Hvala za besedo, gospa predsedujoča.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Ko sem maturiral na Šubičevi gimnaziji 250 metrov od tukaj nikoli v življenju nisem misel, da bom tukaj nagovoril plenarno sejo slovenskih izseljencev. Nikoli nisem mislim, da bom sam izseljenec. Leta 1967 sem se usidral v Avstraliji in več kot 36 let kasneje sem prišel sem. Tujina ni bila lahka, tujina ni Indija Koromandija in ljudje, ki so šli po svetu, zaradi tisoč in enih razlogov recimo s trebuhom za kruhom, politični scenariji in podobno so to bridkost in osamljenost v tujini predvsem pa kulturno in jezikoslovno sami občutili na svoji koži. Misijonar Baraga je bil prvi izseljenec, če se vrnemo nazaj in potem jih je bilo še veliko. Okoli leta 18. je bila zlata mrzlica v Ameriki, Kanadi, Aljaski in ogromno Slovencev je šlo, porazgubili so se predvsem, zaradi tega, ker takrat ni bilo Slovenije, bila je Avstro-Ogrska. Potem je prišel fašizem in so se množično izseljevali iz notranjskega i primorskega konca in zopet so se porazgubili, ker so bili evidentirani kot Italijani in ne kot Slovenci. Potem je prišel nacizem, ki je množično izseljeval slovenske učitelje in druge zavedne Slovence v Vojvodino in podobno, nekateri so ostali tam, nekateri so izginili. Potem je prišlo po vojno obdobje, kjer so se zopet Slovenci izseljevali, 26 tisoč naj bi jih vsega skupaj prišlo v Avstralijo, vendar avstralske oblasti so nas evidentirali kot Jugoslovane in ne kot Slovence in se je število porazgubilo tako, da točnega štetja nimamo. Moram pa reči eno stvar slovenska zavest v matični domovini ni tako močna in visoka kot je zavest na Aljaski, v Argentini, v Avstraliji. Tam se vzgaja prostovoljno kultura jezične šole, smučarski klubi, / nerazumljivo/ je eden prvih izseljenskih smučarskih klubov, v Melbournu imamo tudi smučarski klub in oprostite, da rečem imamo, ker se trenutno počutim kot izseljenec povratnik, ki ima eno nogo še vedno na peti celini, čeprav to ministru ne pristaja, se opravičujem za to, ampak skozi vsa ta leta smo obdržali jezik. Mile Klopčič je v svoji pesmi lepo napisal: »Mary se predstavi«, znala je peti slovenske pesmi, ni znala pa slovensko. Tukaj pravim nekaj pomembnega v tem prostoru se ustvarjajo zakoni, nekateri so dobri nekateri podzakonske uredbe administrativno niso naklonjene Slovencu, ki bi se rad vrnil preveč je administrativnih ovir, da bi ta beg možganov pa tudi starejših Slovencev prineslo nazaj v matično domovino. Jaz delam na tem, da bi se to uredilo kolikor je v moji moči. Pred kratkim sem bil v Bukarešti, ki je predsedovala Evropskemu svetu in sem dal na mizo predlog, da Evropa, ki ima največ izseljencev po svetu dobi mesto komisarja za diasporo, ki bi urejeval različne stvari. Med posameznimi državami imamo bilateralne pogodbe glede izmenjave zdravstva, starostnih pokojnin mogoče tudi izobraževalnih standardov, vendar to bi moralo biti poenoteno in bolj učinkovito. Če imamo beg možganov, o katerem se veliko govori, ja, nekdo, ki gre v München delati za pet let in imamo bilateralne pogodbe, ki podpirajo to se lahko vrne v Slovenijo v štirih, petih urah nekdo, ki pa je v Argentini ali pa Avstraliji to je 15 tisoč kilometrov daleč to je zelo težko prenesti nazaj v matično domovino. Veliko jih nima več tiste mladostne korajže, zaleta, da bi ta korak naredili. Jaz sem bil eden redkih pa še, kar nekaj jih je okoli 240 avstralskih Slovencev trenutno živi že, kar nekaj let v Sloveniji. Da ne bom predolg.

Želi vam dobrodošlico vam lastovkam, ki ste sedaj tukaj v tem domačem gnezdu, se bomo srečali na razpravi, na kateri bo veliko predlogov, draga / nerazumljivo/ Avstralka, Toni Lenko ima poglede glede beg možganov in mladine v Avstraliji verjetno so ideje podobne po vseh kontinentih pa tudi po evropski celini. Upam, da se bomo srečali v Radovljici v soboto, vreme in napoved je dobra. Bom rekel sledeče. Simon Gregorčič je bil mojster slovenske besede in on je zapisal: »Mati je moja domovina, ljubezen ti edina.« in to je ostalo v naših srcih širom sveta tudi tistih, ki so pozabili jezik. Korenine so ena stvar in pripadnost tem koreninam je izredno pomembna. Kar se pa jezika tiče. Predsednik Državnega zbora je ogromno groma iz mojega govora vzel tako, da ne bom dolgo besedil, ampak mi živimo tukaj že stoletja je rekel Aškerc z viharji bijemo, bratje in sestre, ne dopustimo, da izginemo in to naj bi bil moto tudi tega srečanja in teh srečanj v bodoče.

Hvala in dobrodošli!

/ aplavz/