Spoštovani predsednik odbora, spoštovani člani Odbora za kmetijstvo, spoštovani vsi ostali gostje. Dovolite nekaj besed o temi in pomembnosti teme, ki je tudi osrednja tema vašega današnjega pogovora oziroma diskusije.

Jaz sem izjemno vesela, da je tudi sejem v Gornji Radgoni, se pravi, naš najpomembnejši kmetijski, promocijski in strokovni dogodek na območju širše regije, za svojo temo tokrat zbral tako aktualno področje. Torej, digitalizacija, inovacije in pa tehnološke izboljšave v kmetijstvu so prav gotovo ena najpomembnejših tem prihodnje skupne kmetijske politike. Seveda Slovenija pri tem ne sme bit nobena izjema in tem postopkom oziroma tem procesom, ki se že dogajajo in se bojo dogajali še bolj intenzivno v prihodnje, moramo sledit tudi mi.

Jaz sem včeraj na eni diskusiji, na omizju studia ob 17. slišala en zelo zanimiv pogled predstavnika kmetijskega oziroma KIS in sicer, gospoda Blaža Germška, ki je povedal zelo odkrito nekatere stvari, ki si jih mogoče jaz kot ministrica, ne bi dovolila ali pa ne upala povedati, da Slovenija pri tem zaostaja za vsaj 8 do 10 let, kar pomeni, da moramo vrste strnit zelo hitro, da moramo nadoknadit izgubljeni čas in poskušat ulovit tempo, ki ga narekujejo tiste države, ki so na digitalizaciji naredile že nekaj korakov naprej. Vendar, opozarjam, da pri tem moramo pristopit izjemno načrtovano, strateško in s pravilnimi koraki. Nikakor ne gre spregledati tega, da pri tem ne smemo izpustiti prvih in ključnih korakov in ti so prav gotovo takšni, da moramo najprej končnim uporabnikom, tistim, ki jim te tehnologije seveda so namenjene in jim morajo biti v pomoč, vedeti približati zakaj je uporaba tovrstnih tehnologij za njih dobra. Torej, ne gre za to, da bomo mi ta sredstva dobili. Jaz se tudi ne bojim, da jih ne bi porabili. Porabiti jih pa moramo na pravilen način. Zgolj pod temi pogoji bomo na koncu dosegli v bazi, se pravi na naših kmetijskih gospodarstvih tisti učinek, ki ga te tehnologije resnično morajo opraviti. In to seveda je predvsem olajšanje administrativnih birokratskih postopkov za kmete v tem delu, kjer seveda so te tehnologije lahko za to v pomoč. Potem dvig njihove produktivnosti ob hkratnem seveda enostavnosti in lahkosti postopkov, predvsem za kmeta, ki pri tem uporablja te tehnologije oziroma te aplikacije morajo biti enostavne na način, da se kmet ne rabi iti dodatno izobraževati na številne izobraževalne zadeve. Nekaj izobraževanja prav gotovo bo potrebnega, da bo te postopke vedel uporabljati. In ne nazadnje in najpomembnejše, to se mora odražati na dvigu produktivnosti, na večji konkurenčnosti in posledično na izboljšanju dohodkovnega položaja kmeta. In to je tisto bistvo, ki ga moramo zadeti.

Jaz si želim, da k temu pristopimo strateško. Da pripravimo seveda en strateški načrt po katerem bomo postopoma te tehnologije uvajali na slovenske kmetije in da vzporedno s pripravo tega načrta in seveda tudi prvimi koraki v to vključujemo tudi kmete. Da jih začnemo obveščati, da jim začnemo zadeve kazati na zelo praktičen način in seveda na tistih pogojih, ki jih na svojih kmetijah za delo imajo, da bodo najprej razumeli bistvo, da se ta vložek izplača in da jim je lahko v nadaljevanju njihovega kmetovanja tudi v pomoč.

Potem bo na nas, da bomo za prihodnjo finančno perspektivo, katere horizontalni cilj postaja digitalizacija, inovacija in tehnološka prenova, vedeli načrtovati takšne ukrepe, ki bodo seveda tem korakom v strategiji tudi sledili. Kaj se pogosto dogaja? Mi ukrepe že načrtujemo, jih pišemo, jih damo na različne razpise. In potem v bazi slišimo, da ukrepi niso čisto primerni in da jih kmetje ne morejo črpati na način, kot smo si ga mi zamislili. Torej, že pri kreiranju samih ukrepov več stika z bazo. Kmetje so pogosto tisti, ki nam morajo povedati ali določen ukrep ustreza temu, kar oni želijo in potrebujejo ali pa smo ga mogoče dobronamerno napisali, ni pa primeren. In tu seveda morajo naše službe biti naravnane na način, da bodo ti ukrepi koristni in uporabni. Denarja se jaz ne bojim, da ga ne bomo vedeli porabiti. Še vedno smo večino sredstev porabili. Pomembno pa je, da jih uporabimo na pravi način in za pravi namen, da bomo na koncu vedeli, da smo iz tega naredili večjo dodatno vrednost. Torej, pri tem seveda pozivam k sodelovanju in sokreiranju teh ukrepov.

Nadalje bomo potrebovali zagotovo neke vrste demonstracijske ali kompetenčne centre, kjer bomo, ali tudi, ne vem, primere dobre prakse na kmetijah, kjer si bo možno te tehnologije pogledati. Pogosto slišimo, da si kmetje ne znajo čisto dobro predstavljati kaj sedaj pomeni satelitski posnetki, za kaj bi bilo to uporabno, kaj pomeni digitalizacija postopkov. In seveda bolj ko bomo to vedeli na praktičen način pokazati, kako to funkcionira na nekem / nerazumljivo/ primeru, lažje bomo te tehnologije jim približali in lažje jih bomo razumeli.

Zelo se strinjam, da ta proces gre z roko v roki s pomladitvijo struktur v slovenskem kmetijstvu. Mladi so na tem področju bolj izobraženi, so bolj dovzetni za sodobne informacijske in druge tehnološke procese. In seveda pričakujem, da bodo ti postopki obe strani povezali, da bodo mladim olajšali, jim dali večjo voljo po tem, da na kmetijah ostajajo. Kajti, pri tem to ne bo več klasično tradicionalno kmetovanje, ampak bo v kombinaciji z nekimi sodobnejšimi pristopi in hkrati da bodo potem te tehnologije tudi tiste, ki jih bodo pri njihovih postopkih seveda pri delu v pomoč. In še, ne nazadnje, mi smo v preteklih dneh opravili tudi ministrsko konferenco na to temo, sodelovalo je 15 delegacij iz evropskih držav, podpisali smo z eno precej ciljno usmerjeno in zavezujočo deklaracijo, s katero se zavezujemo, da bomo seveda prav vse države članice pri teh procesih sodelovale, da si bomo izmenjevali izkušnje, omogočali tudi izmenjavo primerov dobre prakse z različnimi ogledi in izmenjavo različnih delegacij na različnem nivoju in jaz sem bila zelo vesela včerajšnje diskusije, ki jo je že predsednik odbora omenil, mladi, ki so pozvale, da te delegacije, naj ne grejo samo kmetovalci in pa mladi, ampak naj se teh delegacij udeležujejo tudi predstavniki svetovalnih služb. Torej, tudi tam moramo osvežit in usposobit svetovalce, da bodo vedeli, ne samo svetovat, na področju digitalizacije in uvajanja novih sodobnih pristopov, ampak, da bodo vedeli te procese tudi pospeševat, da bomo vedeli kmeta prepričat, zakaj je to za njega dobro.

In seveda, ne nazadnje in zelo pomembno, tudi sodelovanje raziskovalnih razvojnih inštitucij pri tem bo izjemnega pomena, tudi izmenjava izkušenj. Mi smo gostili nekaj pomembnih evropskih raziskovalnih inštitucij na ministrski konferenci in jih gostimo tudi tekom same Agre. Obstajajo številni dobri primeri prakse, organiziranosti sistemov za prenos, oblikovanje in prenos znanja. Jaz seveda vem, da popolnoma prenosljivi niso, vsaka država ima svoje specifike, vendar bodimo toliko pogumni, da tiste dele dobrih praks, ki se jih da prenesti v našo okolje, seveda začnemo vsem tudi prenašat.

Jaz vem, da potrebujemo pri tem ogromno stvari, potrebujemo dober strateški načrt, potrebujemo akcijo, potrebujemo finančna sredstva, vendar pa potrebujemo največ dobrega sodelovanja. Potrebujemo zaupanje in sodelovanje, potrebujemo bit strpni, poslušat drug drugega. Ne gre preskočit nobenega koraka, to bo zelo postopen in počasen proces, težek bo, za vse, spremembe so vedno težke. Jaz upam in verjamem, da obstaja volja in moč, da to naredimo in verjamem, da bomo to naredili v dobro slovenskega kmeta in v dobro celotne slovenske kmetijske družbe. Hvala. / aplavz/