Hvala lepa, predsednik.

Jaz nisem redni član tega odbora, samo nadomeščam in po svoje, v bistvu me je doletela ta ne čast, ne, sem slučajno dobil v roke papirje o tem, o čemer se danes pogovarjamo in odločamo v tej direktivi. Moram reči, da sem v bistvu izredno žalosten, pa bom začel iz drugega konca, da bom malo bolj jasen. Mi se danes pogovarjamo o direktivi, ki pravzaprav na prvi pogled vsak, ki je prebral ta dokument izgleda zelo krasen, lep, pravzaprav eno tako lepo gesto dela, približuje v bistvu omogoča, na nek način cenejši ali pa, bom rekel, finančno bolj ugoden dostop do nečesa, kar pravzaprav določena populacija skupina ljudi potrebuje, zato, da pravzaprav se lahko ne nazadnje širi svoje obzorje in se vključuje v družbo z takšnim in drugačnim znanjem, ne glede na to in v bistvu na nek način omogočamo, to je tisto, kar jaz vedno pravim, kadarkoli se pogovarjamo o invalidih, ni štos v tem, da invalidu omogočiš, da ima vse zastonj pa brezplačno. Zakaj? Saj imamo tudi bogate invalide. V tujini imate invalide, ki imajo več denarja, kot mi vsi skupi, tukaj noter. Ampak kje pravzaprav je ta ločnica, razlika med polno čitečimi in tistimi, ki jim rečemo osebe s posebnimi potrebami, da naredimo črto, od kje naprej imamo enake pogoje. To je ta razlika. Katera je pa, dostikrat in večina ljudje niti ne razumejo. Bom dal en zelo plastičen primer, da si boste znali predstavljati o čem bom potem pravzaprav govoril v nadaljevanju, zato, ker se nekaterim invalidi smilijo, bi jim najraje dali brezplačno parkiranje. Sej je logično, invalid, pa da bi parkiral, zakaj mu ne bi dali brezplačno. Tako je moj bivši šef, župan Ljubljane rekel, dajmo vsem invalidom brezplačno parkiranje. In sem si rekel, zakaj pa? Zakaj bi dali invalidom brezplačno parkiranje? Če ima denar za avto, potem ima tudi za parkirat. O tem je verjetno prej razmišljal, zakaj avto kupuje za 50 000 evrov, nima pa 50 centov za parkirnino. Ne se hecat. Mu moramo pa nekaj drugega omogočiti, da ga čaka parkirno mesto, ker on ima osebno, drugačne potrebe od ostalih ljudi, ker bo prišel ven z vozičkom in za ta parkirni prostor mora imeti primerno širino parkirnega prostora, zato, da mu je omogočeno, bom rekel, enako izhodišče kot meni, ki se vsakič lahko z avtom parkiram, ga plačam in stopim brez invalidskega vozička in zato ne rabim tako širokega parkirnega mesta. Kaj ima to veze s to direktivo, kar govorim? Veze ima to, da sem jaz vedno nesrečen, kadar prepisujemo direktive. Pustimo zdaj, kako te direktive nastanejo, da je nekdo tudi iz naše Vlade nekje, zunaj v Evropski uniji, tam kjer se direktive sprejemajo, odločajo, pripravljajo, usklajujejo, da zraven sodelujejo tudi predstavniki slovenske Vlade. Ali se je kdo kdaj kaj pogovarjal pa usklajeval z invalidi, preden se je to usklajevalo? Zdaj tisti, ki je nazorno prebral ta dokument je ugotovil, da je nekaj nastalo zaradi neke Marakeške deklaracije, pa niste, ki bi jo na desnici zelo radi jo ponavljajo pa jo razglašajo, ampak nekaj drugega, samo v istem kraju se je zgodil vse skupaj, so bila neka napotila. Danes vsesplošen izraz, pojem invalid ga razume čisto vsak Slovenec. Zelo malo ljudi pa ve, kako je nastala ta beseda invalid. In zakaj danes marsikateri skupini pravzaprav ni v redu, da se jim reče invalid oziroma se nočejo proglasiti za invalide. Nekateri zaradi tega niti nočejo iti po status invalida. Ker nočejo biti invalidi, na papirju, da se razumemo kaj hočem povedati. Tisti, ki pozna problematiko, bo razumel. Izraz je nastal po 1. svetovni vojni, ker pred 1. svetovno vojno, pravzaprav ni bilo pojma klasičnih invalidov. Prihajali so prvi amputiranci, zaradi eksplozije in tako naprej in so prihajali brez nog in rok in so bili nezaposljivi, ker takrat ni bilo socialnega varstva. Ni bilo pa invalidske problematike in ničesar nič ni bilo. In so bili tako imenovani ljudje, ki so prosjačili denar. Imel so v eni roki klobuk in prosili za denar in so jim rekli »hand cap«. V roki ima klobuk. Hendikepirani iz tega prihaja in iz tega prihaja beseda invalid, če me razumete kaj hočem povedati. Danes rečemo temu osebe s posebnimi potrebami. Zakaj? Ker je to bistveno širši pojem. Ker ne govorimo samo o invalidu, ki je slep, ki je gluh, ki je, bom rekel, na invalidskem vozičku in ima druge težave in motnje, ampak je lahko tudi nadarjen otrok, ker je oseba s posebnimi potrebami. On ni invalid, ima pa posebne potrebe. Zakaj že spet omenjam, že tretjič ponavljam. Zaradi tega, ker imamo notri tukaj zelo nesrečno zapisano besedo invalid in ker imamo notri zelo nesrečno napisano kdo vse zraven tega invalida oziroma slepih in slabovidnih bi lahko še uporabljal po tej direktivi to posebnost in govorimo tudi o tako imenovanih z težavami v branju. Prosim? Motnje, se opravičujem, motnje. No, saj to je sploh posebna beseda, ki gre meni na živce, motnje branja, kdo koga moti pri branju, ne, bi to bilo. Motnje branja, to so lahko tudi dislektiki, se bomo vsi strinjali, ne. Koliko ljudi pa ima odločbo, da so dislektiki? Ker to bo lahko uporabljal samo tisti, ki ima status invalida oziroma odločbo o razvrščanju. Jaz sem prepričan, da je nekaj dislektikov celo v tej dvorani oziroma vem, da so. Pa nimajo odločbe. Namreč jaz bom zdaj zelo nežen. Večkrat smo se razpravljali o direktivah in sem vedno nesrečen, kadar se direktive preprosto prepišejo, misleč, da so že usklajene v evropskem prostoru in da je to preprosto naša dolžnost, da prepišemo. Kar seveda ne drži. Mi lahko direktivo za naše potrebe tudi razširimo, če smo se tako odločili, če je to v skladu z Ustavo, če ne posegaš v pravice drugih in tako naprej in tako naprej. V tem primeru se bojim, da tudi po dikciji, če ne bo šlo za slepo in slabovidno osebo, ampak bo šlo za osebo s posebnimi potrebami, ki pa bo potrebovala tovrstno storitev, tega kasneje ne bo mogla dokazati, ker to ni definirano v tej direktivi. Zelo preprosto povedano in pozivam Vlado, ne samo, da predno pride s takšnim predlogom v Državni zbor in zato jo tudi sprašujem ali je bilo to usklajeno z invalidi? Ali je kdo invalide povprašal? Namreč notri v tej direktivi tudi piše pod številko 3, kar je zelo zanimivo, piše skratka, da vam ne berem vse: »Slepe in slabovidne osebe, ter osebe z drugimi motnjami branja se še vedno soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do knjig in drugega tiskanega gradiva, zaščitenimi z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami. Ob upoštevanju pravic slepih in slabovidnih oseb, ter oseb z drugimi motnjami branja, ki so priznane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov.« Ali veste, kaj govori konvencija o invalidih Združenih narodov? Da se ne odloča o invalidih, brez invalidov. To je ena temeljnih postavk v tej konvenciji. Kdo je to direktivo usklajeval z invalidi v Sloveniji? Vi se celo sklicujete na to. To je pa eno načelo, ki govori o tem. Jaz sem poklical pred to sejo par zvez in sam povprašal, če kaj vejo o tej direktivi. Odgovora nočete slišati. Toliko. Moj prispevek k tej direktivi.