Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Jaz bi samo v tistem delu, če dovolite par misli, ko govorimo o javno naročniški zakonodaji oziroma spreminjanju javno naročniške zakonodaje. Morda najprej ena misel, ki vam morda gospod predstavnik predlagatelja ne bo všeč, ampak ves čas govorimo o neživljenjskem togem Zakonu o javnem naročanju, pa praksa pravzaprav tega ne potrjuje / nerazumljivo/ zakaj. Imamo okoli 6000 javnih naročil letno, samo 2 % teh javnih naročil sta nekako sporna in končata na državni revizijski komisiji, torej gre za relativno majhen odstotek, pri čemer pa je res, da je tudi znotraj tega tam okoli 10 % do 15 % javnih naročil v velikih vrednostih predvsem infrastrukturnih projektov in tu se navadno zaplete in ta relativno majhen delež meče senco na celotno javno naročanje v Sloveniji, za katerega pa si upam ponovno trditi, da vendarle ni tako slabo urejeno in Zakon o javnih naročilih je bil sprejet leta 2015 in dopolnjevan še kasneje, torej ni, resda pravzaprav čakamo leta in leta na spremembo zakonodaje na tem področju in tudi te zadnje spremembe so bile narejene v soglasju z najširšim spektrom vseh deležnikov v Sloveniji, torej spremembe niso bile narejene kabinetno, ampak na podlagi izkušenj tistih, ki se v tej državi ukvarjajo z javnimi naročili in tudi s pravno stroko. Mi smo vseeno takoj že v lanskem letu, ko so se v bistvu te debate okoli javno naročniške zakonodaje ponovno intenzivirale, pristopili k zbiranju ponovnih predlogov za spremembe Zakona o javnih naročilih, jaz govorim zdaj o Zakonu o javnih naročilih. In dobili nek nabor, ki pa je v bistvu relativno skromen in pravzaprav bistveno ne posega v zakon o javnem naročanju. Tisto, kar ste omenili, pa se v glavnem navezuje na Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja. In ko ste tudi navedli o posameznih točkah nekatere pomanjkljivosti in prav ta Zakon o pravnem varstvu o javnem naročanju smo prenovili na ta način, da je v vladni proceduri novela tega zakona. Sprejeta bo predvidoma jutri na seji vlade ali najkasneje čez teden dni, ker je usklajena na vseh nivojih in ima tudi zelo široko podporo tako pravne stroke kot tudi vseh tistih, ki se v tej državi ukvarjajo s področjem javnega naročanja in kar me še posebej veseli tudi s sodno vejo oblasti, ki bo po novem bolj konkretno udeležena v postopkih pravnega varstva v javnem naročanju. Tako, da smo sledili temu kar je bilo že mislim, da pozno jeseni lani ali je bila ta seja zgodaj spomladi, ko smo o tem govorili in prav tam smo napovedali, da te spremembe pripravljamo in zdelo se nam je, smo prepričani, da je pravzaprav bistveno bolj urgentno, da v tem trenutku popravimo oziroma posodobimo, dopolnimo ta zakon in se v drugi fazi potem lotimo tudi sprememb Zakona o javnem naročanju, v kolikor bo seveda v tem postopku prišlo še do dodatnih predlogov. Ker, veste, samo na podlagi te splošne ugotovitve, da je zakon tukaj neživljenjski, je zelo težko izluščiti zdaj katere so pa tiste poglavitne stvari v tem zakonu, ki so tako neživljenjske in toge, ker ugotavljamo, da pravzaprav javno naročanje v celoti gledano v Sloveniji teče normalno.

Jaz, če dovolite, bi morda samo par poudarkov iz te novele Zakona o pravnem varstvu o postopkih javnega naročanja. Mi v tej noveli zakona predlagamo drugačen način imenovanja Državne revizijske komisije. Želimo dvigniti to na bistveno višji nivo, tako, da bodo člani Državne revizijske komisije po predlogu te novele imenovani prek neodvisnega telesa sodnega sveta in s strani tega neodvisnega telesa potem predlagani Državnemu zboru v potrditev. S sodnim svetom bi bilo to usklajeno in sodni svet bo to nalogo tudi prevzel.

Hkrati povečujemo število članov Državne revizijske komisije iz 5 na 7 in to se nam zdi vmesno, tudi zaradi, bi rekel, čedalje težjih in strokovno, bistveno bolj specifičnih primerov, ki prihajajo na Državno revizijsko komisijo in ugotavljamo, da je premalo samo pravno znanje, ampak je treba člane Državne revizijske komisije tudi po tej strokovni plati, ta nabor stroke razširiti.

Prav tako zaostrujemo pogoje za imenovanje od minimalne starosti, ki jo zdaj vendarle dvigujemo, zato da lahko zahtevamo tudi več let delovnih izkušenj na področju javnega naročanja in to vse skupaj, smo prepričani, da bo v bistvu naredilo Državno revizijsko komisiji, ki, mi seveda ne oporekamo strokovnosti, ampak, vendarle, bolj učinkovito, strokovno še bolj usposobljeno in če hočete, tudi politično bolj neodvisno, kljub temu, da jo bo na koncu vendarle potrdil Državni zbor, ampak, kandidati bodo šli skozi dovolj strokovno sito sodnega sveta, da bo s tem, ko bodo predlagani Državnemu zboru, njihova kredibilnost še večja.

Kar zadeva same postopke, pri pravnem varstvu v javnem naročanju. Mi določamo krajši rok, v katerem mora naročnik sprejeti novo odločitev, v primeru uspešnega zahtevka za revizijo, tako da je ta rok zdaj 60. dnevni. Predvidevamo prednostno obravnavo velikih projektov, takih, vrednih vsaj več kot 10 milijonov evrov, poleg tistih, ki so že zdaj obravnavani prednostno in so povezani z evropskimi sredstvi. Za razjasnitev posameznih nejasnosti v teh postopkih predvidevamo tudi obvezno ustno obravnavo, če to zahtevata obe strani, torej pritožnik in tisti, na katerega pritožba leti. Ker je seveda mnogokrat se mogoče izogniti marsikateri nejasnosti, s tem, da se ljudje preprosto usedejo in razjasnijo nekatere nejasnosti v samem postopku.

Hkrati predvidevamo, da se bodo v prihodnje presojale zgolj bistvene kršitve, da smo doslej v praksi večkrat prihajale do tega, da se presoja o nebistvenih kršitvah, ki v končni fazi nimajo vpliva na kvaliteto izvedbe predvidenih del ali na sam postopek. Tisto kar se mi zdi tukaj posebej pomembno in je nekako treba tudi zakonsko urediti, je onemogočanje podvajanja oziroma kopičenja revizijskih zahtevkov. To se nam pravzaprav dogaja, da se na določeno zadevo nenehno pritožuje, čeprav je bilo enkrat o tem že odločeno. In da je državna revizijska komisija dolžna odločiti o vseh točkah pritožbe, ne zgolj o eni in vrniti zadevo nazaj, ker se bo to seveda v nadaljevanju na ostale točke še vnovič prišle pritožbe in na koncu in o tem je bilo pravzaprav največ razprave. Uvajamo tudi sodno varstvo v postopkih v upravnem varstvu v postopkih javnega naročanja. Tukaj je bila debata o tem ali naj bo to polno sodno varstvo, ki bo še dodatno, ki bi še dodatno zavleklo v posamezne postopke in na podlagi mnogih izkušenj drugih evropskih držav, ko potem se vendarle odločili, da predlagamo osebno varstvo, ki ga bo upravljalo Upravno sodišče. Torej, da Upravno sodišče odloča o morebitnih kršitvah postopka oziroma nepravilnostih pri delu državne revizijske komisije pa vendarle se sam postopek s tem ne ustavo, ustvari pa se neka pravna praksa in mislim, da tudi Državna revizijska komisija na ta način dobiva neko kontrolo, s tem pač seveda tudi, pravzaprav bistveno večjo odgovornost zaradi tega. Tak način, ko se radi primerjamo s sosednjo Avstrijo, tak način pozna sosednja Avstrija in tam tak način funkcionira. Seveda, ker ga imajo že dlje časa, se je ustvarila tudi neka sodna praksa in marsikaj kar pri nas konča na Državni revizijski komisiji, se tam to ne zgodi, ker je že ustvarjena neka sodna praksa in seveda so nekatere stvari pač brezpredmetne, da se tam sploh pojavijo. Jaz sem to poizkusil na kratko povedati v katero smer pri tem gremo. Nismo šli, to zdaj zgolj zaradi karavanškega predora. Te pomanjkljivosti so se pokazale ne glede na te zadnje v dogodke ob velikih infrastrukturnih projektih in zato smo se teh sprememb tudi lotili.

Hvala lepa.