Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, drage Slovenke, dragi Slovenci!

Kot predsednik Državnega zbora kot prvi med enakimi med 90. poslankami in poslanci sem in smo veseli, da se ponovno srečamo v prostorih slovenskega parlamenta. Lani je bil predvolilni čas tako, da mogoče čas ni bil najbolj primeren, ampak letos smo ponovno skupaj. Letošnje leto ni povsem običajno. Živimo v letu, katerega zaznamujejo obletnice, nekatere obletnice niso takšne, da bi si jih želeli, ampak se jih moramo spominjati. 105. obletnica pričetka prve svetovne vojne, 80. obletnica pričetka druge svetovne vojne to so v resnici grozne obletnice, ki pa se jih moramo spominjati zlasti za to, da vemo do kakšnih tragedij lahko pripelje človeška neumnost, zato se moramo teh obletnic spominjati. Imamo seveda tudi vesele obletnice. Letos praznujemo 100. obletnico, če tako povem priključitve Prekmurja k matični domovini - zelo pomembna obletnica -, potem imamo še nekatere druge pomembne obletnice. Teh obletnic pa se seveda spominjam z veseljem, spoštovanjem in na neki način tudi s samozavestjo. Slovenke in Slovenci kot nacija kot narod smo preživeli in živeli in se razvijali tudi takrat, ko nismo imeli svojih institucij, ko nismo imeli svojih meja imeli pa smo nekaj, kar nas definira. Imeli smo in imamo in moramo iti tudi v prihodnje ljubezen do svojega jezika, ljubezen do svoje kulture in nekaj več iznajdljivosti, nekaj več kompetenc pa tudi mogoče včasih nekaj več samozavesti in poguma. To govorim, spoštovane in spoštovani, zato ker se v celoti zavedam, da v tem trenutku na svetu še vedno obstaja 7 tisoč aktivnih jezikov torej jezikov, ki jih nekdo govori. To je mogoče dobra informacija, ampak drugi del pa ni tako zelo dober. Strokovnjaki pravijo, da v tem trenutku kaže, da bo preživelo 5 % od teh 7 tisoč jezikov. Naš jezik, spoštovane rojakinje in rojaki, v tem trenutku ni ogrožen. Pravijo, da som v skupini tistih 350 jezikov, ko ga nacija še vedno ceni, ga uporablja in razvija, ampak zamislite si, spoštovane gospe in gospodje, če nekoč bi Slovenc pozabil svoj jezik. Naroda ne definira genetski zapis, narod definira predvsem spomin, jezik, kultura in zavedajo, da smo del skupnosti. To vam govorim zato, ker občutek, da od kar imamo samostojno državo mi moramo skrbeti za državo, vsaj enako pa moramo skrbeti za svojo nacijo, da smo varni je v celoti napačen. Res je, da nas ne ogrožajo podobne stvari kot desetletja in stoletja nazaj, ampak stvari, ki nas sedaj ogrožajo imajo dosti enostavno ime - globalizacija, internacionalizacija. Vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsaj pogovor, ko ne uporabiš pristne in / nerazumljivo/ slovenske besede ogroža naš obstoj kot naroda. To se seveda, prosim vas, moramo zavedati in verjamem, da se tudi zavedamo, da je pred nami na tem področju velika odgovornost. Potem, dovolite še eden podatek. Malo je narodov, kjer je 25 tisoč ljudi profesionalcev, ki skrbijo za razvoj kulture, ampak še manj je narodov, ki v podobni velikosti kot mi, kjer se več kot 100 tisoč ljudi ukvarja in razvija ljubiteljsko kulturo. Ali si lahko zamislimo, da teh več kot 100 tisoč ljudi samo v Sloveniji vsako leto organizira okoli 75 tisoč različnih prireditev, ki jih obišče 4 milijone obiskovalcev? Spoštovane in spoštovani, na takšen način mi ohranjamo in se tudi razvijamo. Danes se bomo pogovarjali o mladih, ki tudi zapuščajo svojo domovino. Jaz verjamem, da tekom tega razgovora bomo kljub vsemu nekaj ugotovili. Nič ni narobe, če mlad človek spozna tudi druge konce sveta. Celo zaželeno je, da pridobivamo druga znanja. Mi nimamo vseh znanj v Sloveniji, druge izkušnje je pa seveda silno narobe, če se človek ne vrne. Vprašanje, ki se ga ves čas postavljam je kako dobro, da smo v Evropski uniji, da imamo programe kot je Erasmus plus, kjer na 10 tisoč mladih spoznava tuja znanja, tuje institucije in se vrnejo in vprašanje kaj narediti, da bi celotna populacija tako ravnala. Pomembno je tudi naslednje - zavedanje, da mi kot prostor kot družba in kot država nismo dajalni. Slovenke in Slovenci znamo naštevati svoje slabosti, naštevati, naštevati in naštevati nimamo pa vedno razvitega tega, kar je tako zelo potrebno, spoštovati svojo družbo, spoštovati ljudi, s katerimi živimo in spoštovati tudi dosežke brez sramu povedati mojemu sosedu je uspelo, moji sodelavki je uspelo tega pa kakor, da nočemo izgovoriti pa moramo, zato ker mi moramo si pridobiti samozavest, ki nam v tem trenutku nekoliko manjka. Samozavest si lahko pridobimo samo tako, da priznamo tudi svoje uspehe teh pa imamo. Še nekaj bi rad povedal. Mi nimamo milijardo 350 milijonov ljudi. Mi nismo ne nacija in ne država, ki ima to prednost, da je klop dolga. Na zelo veliko področjih svet je raznolik, področja so raznolika točno vemo, da če se nekdo s tem področjem zelo intenzivno ne ukvarja, da v tem trenutku ni mogoče idealnega naslednika. Mi nismo družba, ker ima dolgo klop, ker lahko izbiramo na milijone ljudi za tem, ki neko stvar ustvarja in se z njo ukvarja, ampak zakaj je to pomembno. To je dodaten razlog, da se medsebojno poslušamo, spoštujemo, dogovarjamo tudi, kadar nimamo povsem istih misli, ampak vsaj kaj je veličina človeka, da drugega spoštuje, se zna dogovoriti in to, kar dogovori tudi izpelje. Drage in dragi, verjemite mi, ko bomo mi to veščino še bolje razvili bomo še hitreje napredovali. Želim vam vse dobro v naslednjih dneh, zelo sem vesel, da ste danes v stavbi, ki mimogrede ima tudi svojo obletnico, stavbo, v katerih smo letos je praznovala februarja 60. letnico. Stavba, ki je narejena iz slovenskega kamna, mislim da 13 ali 14 vrst slovenskega kamna. To je stavba, ki je narejena iz slovenskega lesa, to je stavba, ki še ni v celoti narejena. Dvorana, v kateri sedaj smo prisotni je bila obnovljena pred 20 leti. Letos začnemo obnavljati drugi dom slovenskega parlamenta tako, da naslednje leto se lahko srečamo tudi tam. To je stavba, kjer sprejemamo najpomembnejše odločitve. Mene ljudje najpogosteje vprašajo zakaj so včasih tako burni dialogi. Saj je prav, da so najbolj burni dialogi tam, kjer je mesto za burne dialoge. Prav je pa tudi, da po burnih dialogih tudi mnenjih, ki se konfrontirajo, argumentirajo na koncu težimo k temu, da poiščejo skupni kompromis, ker samo take odločitve so trajne.

Spoštovane in spoštovani, želim vam vse dobro.

/ aplavz/