Lep pozdrav vsem skupaj! Hvala za besedo. Kolegu Joškotu in drugim iz 8. enote se opravičujem, da sem jih prehitel, ampak sem bil pravočasno tukaj.

Zdaj, uvodoma neki dve zadevi. Ali mi potrebujemo regije ali potrebujemo regionalizacijo – seveda, nedvomno, ampak ne na nek horuk način, ampak na premišljen. Ali imamo težave v tej družbi in državi z neenakomernim razvojem? Imamo in žal se ne zmanjšujejo, državni sekretar je dokaj korektno rekel, da je tudi Prekmurje in Prlekija in Goričko deležno izboljšanja neke splošne gospodarske situacije. Sočasno vsi mi, ki smo kdaj v življenju ustvarjali kakšna delovna mesta, vemo, da je to zahtevno, nezahvalno, da za neko kvalitetno delovno mesto dejansko rabiš onkraj gabarita 100.000 evrov, to so neka dejstva. Jaz sem si tukaj zapisal, ko sem to ponovno danes gledal ustvarjati verzus(?) kupovati delovna mesta. Če gremo mi gledati od teh 900 delovnih mest jih je slabih 700 v bistvu ustvarjeno s sofinanciranjem prihodom nekega tujca, ki nekaj ve delati, kar v osnovni ni napačno, ampak bi si pa želel, da bi sami znali ustvarjati delovna mesta in tukaj nekako malo zapnemo. Že prejšnji, ko smo obravnavali za 2016 poročilo smo debatirali o problematiki dajmo reči teh mikokreditov. Zdaj je težko neko podjetništvo, če hočete izpuliti iz neke regije, če ga ni, če je strah, če imamo tudi finančno disciplino ali ne disciplino kot v ljudskem jeziku rečem, lahko greš pošteno v nekaj, pa te po domače povedano dva nategneta pa razmišljaš o štriku, pa upam, da ne. Zdaj, neka zadeva, ki je totalno podeminzionirana, pa še tukaj so težave, je socialno podjetništvo, ki ga prepogosto napačno razumemo. Zdaj, če gremo gledati kje je dejansko šlo v regijo največ denarja v tem desetletju imate na eni strani kmetijstvo, pa ta zgodba z vodovodi, ko izpade, da smo hitro sami sebi največji sovražnik. In zdaj trenutna resorna ministrstva za kmetijstvo hoče malo spreminjati gabarite odnosov v najemu srednjeročnem in dolgoročnem zemljišč med velikimi akterji pa manjšimi akterji, odkrito povedano ne vem, če jim bo to uspelo, ker bo hud pritisk, sočasno imamo, še preračunavamo na prebivalca ali prebivalko najnižji delež obdelovalnih površin v Evropski uniji, kar je spet neka težava in dejansko težko se nekako strinjam s tem, ohranjamo delovna mesta. Zdi se mi, da mi pozabljamo kako ustvarjati pogoje za nova delovna mesta in bom rekel neka ta ideologija start upov ni to, tudi če ne bi bil v Levic, veste neke resne tuje analize kažejo dejansko to je bolj posledica, da nimamo resnih politik za mlajše od 40-ih let in potem jim hočemo to idejo prodati, še v ljudskem jeziku rečeš, potem boš pa star, ne vem, 50 let, pa boš vmes 7-krat propadel pa boš na kakšnih tabletah in določena industrija bo srečna zaradi tega. Ob tem mi nekako pozabljamo, da smo imeli 4 sorodne tovrstne programe, ob tem še mojo ljubo domačo Belo krajino ali Pokolje(?), meni seveda ljubi Maribor in mariborski zakon in kaj je bilo Zasavje ali so bile še Radeče, Hrastnik, Trbovlje in nekako je ta pomurski skozi čas zaradi krize raztegnjeni zakon dejansko edini, ki se je izvajal. Moram reči, da sam nisem naklonjen nekim teritorialno pisanim zakonom. Če bi bila ta družba in politika v ožjem smislu mi bolj zreli, bi dejansko morali biti sposobni spisati neki krovni zakon, ki bi problemska področja naslavljal in jih tudi ustrezno financiral. Pogosto imamo tudi problematiko neke razdrobljenosti. Zadnja desetletja pa še malo več živim 15 kilometrov od avstrijske meje in imam občutek, da se tam na ravni lokalne skupnosti ne glede na zelo pisano kohorto razlik političnih afiliacij nekako župani lažje dogovarjajo med seboj. Že če grem tukaj gledati področje tega pokriva 5 regionalnih razvojnih agencij ali območne ali kakorkoli, že dlje je neka problematika. Druga problematika je, da regionalne razvojne agencije, upam si trditi, ne odigravajo to vlogo / nerazumljivo/, ki bi jo morali, ker se v bistvu agencija v ljudskem jeziku povedano usede na peneze, da zagotavlja delovna mesta, ki bi bili namenjeni nekemu razvoju in se mi zdi to vemo, to se nekako ne premika, se ne rešuje in zdi se mi, da je zdaj vseeno nek čas debelih krav, seveda to ne pomeni, da zapravljamo, ampak da bi bilo potrebno razmisliti vlogo regionalnih razvojnih agencij in tudi včasih smo na področju znanosti govorili o pasovnem financiranju, dejansko se odločiti koliko ljudi je iz proračuna plačanih za to, da počne kaj počne in da se dejansko ne seda finančno na projekte. Tudi sam sem dokaj vpet v regijo in zdaj, če bi ta razvojna podpora bila ustrezna ali ustreznejša, se ne bi tok mlajših ljudi, ljudi srednje generacije vozili na »šiht« v Avstrijo ali pa se selili v Avstrijo, čisto tako povedano. Ker razvojno problematiko je treba gledati onkraj nekega zakona, ki ima limitiran čas trajanja. Moram reči, da kot sin podeželskega učitelja, ko pridem na kmetijo tašče v Dobrovnik pa vidim tam ena in pol fuzbal stadion na lepo njivo do madžarske meje, ki ni obdelana, ker znotraj pogojev kot trenutno so mladi rajši delajo v Avstriji, se mi zdi, da imamo mi nek velik problem. Zame kmetijstvo ni samo Panvita z vsem dolžnim spoštovanjem do njih. Imamo problem s samooskrbo, ampak jih na nek način razumem, je to garanje, je težavna dejavnost, ki zahteva celega človeka, če hočete celo logistiko, če hočeš par dni iti na morje, že če sadiš solato, kaj šele, če imaš živino, po domače povedano, ki pa jo očitno politika do zdaj še ni znala, ker je naša krivda tako sestaviti skupaj in v neki državi, kjer se nam že itak zmanjšuje število obdelovalnih površin, ker jih zasedamo z industrijo, nekako ne znamo postaviti tovrstnih robnih pogojev. Očitno ne znamo postaviti tudi pravnih robnih pogojev, da bi se ljudje odločali za neko podjetniško izkušnjo, ki je težavna, imam jo za sabo v ustanavljanju neke družinske firme, ne bom se ponavljal, ker mi bodo doma rekli, da vedno to izpostavljam, ampak dejstvo je, skratka ne bi zdaj šel čez posamezne tabele, ne bi bil tako optimističen v ljudskem jeziku čeprav sem agnostik bi rekel hvala bogu, vsaj nekje. Kolega Joško bo verjetno omenil drobtinice, mrvice, ki jih vsaj dobi Prekmurje, Pomurje, Bela krajina, Maribor še tega nekako ne dobi, sočasno se mi zdi malo krivično, veste tudi na ravni, navsezadnje je Pomurje dobilo neko infrastrukturo, neko osnovno logistiko dobiva, prometno gor in dol in to je tudi na ravni, če hočete makroekonomskega razmišljanja države.- nam se bo lahko podobno zgodilo s Korošci, ki so malo bolj tečni od Belokranjcev, pa bodo prej dobili tretjo razvojno os, zakaj? Zato, da tisti ta mladi, ki niso pobegnili v Avstrijo, bodo prej pobegnili v Ljubljano, pa bodo v petek hitreje pri / nerazumljivo/ na kosilu. To mišljenje države in to ni mišljenje nekega resnega razvoja. In a veste, lahko bi tudi zgodbo, evo kot mene, kot nekega resornega na odboru – problematika lekarn in tako naprej, da ne bi teme preveč širil. Zdi se mi, da bi morali ta pomurski zakon vzeti nekako kot dobro študijo primera in ali smo si iz nje kaj naučili. Recimo tudi lahko bi odpiral zdaj problematiko lasov – ne samo na ravni, vezano na ta zakon, ki se nam pogosto dogaja. A veste, zdi se mi, če dam nekoliko na stran sofinanciranje nekih tujih investicij, industrijo v ožjem smislu, da preveč tovrstnih investiranj gre dejansko v to, da dokler to traja, bo nekdo imel peneze in da ni ali govorimo z besednjakom dodane vrednosti ali govorimo z besednjakom preživetvenosti tovrstnih projektov. En izraz operacije mi ni osebno tako blizu. Da imamo neki tukaj težavo. Zdi se mi, da imamo težavo tudi zaradi tega, ker smo preveč drobnjakarski, ker te projekte preveč razdrobimo. Ker tudi ne gledamo resno neko »cost-benefit« in sorodne analize. Zdaj pred kratkim sem se peljal čez Suzanine konce iz Hrvaške. Res je, rabimo še nek mejni prehod tam zraven in ko sem gledal od katerih firm so bili traktorji, madona sem se malo držal za glavo. Tega jaz na Danskem ne vidim. Se mi zdi, da bi bilo treba tudi pogojevati, da bi morala država bit tako pametna v tem ožjem smislu, da so razpisi tudi tako pisani, pa tukaj se že ponavljam kot lajna, da skozi razpise ljudi nekako premikamo v smeri tega kar je ekonimizanje v ožjem smislu, čeprav prihajam iz Levice. Veste, ena balirka stane toliko pa toliko. Če imam toliko pa toliko hektarjev, ni ekonomske računice, da si sam kupim eno balirko, če čisto po domače povem.

To so neke teme, ki se mi dejansko tukaj odpirajo. Zdaj ne vem, če veste državni sekretar iz glave – koliko pa je dejansko kvaliteta teh delovnih mest, ki jih ohranjamo? Kakšne so tukaj navsezadnje neto plače? Je seveda v Pomurju nekaj uspešnih zgodb, ampak veste prepogosto v tej periferizaciji Slovenije se mi prehitro zadovoljimo s par temi uspešnimi zgodbami. Bi morali, če hočete malo anglosaksonskega pristopa. Kar se iz teh uspešnih zgodb lahko naučimo, da jih je še več.

In čisto za konec. Spomnim se nekega intervjuja v Večeru ene gospe s Koroške, ki dela v avtomobilskem grozdu nemškem, ki je rekla, da imamo v bistvu za razliko – ona je primerjala s Portugalci in Španci, mi problem, da tujega investitorja ne znamo na identično ali sorodno inteligenten način zavezati tako, da dejansko od njega lokalna, regionalna skupnost več dobi. Kar se je navsezadnje zelo lepo videlo pri umeščanju Magne v prostor v nekem ožjem okolju.

Tako nekako na kratko. Seveda Pomurje potrebuje več penezov kot tudi druge regije in seveda mi potrebujemo nek resni premislek o tem, da kot jaz včasih rečem – ne moremo vsi v Ljubljani živet, pa tudi določeni nočejo v Ljubljani živeti. Imamo tudi depopulacijo večine obmejnega t.i. problemskega območja, kar je navsezadnje tudi varnostno vprašanje. Če se resno pogovarjamo. Jaz bi rad, da se iz tega pomurskega zakona nekaj naučimo, tudi zato, ko ali bomo pisali neki krovni zakon ali neke sorodne zakone. Recimo o Pohorju znamo bolj ciljano umeščati financiranje tudi na nek način s srednjeročnimi, dolgoročnimi bolj pozitivnimi posledicami.

Toliko nekako na kratko, hvala.