Hvala lepa, predsednik.

Lepo pozdravljene, spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje!

V Komisiji Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport smo zakon podprli. Naj omenim na začetku, ker verjetno ne bo nihče, da je v tem zakonu tudi neka se zdi marginalna sprememba, ki se veže na položaj vsebinski položaj pomočniku vzgojitelju v vrtcih, ki so sedaj preimenovane, kar je na neki način artikulacija zahtevnejšega delovnega meta, ki je za kurikulumom v vrtcih postal bistveno bolj kompatibilen s položajem vzgojitelja in je sedaj v ZOFVI preimenovan. Sicer je komisija zakon podprla. Najprej so prisluhnili pač predlagatelju, ki je tako kot je danes to minister storil utemeljil razloge za spremembo zakona, potem pa tudi strokovnjakom in zlasti predstavnikom in predstavnicam zasebnih šol. Tukaj je morda potrebno izpostaviti to, kar smo tudi v mnenju navedli, na to nas je opozoril zlasti dr. Zdenko Kodelja, da je v evropski konvenciji o človekovih pravicah pravica do izobraževanja opredeljena v tako imenovani negativni obliki ali kot negativna pravica, kar pomeni, da je pač oblikovana tako, da pravica do izobraževanja ne sme biti kratena nikomur ne pa kot pozitivna pravica do izobraževanja. Razlog je seveda zadaj in je tema današnje razprave to je financiranje zasebnih šol, ki je v skladu, potem z odločbo Evropskega sodišča, ki je povsem jasno povedalo kaj je dolžnost države kaj pa je njena opcija oziroma možnost to je zlasti, kar se tiče financiranja, ki ga različne države opredeljujejo različno. Slovenija je v sedanjem deležu nad povprečjem evropskih držav. Ustavno sodišče v naši državi je pravico do izobraževanja oblikovalo kot pozitivno pravico. Tukaj je pomembna razlika med evropsko artikulacijo in Ustavnim sodiščem, ki se je dvakrat izreklo obakrat v pozitivnem smislu. Enkrat je reklo, da je ta pravica v skladu z Ustavo, drugič pa, da ni v skladu z Ustavo torej, da razlika v financiranju ni v skladu z Ustavo. Prvič je reklo, da je v skladu z Ustavo argument, da seveda je prvič razpravljalo o neki drugi stvari je nekoliko šibek, ker je takrat opredeljevalo v vseh šolah vključno tudi v osnovnih šolah. Seveda, če bi želelo osnovne šole izločiti bi to posebej povedalo v prvem mnenju, ki je ugotovilo skladnost z Ustavo. Mi smo se naslonili tudi na dejstvo, da je v beli knjigi iz leta 1995, ko je bila koncepcija slovenskega združevanja opredeljena seveda nosilec izobraževanja v naši državi je javno šolstvo, medtem, ko je zasebno šolstvo opredeljeno kot dopolnilo, ki povečuje možnost izbire staršem, zadovoljuje ali starše, ki želijo v skladu s svojimi verskimi, filozofskimi prepričanji vzgajati svoje otroke in jih poučevati ali pa, zaradi posebnih pedagoških načel. Ni pa nobenega dvoma, da je ta distinkcija vzpostavljena, da je zasebno šolstvo seveda dopolnilo. To se je s temi odločitvami Ustavnega sodišča začelo nekoliko spreminjati. Zdi se, da se vedno bolj bližamo nekemu enačaju, kar pa seveda ni v skladu s to koncepcijo, zato bi rad na to posebej opozoril.

Komisija je izpostavila tudi problem financiranja ne le v zasebnih šolah, o katerih danes govorimo, ampak tudi v javnih šolah. Opozorila je, da seveda se zagotovilo, da bodo javne šole financirale v celoti postaja relativno, da je vedno več prispevkov staršev in različnih participacij, ki so na tak ali na drugačen način v javni šoli vedno bolj prisotna. Mi bi si želeli, da bi tudi o tem stekla diskusija, kajti to na neki način prezremo.

Na koncu je komisija potegnila tudi neki relativno preprost sklep, da je vprašanje ali lahko zakoni rešujejo nekaj, kar je motnja v Ustavi bom rekel. Kajti, če je Ustavno sodišče dvakrat odločilo diametralno nasprotno o isti dilemi, potem je verjetno nekaj narobe z Ustavo, če je mogoče na tako različne načine brati in zaradi tega se je komisiji zdelo, da seveda je rešitev taka dolgoročna v razjasnitvi tega dela Ustave Republike Slovenije.

Hvala lepa.