Hvala lepa, predsednik.

Vsakič, ko dobimo poročilo KPK na mizo in tečejo različne diskusije, debate že nekaj let. Ne nazadnje to so ena redkih poročil, kjer pravzaprav včasih seja traja celo več let, preden pridemo do končnega rezultata tega poročila, kar se tiče odločitve kaj bomo s tem počeli.

Zdaj, jaz danes ne mislim v tej smeri razpravljati kot ste vajeni, še zdaleč ne. Vi veste, da sem bil kritik KPK in v marsičem se marsikdaj nisem strinjal s predsednikom KPK, vendar danes lahko rečem, da če ne drugega, v eni stvari se globoko strinjam s predsednikom KPK, v eni vsaj v načelu, v ostalih stvareh tudi. To pa je, seveda, kar je danes tudi omenil – govorim o odpoklicu župana. Ne nazadnje sem v prejšnjem sklicu predlagal ion bil predlagatelj Zakona o odpoklicu župana, ki je bil tudi sprejet v Državnem zboru. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Kar pomeni, da so predstavniki ljudstva o tem že odločali, se odločili, sprejeli, zakon pa seveda ni obveljal zaradi veta Državnega sveta, ki je bil začetni razlog. Končni razlog pa zaradi tega, ker je ena od koalicijskih partneric čez noč spremenila svoje mnenje v koaliciji in se odločila, da ta zakon ne more veljati, ker če velja to za župane, mora veljati tudi za poslance. Jaz bi še razumel, če bi to kakšna novoustanovljena stranka izrazila ali pa kakšni prefrigani stari mački z desnice, ki so vehementno zaradi svojih lastnih vzgibov in razlogov razlagali, zakaj odpoklic župana ne sme biti nikoli sprejet. Ker so se bali zaradi tega, ker bi potem kar naenkrat v njihovih vrstah mogli marsikoga odpoklicati. Ampak problem je, ker je to naredila politična stranka, ki pa ima dolgo kilometrino in prekleto dobro ve in je ves čas držala figo v žepu, ker v resnici roko na srce, sploh ni verjela, da bo kdaj ta zakon res sprejet v Državnem zboru. In ko je videla, da je bil sprejet, je pa zaradi tega, ker ima v svojih vrstah veliko županov, seveda spremenila stališče. Zakaj to sploh govorim? Govorim zaradi tega, ker je predsednik KPK ne nazadnje tudi danes omenil, da je treba določene stvari in poglede na to tematiko spremeniti. Spremeniti pa predvsem zato, ker bi mogli za določene funkcije urediti to vprašanje odpoklica, ker je to ne nazadnje tudi eden od temeljev demokracije, da v bistvu gre za t.i. institut neposredne demokracije, ki lahko omogoča državljanom, da seveda odločajo kadar politika sama ne dozori oziroma ne ugotovi, kdaj je dovolj.

In to seveda vprašanje smo poskušali v prejšnjem mandatnem obdobju urediti tako, da bi seveda to uredili za vse funkcionarje, ki pravzaprav nimajo tega instituta danes vgrajenega. Seveda je trditev, da smo vsi funkcionarji pred zakonom enaki – no, ker to ni res. To po »dafaultu« ne more biti res, zaradi tega, ker smo skozi izgradnjo demokracije v zadnjih 30 letih poskrbeli za naše normativne akte na takšen način, da smo v bistvu vsakič malo drugače odločali, pa vsakemu malo drugače predpisali določene obveznosti. Tudi komu kdaj kaj poroča, komu kdo kdaj o kakšni stvari odloča in če dam samo primerjavo. Glejte, lokalna skupnost z župani in občinski sveti v bistvu so izvoljeni na dva različna načina. Še več, občinski sveti so celo dvakrat drugače izvoljeni. Eni, ta manjše občine drugače, malo večje občine drugače, funkcionarji pa »itak« po večinskem sistemu. In če bi hoteli tak odpoklic urediti, bi seveda v prvi vrsti bilo smiselno, da se odpokliče tudi občinski svet istočasno, kar je pa nemogoče, ker nekdo, ki je bil izvoljen po proporcionalnem sistemu, seveda ne moreš uveljaviti pravilo, ki se mu reče, tisti ki te je izvolil, tisti te lahko tudi razreši. Po proporcionalnem sistemu to ne gre, zaradi tega bi bilo nujno potrebno najprej treba spremeniti način izvolitve občinskih svetnikov. Seveda, ko je na podlagi predloga Državnega sveta, se pravi, veta, potem predlog padel v Državnem zboru, je bil eden od glavnih argumentov, tistih ki so se čez noč premislili, da to, če velja za župane, naj velja tudi za poslance, čeprav so vedeli, da govorijo debelo neumnost, ki jo iz populističnega vidika povprečen državljan ali pa navaden državljan, ki se s politiko in zakonodajo ne ukvarja, nekako celo sprejme in reče ja, seveda, absolutno, zakaj pa ne še poslanca. Niso pa povedali, da je treba za poslance, če bi hoteli ta tako imenovani odpoklic, mimogrede, kar bi bilo izredno nenavadno, izredno neobičajno in bi bili ena redkih držav v svetu, ki bi kaj takšnega sprejela. Bi morali najprej spremeniti Ustavo, 82. člen, ki poslancu omogoča, da je, prvič, predstavnik vseh državljanov in državljank Republike Slovenije, in da ni vezan na nobeno navodil, tako politično strankarsko ali katerokoli drugo, in da lahko odloča po svoji lastni vesti. V tem primeru bi dobili tako imenovane poslance, ki bi zelo podobno začeli razmišljati kot predstavniki v Državnem svetu, ki so pa tipično interesno združenje, ker zastopajo in celo legitimno, legitimno, ker jim to omogoča, bom rekel, naš pravni red, da zastopajo točno določeno skupino ljudi in kričijo v imenu vsega, bom rekel, kar pravzaprav paše zraven tega političnega populizma, itn.

In druga stvar, ki bi jo morali spremeniti za poslance je, da bi morali uvesti večinski sistem. Če velja pravilo tako na lokalni skupnosti za občinske funkcionarje, da tisti, ki te je izvolil, tisti te lahko razreši, potem bi morali imeti večinski sistem, kar pomeni, da bi dejansko te res lahko isti odpoklicali. Zdaj seveda, institut odpoklica, tako kot je bilo tudi rečeno s strani predsednika KPK, bi moral biti, prvič, izredno resen, malce bolj zahtevan kot si to nekateri predstavljajo, in predvsem bi lahko uspel šele takrat, kadar bi bila res izražena zelo močna širša volja državljank in državljanov oziroma občanov in občank, odvisno v katerem koncu oziroma o katerih odpoklicih se pravzaprav pogovarjamo. Takšen predlog je bil tudi narejen, samo začetek bi bil zelo enostaven, sam zaključek pa izredno težaven. In s tem smo hoteli v bistvu zagotoviti, da bi pravzaprav bil odpoklic možen. Sam prihajam iz Mestne občine Ljubljana in seveda se takoj povezuje, a ha, tukaj je primer Zoran Jankovič in bla bla bla in te neumnosti. Vam kar v naprej povem. Zoran Janković, dokler je s takim volilnim rezultatom izvoljen, se nima bati kaj odpoklica. Definitivno je on zadnji, ki se lahko boji odpoklica in zato sploh ni bojazni, ampak odpoklic se ne more delati zaradi enega funkcionarja. Odpoklic se dela zaradi splošnega instituta neposredne demokracije, ki jo uveljavljaš. In dokler ta mentaliteta v glavi nas odločevalcev ne bo zaživela, je tudi nesmiseln odpoklic. Ker če bomo to delali zaradi ene osebe, je to noro, ker to se ne dela zaradi enih parcialnih primerov. Predsednik KPK sam ugotavlja in je povedal, da obstaja več primerov v slovenskem prostoru, kjer bi pravzaprav bil tak odpoklic možen. Zakaj? Zaradi trga, ker sem tudi sam rekel, da je danes pravzaprav župan kot sveta krava v Indiji. Nihče mu v resnici nič ne more. Po naši zakonodaji ne.

Kako je s poslancem in kako je z nami poslanci, bom raje rekel, da bom bolj korekten? Tudi mi bi morali že zdavnaj popraviti Zakon o poslancih, pa ga ne. Mi imamo celo v 38.c členu Zakona o poslancih zapisan še vedno uklonilni zapor, ki ga v našem pravnem redu sploh več ne poznamo. In kaj jaz vem kaj še vse. Imamo pa eno svojevrstno neumnost in traparijo, katera pravzaprav poslance nas nič ne gane, če ta traparija notri je, in to je, da imamo lahko poslanca, ki je zaprt, pa je lahko še vedno poslanec. To je svojevrsten unicum, ki ga ne poznamo v svetu, ampak pri nas ga pa poznamo, tudi zaradi odločbe Ustavnega sodišča, še več, mi smo omogočili celo to, da plačamo prevoz za v službo iz zapora. To naša zakonodaja danes omogoča. In omogoča tudi, kar je še bolj pomembno, res je, da za tisti čas ne more dobiti plačila, ko je v zaporu, no to je res, ampak če bo pa delal vmes bo pa dobil plačilo, delal v Državnem zboru seveda, ker drugega itak ne more delati, če si zaprt, samo poslanec si lahko. Pri nas to tako je. jaz vem, da je to butasto, da je to smešno, ampak dajmo si naliti čistega vina dokler ne bomo o teh stvareh resno se začeli pogovarjati, pristajamo na norost, vsaj vemo, da tako je, pa pač tako je. Nihče noče tega spremeniti. Po moji razpravi bodo tam na tisti strani začeli govoriti »Ja, pa Janeza Janšo ste nam zaprli«, pa ne vem kaj še vse, ampak da bi pa do danes šli spreminjati Zakon o poslancih, ne, ni govora, ker se vsi bojijo to spreminjati, ker vsi vedo čim se bo to enkrat odprlo bo hudo. Ampak mi imamo za božjo voljo ustavno odločbo, ki o tem govori, da je treba urediti to vprašanje. In to je tisto na kar opozarja predsednik KPK. In nihče ne bo naredil nič. Jaz ne bom vlagal zakonov, bom premislil še kar se tiče odpoklica župana, ampak moji predlogi zakona že samo zato, ker se pišem Möderndorfer so obsojeni na propad, avtomatično, ker se je to spomnil Möderndorfer in to ni dobro. Zato bi to mogel narediti širši krog poslancev. To, da Vlada spreminja Zakon o poslancih, oprostite, to je skrajno neresno, noro, neumno, ne vem kaj naj še rečem, ker Vlada nima kaj početi z Zakonom o poslancih, nič, ampak prav nič, zadnji so, ki lahko karkoli razpravljajo o poslancih, poslanci sami pa da in to hudo resno razmišljam o tem in tudi mislim in vem, da je temu tako.

Danes se je predsednik dotaknil tudi vprašanja nenazadnje tudi iz poročila Državnega sveta, kjer je razpravljal o tem, je govoril o, in tudi v poročilu to zelo jasno piše, o sami nezdružljivosti funkcij in tako naprej. Mi smo imeli še ne pol leta nazaj eno veliko kalvarijo tukaj v Državnem zboru z nezdružljivostjo in kdo bo kaj naredil. Resno bi se mogla sestaviti skupina tako s področja Vlade, tisti, ki se ukvarjajo s tem, tako s področja KPK-ja in tako s področja Državnega zbora, da bi resno poenotili določene vzvode kar se tiče delovanja funkcionarjev. Mi imamo danes tako razdrobljen sistem in tako svojevrsten. Predsednika KPK se imenuje z ukazom, poslance se izvoli na volitvah, ostale izvoljene funkcionarje v Državnem zboru, sodnike v Državnem zboru, pa vsi vemo že dolgo časa, da je to čisto narobe, sodniki so funkcionarji kadar jih poimenujemo v zakonu, pa kadar govorimo o plačah, drugače niso funkcionarji, dobijo ošpice, če slišijo, da so funkcionarji in podobne stvari. To so stvari, ki bi jih mogli generalno urediti, ne bomo mogli čisto vse enako že zaradi načina izvolitve, ampak te generalne o nezdružljivosti in tako naprej, pa da. Zagotovo mi bodo lahko nekateri oporekali in rekli: »Pa saj imamo Uakon o integriteti, bla, bla«, potem imamo Zakon o funkcionarjih, pa tako. In potem nenazadnje, če se dotaknem še, ko je govoril predsednik o plačah, ja, absolutno, vsi vemo in tudi mediji, novinarji po potrebi uporabljajo plače funkcionarjev tako kot jih potrebujejo. Če morajo zminirati predsednika uprave neke gospodarske družbe v državni lasti se delajo norca, ko rečejo, saj ima večjo plačo kot predsednik države ali vlade in tako naprej. Ko pa nekdo omeni, da imajo prenizke plače se delajo pa norca in začnejo in seveda prikazujejo bruto plače, nikoli neto, in prikazujejo in ustvarjajo vtis, da imamo prevelike plače. Hočemo imeti ugledne strokovnjake tudi na funkcionarskih položajih. O tem bomo morali razmišljati o drugačnem načinu nagrajevanja in predvsem o nekem ne poenotenju, da ne bo razumeti, da gre za uravnilovko, ampak v sistemu je pač tako, da določeni posamezniki v danem trenutku ob dani priložnosti so postavili možnost, da določeni funkcionarji imajo pač take plačilne razrede, ostali pa drugačne. Povejte mi v čem je razlika med Varuhom za človekove pravice pa Varuhom oziroma zagovornikom načela enakosti? V plačilnem razredu. Je, seveda je. Ampak mi smo avtomatično dali vedeti, da je to nekaj malo drugače, ampak v bistvu opravljata zelo podobno sorodno delo, čeprav vsebinsko zelo na vsak v svojem koncu, ob tem da imamo institut, ki je bil izgrajen pred mnogimi leti in institut, ki je zelo mlad in se šele postavlja in šele uveljavlja, da bo našel svoj prostor v tem prostoru in ga veliko državljanov sploh ne pozna, sploh ne vedo, da obstaja. Kadar se pogovarjamo za to mizo je seveda zelo neobičajno kadar razpravljam in govorim o tem kaj kdo ve in kaj kdo ne ve, zato ker za to mizo pričakujem, da tisti, ki sedimo vemo o kateri in kakšni materiji govorimo. Povprečnež, ki se ne ukvarja s politiko ne loči. Karkoli Vlada narobe naredi so itak poslanci krivi, ker so edini 365 dni na televiziji vsak dan. Izvršna veja oblasti je običajno na poročilih. In povprečni državljan misli, da je vse narobe v Državnem zboru, ker itak se vse odloča v Državnem zboru. Vi pa veste, da veliko stvari se zgodi izven Državnega zbora in pravzaprav poslanci sploh nimamo vpliva na to, kar nas pa ne odvezuje odgovornosti, kot je rekel predsednik KPK. Za vse kar seveda bi morali narediti v Državnem zboru. Z vidika odpoklica, z vidika urejanja vprašanja za to, da končno posežemo v to materijo pozdravljam to poročilo, ki opozarja na določene neizvršene sklepe, tudi Ustavnega sodišča in ne nazadnje tudi na določene ovire, ki pravzaprav to politiko vsakič, ko se z materijo srečamo, bodisi z nezdružljivostjo, bodisi z nezakonitim delovanjem bi pravzaprav morali urediti takoj. Ampak kaj se zgodi? Ponavadi je vedno tako, ko se zgodi nek določen primer se ta zakonodaja ne spreminja, ker bi bilo preveč v glavi inštalirano, da se je to zaradi tega primera konkretnega začelo spreminjati. Ko pa je čas, da se to spremeni, se pa ne spremeni, ker mislimo, da imamo še nekaj časa, pa nas potem vse prehiti in pride do novega primera in ciklus se začne vrteti in je skozi v istem krogu. Bo ta mandat naredil kakšno spremembo? Bodo poslanci koalicije in opozicije, bomo kaj bolj zreli? Ne vem. Hvala.