenci izven naših meja je potrebno ravnati pošteno. Tudi, ko gre za mesta pri upravljanju z javnimi zadevami v domovini v Republiki Sloveniji. Tretje. Upravljavci z domovino bodite pri tej svoji skrbi, pri izpolnjevanju te svoje dolžnosti, kar se da učinkoviti. Načinov kako biti učinkovit je precej, je ogromno to mi, ki so živeli v tujini vemo. Vključite nas v ta proces. Na primer jaz se spomnim iz svojih lastnih izkušenj kako sem leto za leto razmišljal o tem kako bi neki sistematični pristop na tem področju, ko bi izobraževali ne vem kakšnih pet mladih glav na vrhunskih svetovnih univerzah pet na leto na področju ustavnega prava, na področju ekonomije, na področju diplomacije, upravljanja z državo, na področju vrhunskih znanosti in kulture samo pet na leto to je več kot dosegljiv cilj. Sistematično izobraževati, pošiljati v tujino na vrhunskih svetovnih univerzah. V 10. letih bi imeli na vsakem od teh področij 50 vrhunskih strokovnjakov Slovencev. Danes govorim za svoje področje ustavno pravo mislim, da razen sebe, se opravičujem, ker govorim o sebi, ampak takšna je pač poanta, resnica na ustavno pravnem področju nimamo v tej državi ustavnih strokovnjakov. Tisti, ki se imenujejo ustavno pravni strokovnjak si prida to krilatico v resnici je študiral nekaj drugega. V tujini prvi vrhunskih svetovnih mentorjih na vrhunskih svetovnih univerzah za menoj ni bilo nikogar na tem področju. Jaz sem mislim, da bo situacija obratna, da bo, ko je Slovenija sprejela novo Ustavo, ko je potrebovala strokovnjake iz tega področja iz judikature mednarodnih ustavnih sodišč, da se bo usulo mladih Slovenk in Slovencev na študij na tem področju. Iz univerze Harvard so pisali pisma naj vendar Slovenija pošlje še koga pa v resnici ni bilo nikogar, ker nimamo kot država sistematičnega pristopa k izobraževanju kadrov na vrhunskih svetovnih univerzah in to na ključnih področjih, na področjih, ki bi državo popeljala daleč naprej k napredku na področju pravne države, na področju gospodarstva, na področju upravljanja z državo, na področju vrhunskih znanosti in kulture. Takšne ljudi, takšne mlade glave je potrebno zaznati že v samem začetku. Če je nekdo sprejet na vrhunsko svetovno univerzo prvih 100 ali kaj podobnega ga mora sistem zaznati mora mu omogočati tudi finančno podporo. Če takšen človek uspe zaključiti z doktoratom morda celo predava že v prvih letih po doktoratu na takšni vrhunski univerzi, potem bi morali vzpostaviti sistem kot na primer ga ima Evropska unija, ki ima možnost tako imenovanih / nerazumljivo/ to pomeni katedra Žan Mone za propagiranje idej Evropske unije. Mi bi lahko to imeli za Slovenijo. Takšen, ki zaključi doktorat na vrhunski univerzi in tam že predava bi moral biti avtomatično opravičen kot nosilec ad personam Žan Mone Chair je tudi ad persona, nosilec takšne katedre tako, da bi jo lahko nosil kakorkoli bi šel in bi lahko na nekaj semestrov eden semester prišel odpredavati v domovino in bi mu to financiralo predmet in raziskovanje tako, da tudi pri pedagoških urah ne bi bilo problema. Lahko bi rekli, da je to izbirni predmet, v primeru, če ni vpisa pa vpis je bil - jaz sem tukaj dvakrat predavala doma in je bil vedno popis čez 80 in so mi napovedovali, da ne bo vpisa. Poleg tega bi lahko delal raziskovanje iz tega. To bi vpelo slovenskega strokovnjake z vrhunskih svetovnih univerz v domači prostor, ob enem pa bi domače univerze povezalo s temi vrhunskimi univerzami. Univerze kot take se nikoli ne povezujejo med seboj vedno se povezujejo ljudje iz univerz. Torej, v 10. letih bi bili 50 vrhunskih strokovnjakov iz vseh teh za državo strateško pomembnih področjih. Žal mi je, da je Slovenija na tem področju do sedaj v vseh teh letih - skoraj 30 jih že imamo - spala. To je drugi sklop misli.

Tretji sklop misli pa velja nam vsem tukaj v tej dvorani zbranim in tistim zunaj nje. Ko se boste vračali in ko vas bomo sprejemali je treba pozabiti na delitev naši vaši vsaj, kar se tiče prepustitve k mestom upravljanja z javnimi zadevami. Te razlike med nami bodo vselej in prav je tako. To je v naravi človeka. V naravi človeške družbe je, da ja pluralna, da je različna. Kdor bi zatiral pluralnost bi delal nasilje nad človekom. Ta kriterij je tako kot barva kože ali kakšna druga okoliščina. Diskriminatorne narave, če se upošteva pri pravici do pristopanja k upravljanju z javnimi zadevami, zato pri tem vprašanju ne sme igrati nobene vloge, kajti gre za diskriminacijo, gre za nekaj, kar ne bi bilo združljivo s samimi temelji svobodne demokratične družbe. Žal je Slovenija prežeta s to delitvijo in ta delitev posega tudi na področje, na katero ne bi smela posegati. Prežeta je vse od temeljev navzgor od predpogojev za delovanje demokracije, ker bi morala veljati pluralnost, ker bi morala veljati enakopravnost pri vzvodih, ki kreirajo oblast pri medijih, pri izobraževalnem sistemu, pri, če želite, pravosodnem sistemu in drugih ključnih področjih. Vsega pa za to tudi proti vrhu vse od temeljev naprej proti vrhu. Tukaj je na mestu tudi samokritika. Celo na Ustavnem sodišču, kjer bi moral svetiti svetilnik zoper tovrstne oblike diskriminacije ni dovoljenje mere pluralnosti niti v sestavi niti pri dojemanju, to je moje osebno zaznavanje in moja osebna poanta, ki sem jo dolžan sporočati. Ko se boste torej vprašali in ko vas bomo sprejemali pozabimo na to delitev vsaj, kar se tiče vprašanja pristopa k mestom upravljanja z javnimi zadevami. Počasi korak za korakom bomo uspeli.

Hvala vam še enkrat za vaš obisk, če ne prej čez 7 dolgih let. Nasvidenje.

/ aplavz/