Hvala lepa. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Bom šel kar po vrsti. Prvo vprašanje poslanca Prebila se je nanašalo na stopnjevanje napetosti v perzijskem zalivu na situacijo na Bližnjem vzhodu, ki je s tem povezana in na vprašanje veljavnosti oziroma odstopanja od takoimenovanega jedrskega sporazuma s strani Irana.

Strinjam se z vami, spoštovani gospod poslanec, da je to stopnjevanje napetosti nadvse zaskrbljujoče in da moramo vse države, še posebej članice Evropske unije in Evropska unija kot takšna storiti vse, da pomagamo, da se zadeve tam umirijo, da ne bi prišlo do eskalacije v obliki kakšnega fizičnega konflikta, še manj oboroženega konflikta. Naj vam povem, da sem o tej zadevi dobil nekaj informacij iz prve roke pred kratkim, mislim, da je bilo prejšnjih teden, ko sem se sestal z namestnikom zunanjega ministra Irana, ki me je obiskal tu v Sloveniji. Namen tega pogovora je bil prav ta, da dobim iz prve roke informacije s te strani, medtem ko sem na srečanju avgusta, ki ga imenujemo Himnih?, torej v Helsinkih dobil informacije s strani visoke predstavnice, ki nas je informirala o tem kakšna je situacija, pa tudi nekaterih kolegov, ki spremljajo to zadevo neposredno kot zunanji ministri, kot so denimo ministri Francije in drugih držav, ki so še kako vpletene v to zgodbo. Nenazadnje so to države, ki najbolj neposredno mediirajo?, da se zadeve ne bi zaostrile.

Evropska unija - in tu Slovenija podpira Evropsko unijo v celoti pri tej njeni politiki – zavzema stališče, da je treba storiti vse, da se zadeve umirjajo, da moramo paziti na izjave, da tudi z izjavami ne prilivamo olja na ogenj, da moramo zahtevati, da se jedrski sporazum s strani Irana izvaja in da se Iran odreče temu nadaljnjemu bogatenju urana, do katerega prihaja, kajti to je nevarno in to lahko pelje v nadaljnje težave na tem območju. Predvsem Evropska unija in tudi Slovenija hkrati z njo in tudi sama poziva vse države, ki so vpletene v te napete odnose, da se vzdržijo vsakih, bi rekel, nekoordiniranih ali nasilnih ravnanj, da je treba zagotoviti skozi Hurmosko? ožino nemoten pretok blaga preko komercialnih ladij. Tudi o tem smo veliko govorili. Bili so tudi razmisleki ali bi lahko tudi Evropska unija tukaj posegla v to dogajanje s kakšno posebno misijo in o tem bomo govorili prihodnjič, ko se bomo srečali ministri za zunanje zadeve Evropske unije, čeprav ko govorimo o kakšni misiji nikakor ne mislimo na kakšno akcijo, ki bi vsebovala vojaške elemente, ampak gre za misijo stvar informiranja, sodelovanja med državami, ko gre za komercialne prevoze in podobno. Še posebej pa skrbi ta hip zaostrovanje med Saudsko Arabijo in Iranom. Tudi ZDA, kot vemo, se v to neposredno vključujejo. Sedaj ko je padla obtožba, ki še ni dokazana in ni preverjena, da naj bi tisti droni, s katerih so bile napadene te pomembne rafinerije v Saudski Arabiji, bili iranskega porekla, morda celo naj bi bil napad iniciran s strani Irana, kar Iran zanika. To so zelo nevarne zadeve. Naše zunanjepolitično stališče je, da je treba storiti vse, da se nenehno tu dogaja dialog, da se zadeve rešujejo po politični poti, nikakor pa ne po kakršnikoli drugi in da ne bi prihajalo do kakršnihkoli enostranskih akcij s strani Irana, ZDA, Saudske Arabije. To je tudi vprašanje jemenskega konflikta, kajti vemo, da so Huti? tisti, ki so prevzeli odgovornost za napad na nahajališča nafte, torej črpališča nafte v Saudski Arabiji. To samo dokazuje kako kompleksna in nevarna, kako vnetljiva je ta situacija na Bližnjem vzhodu, ki lahko iz nekega političnega prepira preraste tudi v kaj hujšega.

Naj povem, da sem z določenih neformalnih razgovorov z zunanjimi ministri in tudi drugimi politiki iz drugih držav, dobil neka zagotovila, da potekajo tudi med ZDA in Iranom konzultacije na različnih ravneh. Ne samo na tistih vidnih, pač pa tudi poteka druga vrsta diplomacije. Tisti, ki se na te zadeve najbolj spoznajo, ker so jim najbližje, zatrjujejo, da ni v interesu nobene od teh držav, da bi se konflikt stopnjeval, ampak to ni garancija, da do tega ne bi moglo priti. Tako da bo Slovenija resnično tudi v nadaljnjih srečanjih tudi znotraj Evropske unije, pa tudi v srečanjih s predstavniki drugih držav, ki so tukaj na nek način posredno ali neposredno vpletene v ta konflikt oziroma napeta razmerja, zagovarjala stališče, da je treba zadeve reševati z dialogom. Moje in naše slovensko stališče je tudi to, da Evropska unija tu mora biti zunanjepolitično maksimalno aktivna na ta svoj miroljuben, pomirjajoč način.

Naj še povem to, da je v našem slovenskem interesu, da zadeve ne inskalirajo?, saj kot veste smo odprli veleposlaništvo po podpisu jedrskega sporazuma, še v mandatu prejšnje vlade, ravno zato, da bi lahko spet obnovili in okrepili naše gospodarsko sodelovanje z Iranom. V tej smeri bomo zato še bolj aktivni, da bi bilo to mogoče.

Če grem sedaj na drugo vprašanje oziroma vprašanja, ki jih je postavila poslanka Gregorčič, za katera se tudi zahvaljujem, bi najprej spregovoril o finančnih okvirih, ki se bodo predvidoma namenili za delovanje našemu ministrstvu. Tukaj naj pomen, da je zame izredno pomembno vprašanje ali bodo besede, ki so bile v zadnjih tednih tudi mesecih, slišane o velikem pomenu zunanje politike prešla tudi v dejanja. Namreč na ravni Vlade in tudi Državnega zbora mislim, da je prisotno spoznanje kako pomembna je zunanja politika za naše gospodarstvo, za naše znanstveno, kulturno sodelovanje z drugimi državami, pravzaprav možnost za Slovenijo, da preživi na dolgi rok. Namreč če naša veleposlaništva, naše mešane komisije z drugimi državami, naši konzuli, častni konzuli v tujini, naša gospodarska diplomacija in mnogi drugi deležniki ne bodo pomagali vsem našim gospodarstvenikom, ki želijo poslovati v tujini, vsem investitorjem, ki želijo z dobrimi poslovnimi modeli priti v Slovenijo, vsem tistim, ki si želijo Slovenijo ogledati in spoznati itd., potem bomo v razvoju zastali. Mi smo bili ravno tudi in predvsem zaradi gospodarske diplomacije v zadnjih letih zmožni izvesti nekatere velike investicije oziroma v Slovenijo pripeljati nekatere investicije iz Japonske, iz Kanade, Avstrije, Nemčije ali kjerkoli oziroma iz mnogih držav. Mi smo prav zaradi gospodarske diplomacije, pa tudi dobrih političnih odnosov, ki jih gojimo in krepimo z mnogimi državami po vsem svetu, uspeli Slovenijo predstaviti kot državo z ugledom, državo, ki je varna, ki imajo dobro poslovno okolje, ki ima velik potencial v naših ljudeh. Tudi turizem, ki je stalno v porastu v Sloveniji, nam prinaša kar en velik delež našega BDP-ja je možen v tej meri, predvsem tudi zato, ker smo odprta država, ker smo prepoznana država. Nenazadnje vse naše udeležbe na tujih sejmih itd., in druge dejavnosti to samo utrjujejo in spodbujajo.

Sedaj se moramo vprašati ali torej ostaja naša zunanja politika še vedno prioriteta. Sam sem prepričan, tako kot sem bil prepričan v prejšnji vlogi, tudi sedaj v vlogi zunanjega ministra, da absolutno to je naša prioriteta in mora ostati prioriteta in to se mora poznati tudi pri proračunu. Še posebej tudi, če razumemo, da je zunanja politika pomemben element naše varnostne politike. Danes o varnosti veliko govorimo. In vi veste, da proračun ministrstva ne presega niti 100 milijonov evrov, zato sem bil še posebej presenečen, ko smo pri razrezu bili deležni takšne obravnave, ki ni niti približno šla v smeri tega, kar sem govoril prej, v smeri spoznanja, da je zunanja politika pomembna, da je prioriteta. V realnem pogledu smo ob prvi določitvi razreza dobili nekaj manj ne pa več kot je bilo primer pri drugih ministrstvih. Predvsem obžalujem to, da s strani Ministrstva za finance ni bilo korektnosti v postopku. To moram povedati. Bil sem v neki fazi kot minister ignoriran, nisem bil povabljen na takšno pogajanje o proračunu kot so ga bili deležni vsi ostali ministri. Zato sem na enih zadnjih sej Vlade glede tega zelo ostro protestiral, povedal, da pričakujem fair play, torej pošteno obravnavo in predvsem to, o čemer je spregovoril na tej isti seji predsednik Vlade. Da zunanja politika je pomembna. Vsak minister, vsak visoki predstavnik, tudi mnogi gospodarstveniki, ki so v tujini, potrebujejo pomoč našega zunanjega ministrstva, naših veleposlanikov, strokovnjakov, konzulov in mnogih drugih in da za to, če govorimo o tem, da moramo imeti dejavno uspešno zunanjo politiko, ki morda z enim milijonom vložka prinese lahko sto ali dvesto milijonsko investicijo, potem moramo to storiti tudi v praksi oziroma uresničiti tako, da se proračun ministrstvu ustrezno določi.

Pričakoval sem nekaj milijonov, da sem zelo konkreten. Govorim o nekaj milijonih. Niti ne petih ali desetih, torej v nekaj milijonih več, ki bi nam omogočili, da okrepimo nekatere zelo pomembne dejavnosti zunanjega ministrstva. Predvsem nameravam na vsak način odpreti s podporo Vlade še kakšno veleposlaništvo v tujini. Mi ne moremo imeti predsedovanja v Evropski uniji ne da bi okrepili naša diplomatska predstavništva znotraj Evropske unije in tudi ponekod v svetu, ker naši gospodarstveniki kličejo po tej pomoči. Pogosto se pogovarjam z najpomembnejšimi ljudmi iz gospodarstva, ki mi konkretno povedo kje bi potrebovali več pomoči v Aziji, v Afriki in drugod in tudi v Evropi. In zato bom storil vse kar moram, da odpremo še kakšno novo veleposlaništvo, kjer je to najbolj pomembno. Ampak če ne bo sredstev, bo ta naš vložek, ta širitev lahko samo zelo skromna.

Potem so tu nova varnostna tveganja. Tudi tukaj Ministrstvo za zunanje zadeve potrebuje nekaj več sredstev. Ne govorim o velikih zneskih.

Potem so tu mednarodne članarine, ki jih moramo plačati. To je naša obveznost. Ne znam si predstavljati kako bomo predsedovali Evropski uniji, če ne bomo sproti redno poravnali vseh zapadlih mednarodnih članarin.

Potem je tu razvojna pomoč in gospodarska diplomacija in vse ostalo, o čemer veliko govorimo. Vendar ko gre za konkretno podporo opažam, da volje zmanjka, da potem enostavno, ko gre za finančno vrednotenje se to ne pozna dovolj.

Lahko rečem, da sem imel po teh svojih intervencijah neko bolj konstruktivno srečanje tudi z ministrom za finance in njegovo ekipo. Dosegli smo nek manjši napredek, ki pa ni zadosten. To moram poudariti. Ministrstvo je navznoter izvedlo nekatere ukrepe v smislu racionalizacije večje ekonomičnosti postopkov, vendar kot rečeno ne bo dovolj, če ne bo država kot taka, Vlada kot taka, s podporo Državnega zbora prepoznala, da potrebujemo nekaj več. Nekaj malega več, zato da bomo lahko tisto, kar sem navedel, uresničili.

Bom pa v vsakem primeru s takšnim ali drugačnim proračunom storil vse, da bodo naše prioritete izpolnjene, da bomo v pomoč ministrom, gospodarstvenikom, tudi vam, ko boste v tujini in da bomo v pomoč našim državljanom vedno ko bo to pomembno na tem področju.

Kar zadeva Blejski strateški forum, lahko rečem, da je tudi letošnji bil zelo uspešen. Letos smo povabili nanj tudi nekatere pomembne predstavnike različnih svetovnih tink-tenkov?, torej ljudi iz različnih mednarodnih ali državnih institucij po Evropi in svetu, ki imajo veliko znanja o tovrstnih forumih, o tovrstnih konferencah. Hvaležen sem, da bomo lahko prav v sodelovanju z njimi in z domačimi strokovnjaki iz izkušenj iz dosedanjih forumov za prihodnje leto pripravili še dodatne nadgraditve, vsebinske in organizacijske nadgraditve Blejskega strateškega foruma, ki je postal z leti najpomembnejša regionalna tovrstna konferenca, na katero prihajajo ljudje iz celega sveta. Letos je bila tudi zelo močna ministrska udeležba. Več kot 10 ministrov in pa tudi nekaterih visokih predstavnikov iz tujih držav. Nenazadnje je bila tu tudi predsednica Estonije in denimo še vedno predsedujoča generalne skupščine Združenih narodov.

S tega vidika smo lahko zadovoljni. Zagotavljam pa, da bomo prav na podlagi dosedanjih izkušenj nadgrajevali vsebine in organizacijske vidike tega foruma, tako da bo tudi v prihodnjih letih ta konferenca pomembna, kajti Slovenija je vedno bolj prepoznavna tudi po Blejskem strateškem forumu. Opravil sem kar zelo veliko dvostranskih stikov. Srečal sem se s finskim kolegom, ki je ta hip – Finska vemo, da je ta hip predsedujoča Evropski uniji, zato je bilo to srečanje še posebnega pomena. Veseli me, da je moje povabilo, da pride na ta forum, doživelo odziv. Srečal sem se z zelo verjetno prihodnjim visokim predstavnikom za zunanjo in varnostno politiko ministrom Borelom? iz Španije, s katerim sva letos že imela zelo dobro bilateralo v Sloveniji, tudi sicer zelo dobro sodelujeva. Na tej bilaterali sem ga opozoril kje Slovenija lahko potem, ko verjamem, da ko bo prevzel to novo funkcijo v okviru Evropske komisije, kje je Slovenija še posebej v pomoč in kako vidimo tudi naše predsedovanje. Verjamem in sem prepričan sem, da bom lahko zelo dobro tudi na osebni ravni z ministrom Borelom sodeloval in verjamem, da bo to za Slovenijo lahko koristno.

Imel sem bilateralo z predsedujočo generalni skupščini, z predsednico Sveta pri Združenih narodih za človekove pravice, z nekaterimi ministri z balkanskih držav, predvsem naj omenim ministra Severne Makedonije za zunanje zadeve in pa tudi nekateri drugi so bili z menoj v pogovoru. Skratka ne bom več našteval, če ni potrebno. Mislim, da je bilo predolgo. Maksimalno smo izkoristili vsi, moji sodelavci na zunanjem ministrstvu, drugi ministri naše vlade, ki so se udeležili foruma in mnogi drugi naši gospodarstveniki in drugi ta forum zato, da smo spet Slovenijo promovirali, da smo okrepili naše navezave v Evropi in po svetu in tudi, s tem bi ta del zaključil, pokazali kaj so in kaj bodo naše prioritete pri predsedovanju. To je tudi en zelo pomemben vidik naših sedanjih pogovorov na takšnih forumih in širše.

Če grem po vprašanjih naprej. Predsednik Matjaž Nemec mi je predstavil dve pobudi. Najprej glede italijanske nove vlade. Čimprej se bom skušal srečati z novim italijanskim kolegom. Nenazadnje se bom zagotovil z njim videl že prihodnji teden na ministraialu, ki bo potekal v okviru zasedanja generalne skupščine OZN v New Yorku. Tam ga bom zagotovo osebno nagovoril in predlagam, da se čimprej tudi srečava na nekem temeljitem pogovoru. Lahko ste prepričani gospod predsednik, da bom spregovoril tudi o tem, da pričakujemo v Sloveniji, da pričakuje naša Vlada in tudi naša država, da bo sedanja zakonodaja najmanj spoštovana, če ne nadgrajena tako, da bo to zastopništvo Slovencev, torej naše manjšine v Italiji tako kot na nacionalni ravni, se pravi v italijanskem parlamentu, kot tudi na regionalni ravni, kjer pa imam za sogovornika predsednika Furlanije-Julijske krajine, nadgrajena. Torej mi pričakujemo, da se nikakor ne bi podpirale kakšne pobude v smeri poslabšanja položaja. Kot veste sem o tem govoril s prejšnjim italijanskim ministrom zelo neposredno in smo na nek način skupaj z našo manjšino pripomogli, da ni prišlo do nobenega poslabšanja položaja, da smo zagotovili še naprej nemoteno financiranje naših medijev itd. Ampak kot vemo, nova vlada, nove osebe, novi načrti. Takoj moramo biti aktivni in sem hvaležen za vašo pobudo. Samo spodbudila me je k temu, da bom še bolj odločno nastopil v tej smeri, da bi se dolgoročno torej v korist naše manjšine zakonodaja izboljšala kot tudi predvideva ta krovni zakon, nikakor pa, da ne bi prišlo do kakšnih poslabšanj.

Ko gre za idejo, ki ste mi jo že predstavili tudi v najinem nedavnem pogovoru, da bi odprli na ravni Evropske unije, ko bomo predsedovali ali pa morda že prej vsaj pripravah v okviru tria, tudi vprašanje regionalizacije in predvsem poudarili vidik makro regij. To idejo bom zanesljivo testiral. Najprej bom sedaj preveril kaj se na tem področju aktualno dogaja. O tem bom spregovoril tudi na prvem srečanju s svojima portugalskim in nemškim kolegom, torej z obema kolegoma. Bom pa tudi pristojne službe na ministrstvu, vse tiste, ki vodijo naše priprave na predsedovanje, pozval da v tej smeri začnejo neke konzultacije.

Verjamem, da bo tudi regionalizacija v Evropski uniji ustrezno morala biti umeščena v okvir našega predsedovanja, vendar pa v kakšni intenziteti, na kakšen način, to pa terja čas in premislek in sem prav hvaležen za pobudo za ta dodaten razmislek.

Ko gre za vprašanje Jožefa Horvata glede situacije v Venezueli in glede repatriacije. Hvaležen sem za to vprašanje, spoštovani gospod Horvat, ker zadeva res zelo perečo problematiko, ki mora biti čim hitreje reševana. Naj povem, da je tako kot ste rekli, Vlada 29. 8. 2019 sprejela sklep, da bomo v 30 dneh pripravili vse potrebno za izvedbo tega procesa. Gre torej zato, da bomo v 30 dneh pripravili delovni načrt po katerem se bo repatriacija. Delovna skupina na tem že intenzivno dela. Medresorsko koordinacijo vodi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu na ravni državne sekretarke. Seveda pa v tej delovni skupini sodelujejo tudi predstavniki Ministrstva za delo, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za notranje zadeve, tudi naše ministrstva in še nekaterih resorjev, da bi zadeva potekala čimbolj koordinirano in učinkovito.

Vaši podatki o številu slovenskih državljanov v Venezueli in tudi ljudje slovenskega porekla so točni. Tukaj nimam kaj dodati. Mi imamo zaenkrat 55 oseb, takšnih ki so izrazile zanimanje oziroma podale prošnjo za repatriacijo in prav vsakega, ki izrazi takšno prošnjo bomo poskusili oziroma repatriirali, če ne bodo obstajali kakšni zakonski zadržki. Verjamem, da bomo storili vse, da tem ljudem pomagamo. Gre za naše ljudi, Slovence, in verjamem, da bomo vsi, tudi ob vaši podpori spoštovanega Odbora Državnega zbora, storili vse, da to čimprej izvedemo. Tukaj bo naš veleposlanik še vedno spremljal dogajanje iz Brazilije in po možnosti kakšne konzultacije. Naše ministrstvo in tudi naš Urad za Slovence po svetu bomo zelo aktivno spremljali dogajanje, da če bi prišlo v nadaljevanju do novih potreb za bodisi repatriacijo ali pomoč ljudem slovenskega porekla in državljanom Slovenije, da pomagamo.

Naše veleposlaništvo v Braziliji, ki je nerezidenčno pristojno za Venezuelo, položaj skrbno spremlja in je v stalnem stiku s temi ljudmi.

Potem imamo še vprašanje gospoda Rajha glede razmer v Turčiji. Financiranje s strani Evropske unije ste omenili, ko gre za vprašanje uresničevanja sporazuma s Turčijo glede beguncev ipd. Naj povem, da sem tudi na Blejskem forumu opravil bilateralni razgovor s turškim kolegom, torej zunanjim ministrom Turčije. Zagotovil sem mu, če to podam kot nekakšen uvod v odgovor na vaše vprašanje, da Slovenija resno jemlje naše strateško partnerstvo, ki je bilo leta 2011 podpisano s strani obeh držav in znotraj katerega podpiramo tudi proces, po katerem bo Turčija lahko postala članica Evropske unije, ko bo za to izpolnila pogoje. Izrazil sem zadovoljstvo, da dobro sodelujemo na gospodarskem in še katerem področju, seveda pa sem kot vedno ob takšnih pogovorih, tudi spoštovanemu kolegu zelo jasno povedal, da tako Slovenija kot Evropska unija pričakujemo, da bo tudi Turčija v prihodnje začela izpolnjevati nekatere demokratične standarde glede katerih opozarjamo, da niso v zadostni meri izpolnjeni ali so kršeni. To je pač del nekega prijateljskega, pa vendar odkritega dialoga, ki ga imamo tudi s to državo. Da smo odkriti, da na tej ravni sodelujemo.

S tem v zvezi se zastavlja tudi vprašanje obstojnosti tega sporazuma, ki ga je Evropska unija sklenila s Turčijo glede razmer, ki se nanašajo na begunce.

Naj povem, da je zelo pomembno, da na strani Evropske unije vedno znova poudarimo, da sredstva, ki jih po tem sporazumu namenjamo Turčiji za te cilje, so namenska sredstva. Ta sredstva so namenjena zelo natančno za določene namene in ne kar tako pavšalno državi Turčiji in zato tukaj včasih prihaja do težavnosti pri usklajevanju.

Sam ne poznam podrobnosti, to je pravzaprav stvar Evropske komisije, kje se zadeva zatika. Naj rečem, da je stališče Slovenije tukaj zelo jasno. Mi si želimo, da ta sporazum ostane v veljavi, da se obveznosti na obeh straneh v celoti izpolnjujejo in da nikakor ne porušimo dobrega sodelovanja med Evropsko unijo in Turčijo povsod tam, kjer to sodelovanje v takšnem pogledu obstaja in da še nadgrajujemo to sodelovanje, da bo čimboljše.

Slovenija je vedno, glede vsake zadeve, v mednarodni politiki zagovornica demokracije, vladavine prava, človekovih pravic in podobnih vrednot in principov. Takšni bomo ostali tudi v prihodnje.

Mislim, da sem odgovoril na vsa doslej zastavljena vprašanja. Hvala lepa.