Predsednik, najlepša hvala. Lep pozdrav vsem.

Jaz sem Zdenko Lorber, predsednik Slovenske zveze sindikatov – alternativa, sindikalne centrale, ki združuje sindikate prometnega(?) sektorja in pretežno sindikate v državnih podjetjih kot so železnica, luka, DARS, energetika in seveda tudi Pošta Slovenije. Zdaj, glede na to, da je Državni zbor v letošnjem letu na dveh svojih odborih za delo in gospodarstvo že opravil obširno razpravo na temo Pošte Slovenije, gre seveda naše današnje pričakovanje v smeri, da se problem ponovno ne problematizira, ampak, da se pogovarjamo o predlogu konkretnih rešitev, ki bodo probleme pošte sistemsko razrešile.

Čeprav je povod za sklic današnje seje povezan z realizacijo strokovnega sporazuma, o čemer bodo konkretneje govorili kolegi iz Sindikata poštnih delavcev, je naša ocena, da bi ureditev sistemskih zadev, ki so povezane s problematiko financiranja univerzalnih poštnih storitev in zahtevami SDH, po ustvarjanju potrebne donosnosti, imele pozitivne posledice tudi pri zagotavljanju delovno pravnih standardov, ki jih zaposleni upravičeno pričakujejo. Na februarski oziroma marčevski seji, ste predstavniki MGRT, Akosa, SDH in Pošte Slovenije zatrjevali, da se je med vami dialog na temo iskanja sistemskih rešitev Pošte Slovenije že začel.

Danes je od tega pol leta in pričakovati je, da nas seznanite, v katero smer bodo šle rešitve prenove Zakona o poštnih storitvah, kako se bo uredilo financiranje in kako se bo zagotavljalo / nerazumljivo/ gostota oziroma kakovost zagotavljanja univerzalnih poštnih storitev? Če mi je dovoljeno vmes na kratko komentirati, me izvajana državna sekretarka MGRT in pa predstavnica Akosa, v zvezi s tem ne pušča optimističnega, ker ni bilo povedano nič, kar do danes še ne vemo. Po naši oceni rešitve, ki gredo v smeri ukinjanja poštnih poslovalnic in krajšanja dni zagotavljanja univerzalne poštne storitve, niso prave. Niso prave za državljane iz ruralnih območij naše države, niso prave za razvoj podeželja, niso prave za ranljive starejše skupine prebivalstva in niso prave za zaposlene v Pošti Slovenije.

V skladu z demografskimi kazalniki bo že leta 2030 četrtina našega prebivalstva starejša od 65 let. Ta populacija že danes težko razume, zakaj se neka osnovna javna infrastruktura na določenih krajih naše države ukinja. Za to generacijo, ki postaja vse številčnejša, ni pravi odgovor, da bo razmah digitalizacije nadomestil storitve, ki jih danes zagotavljajo javni servisi, kot je recimo Pošta Slovenije, če vsi vemo, da izvajanje univerzalne poštne storitve ni dobičkonosna dejavnost, če gre nesporno ugotoviti, da za zapiranje poštnih poslovalnic ne obstaja nek minimalni družbeni konsenz, ki bi politiki dajal podlago za uveljavitev restriktivnih rešitev? - Potem je potrebno urediti sistemsko financiranje te dejavnosti.

Izvajanje univerzalne poštne storitve ima vse elemente obvezne javne gospodarske službe, ki jo je država dolžna sistemsko financirati. Če na primer država ne bi financirala obvezne javne gospodarske službe zagotavljanja lokalnega potniškega prometa po železnici, potem te nedobičkonosne, a pomembne javne storitve že veliko let ne bi imeli. Veliko evropskih držav ima financiranje univerzalnih poštnih storitev sistemsko subvencionirano. Ne vidim razlog, zakaj tudi v Sloveniji tega ne bi uredili na tak način. Nerazrešena problematika iz tega naslova se danes lomi na hrbtih lokalnega prebivalstva, na hrbtih občin in seveda najbolj na hrbtih zaposlenih na Pošti Slovenije. V zvezi s problematiko zahtevane donosnosti Pošte Slovenije smo sindikati to vprašanje odpirali tudi na ekonomsko socialnem strokovnem odboru Slovenskega državnega holdinga. Zatrjevanje uprave SDH, da zahtevani donosi ustvarjanje dobička na kapital že upoštevajo dejstvo, da se pri Pošti Slovenije ne zasledujejo zgolj ekonomski cilji dobičkonosnosti poslovanja nas ne prepričajo. V kolikor bo upravljavec državnega premoženja aktivno sledil kako se v družbi realizirajo cilji, ki so povezani z zadovoljstvom uporabnikov, njihovih storitev in kako družba zasleduje cilje, ki so povezani s spoštovanjem pravic zaposlenih, potem bi današnja slika Pošte Slovenije bila popolnoma drugačna. Nekako ne gredo v štric podatki o tem, da je družba lani zaključila uspešno poslovno leto, da je ustvarila 16 milijonov bilančnega dobička, da bo od tega skozi dividende plačala državi 4 milijone evrov, na drugi strani pa se predstavniki zaposlenih borijo zato, da se v družbi zagotovijo elementarne pravice zaposlenih, kot so varne delovne razmere, ustrezni pogoji dela, da se o plačah sploh ne pogovarjamo. Razmere na trgu dela in težave pri zaposlovanju pismonoš dajo najboljši odgovor, kako danes kotira Pošta Slovenije kot delodajalec. Zakaj na primer danes, kljub zaostrenim razmeram na trgu dela, pri zaposlovanju na primerljivih delovnih mestih s primerljivo zahtevano strokovno izobrazbo in za delo na terenu nimajo težav pridobivati kadrov v državnih podjetjih kot so Slovenske železnice ali Luka Koper? Razloge zakaj podjetje ne uspe pridobiti ustrezne kadre je potrebno v prvi vrsti iskati znotraj in ne zunaj podjetja. Pričakovanja sindikatov so v zvezi s problematiko Pošte Slovenije jasna. Od politike in pristojnih odločevalcev pričakujemo rešitve, ki bodo zagotovile sistemsko financiranje univerzalne poštne storitve ter njeno ohranitev v obsegu in kakovosti, ki bo sledila interesom uporabnikov in zaposlenih v tem sistemu. Od predstavnikov lastnika pričakujemo, da se njihova deklerativna skrb za pravice zaposlenih v državnih podjetjih odraža tudi pri aktivnem sledenju kaj se na tem področju v družbi dejansko dogaja. Prav tako pričakujemo, da se predstavnike zaposlenih vključi v dialog iskanja sistemskih rešitev, ker to področje izjemno dobro poznajo in lahko s svojimi izkušnjami veliko pripomorejo, da bodo sprejete rešitve uravnotežene za vse deležnike v sistemu. Najlepša hvala.